Jedro

Pravica do pravnega sredstva je sicer res človekova pravica, vendar ni absolutne narave, kar pomeni, da je način njenega izvrševanja mogoče predpisati z zakonom. Tako procesni zakoni z namenom zagotavljanja pravne varnosti določajo roke, v katerem morajo stranke vložiti pravna sredstva in s tem uveljavljati svojo ustavno varovano pravico, kot tudi posledico, ki je v tem, da se o prepozno vloženem pravnem sredstvu ne odloča vsebinsko.

Izrek

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Storilca se oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčevo pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Celju ZSV 891/2022 z dne 24. 11. 2024 (s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Velenje št. 0000125043295 z dne 29. 11. 2022) ter storilca oprostilo plačila sodne takse.

2.Zoper tak sklep se pritožuje storilec zaradi kršitev določb Ustave Republike Slovenije, Zakona o prekrških (ZP-1), Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Kazenskega zakonika (KZ-1), Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) ter 6., 7., 13. in 17. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah s protokoli. Ob sklicevanju na določene sodbe odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in pritožbo zoper sodbo vsebinsko presoja.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvah, da je sodba, s katero je sodišče zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog, storilcu bila vročena osebno 20. 11. 2023, da se je 8-dnevni rok za vložitev pritožbe iztekel v torek 28. 11. 2023 in da je storilec pritožbo zoper to sodbo vložil 6. 12. 2023, ko jo je poslal s priporočeno poštno pošiljko. Ker je bilo po izteku zakonsko določenega roka, je sodišče storilčevo pritožbo utemeljeno in zakonito zavrglo, saj takšno posledico določa osmi odstavek 66. člena ZP-1.

5.Za sprejem izpodbijane odločitve, ki je procesne narave, so odločilne ugotovitve o tem, kdaj je bila sodba o zahtevi za sodno varstvo vročena storilcu, ter kdaj in na kakšen način je storilec vložil pritožbo zoper to sodbo. Ker se pritožbene navedbe, da je policist storilcu ob zaustavitvi najprej rekel, da je prevozil rumeno luč, nato pa mu izdal plačilni nalog, ker naj bi prevozil rdečo luč, čeprav je dejansko vozil pri zeleni luči; da opažanja in pričevanja policistov ne morejo biti dokaz v predmetni zadevi, ker policista v tej zadevi ne moreta nastopiti kot priči; da bi morala biti v predmetni zadevi izvedena ustna obravnava in da bi sodišče tudi v hitrem postopku moralo upoštevati, da morajo biti upoštevana temeljna procesna jamstva; kot tudi, da v obravnavani zadevi storilec s svojim ravnanjem ni nikogar ogrožal ali povzročil hujše prometne nesreče ali kakršnekoli škode, ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantne.

6.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da 23. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja pravico do vsebinske presoje pravnega sredstva, pri čemer v Ustavi ni določen noben rok za vložitev pravnega sredstva, zaradi česar bi sodišče kljub zamudi roka moralo pritožbo vsebinsko obravnavati, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je pravica do pravnega sredstva sicer res človekova pravica, vendar ni absolutne narave, kar pomeni, da je način njenega izvrševanja mogoče predpisati z zakonom. Tako procesni zakoni z namenom zagotavljanja pravne varnosti določajo roke, v katerem morajo stranke vložiti pravna sredstva in s tem uveljavljati svojo ustavno varovano pravico, kot tudi posledico, ki je v tem, da se o prepozno vloženem pravnem sredstvu ne odloča vsebinsko. Ker storilec s prepozno vložitvijo pritožbe v predmetnem postopku ni izpolnil procesnih predpostavk za njeno vsebinsko obravnavanje, je odločitev sodišča prve stopnje, da se njegova pritožba kot prepozna zavrže, pravilna in zakonita. S takim postopanjem pa storilcu tudi ni bila kršena pravica do enakosti pred zakonom, kot to zatrjuje v pritožbi, pri čemer pa nejasno zatrjuje, da naj bi bil v neenakem položaju v primerjavi s strankami, ki so imele možnost pravi čas prevzeti pošto in so prevzem zaradi tega tudi podpisale, saj pravočasnost prevzema sodbe namreč v predmetnem postopku ni vprašljiva.

7.Neutemeljeni pa so tudi očitki, da sodišče ni ugotovilo dejanskega stanja kot določa 68. člen ZP-1, saj je pravno odločilna dejstva za sprejem izpodbijane odločitve ugotovilo pravilno, kolikor pa se te pritožbene navedbe nanašajo na ugotovitve dejanskega stanja glede samega prekrška, pa so take pritožbene navedbe neupoštevne, saj zaradi prepozno vložene pritožbe, njeno vsebinsko obravnavanje ni možno.

8.Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9.Ker storilec s pritožbo ni uspel, bi moral v skladu s prvim odstavkom 147. člena ZP-1 plačati sodno takso, a ga je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je storilec prejemnik denarne socialne pomoči, tudi pritožbeno sodišče na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 oprostilo plačila stroškov tega pritožbenega postopka.

Zveza:

Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 66, 66/8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.