Jedro

Tožnik je imel določena pričakovanja, kar pa še ne pomeni, da je šlo za pričakovano pravico, v katero naj bi bilo poseženo, ker višina podpore ni bila odmerjena po določbah Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije. Prvi odstavek 64.n člena EZ določa, da se podpore lahko (ne pa nujno) dodelijo, zato že pridobitev pravice ne more biti tako gotova, da bi to pomenilo zavarovan tožnikov pridobitni položaj. Omenjeno v obravnavanem primeru niti ni problematično, saj je tožnik podporo dobil, sporna je le njena višina. Vendar tudi v tem pogledu ni bilo poseženo v njegov pravni položaj, saj pred uveljavitvijo Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije ni bil prejemnik podpore, zanjo še ni zaprosil, niti elektrarna še ni začela z delovanjem. Višina obratovalne podpore je odvisna od podatkov, ki so ekonomske narave in zato spremenljivi.

Ker tožnik ni javnopravni subjekt, njegove odločitve za investicijo ni mogoče primerjati s projekti lokalnih skupnosti, ki so planirani ob upoštevanju obstoječih virov financiranja. Zgolj nestrinjanje z višino podpore tudi ne utemeljuje zatrjevanega prekomernega posega v njegov pravni položaj glede na to, da, kot navedeno, sploh še ni pridobil nobene pravice.

Podpora je namenjena vzpodbujanju pridobivanja električne energije iz obnovljivih virov, ne pa temu, da bi prejemniku omogočila, da so prihodki v zvezi z obratovanjem naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podporo, večji od stroškov njene proizvodnje.

Noben zakon ne predvideva sodelovanja javnosti pri sprejemanju vladnih uredb, s katerimi podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali v drugem aktu državnega zbora določena razmerja v skladu z namenom in s kriteriji zakona oziroma drugega predpisa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi A. na …, dodelil podporo kot finančno pomoč za tekoče poslovanje iz druge alineje četrtega odstavka 64.n člena Energetskega zakona (1. točka izreka). V 2. točki izreka je ugotovil bistvene tehnološke značilnosti omenjene proizvodne naprave in jo v četrtem odstavku 2. točke izreka uvrstil v razred referenčnih stroškov 3.1 Referenčni stroški fotovoltaičnih proizvodnih naprav, ki so postavljene na stavbah 2012/M12, velikostnega razreda proizvodnih naprav „mikro“ iz priloge I Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, opredeljenih za mesec januar 2013. Z izpodbijano odločbo je še odločeno: da se podpora dodeli za obdobje 180 mesecev, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore (3. točka izreka); da se sprememba načina zagotavljanja podpore lahko zahteva najprej po dveh letih, nadaljnje spremembe pa vsaka tri leta prejemanja podpore (4. točka izreka); da ta odločba preneha veljati, če proizvodni napravi preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo (5. točka izreka); da je tožnik dolžan v primeru prejema kakršnihkoli pomoči za proizvodno napravo, ki se lahko štejejo za subvencijo, obvestiti Javno agencijo RS za energijo v tam navedenem roku, ta pa bo po prejemu obvestila dopolnila 2. točko izreka odločbe v skladu s tretjim odstavkom 15. člena omenjene uredbe (6. točka izreka); da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (7. točka izreka) in da v postopku niso nastali stroški (8. točka izreka).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo, ki jo je vložil zoper 1. točko, zoper četrti odstavek 2. točke izreka in zoper 6. točko izreka prvostopenjske odločbe, zavrnil. V obrazložitvi v zvezi s pritožbenim ugovorom glede datuma sklenitve pogodbe o dostopu do omrežja ugotavlja, da iz Pogodbe št. 3/414919/1 o dostopu proizvajalca do distribucijskega omrežja, ki je bila sklenjena med tožnikom in družbo B. d.d., izhaja, da pogodba prične veljati, ko jo podpišeta obe stranki (točka 4.3 pogodbe). Pogodba je bila s strani B. d.d. podpisana 21. 12. 2012, tožnik, kot uporabnik omrežja, pa je pogodbo podpisal 2. 1. 2013. Kar glede na točko 4.3 pogodbe pomeni, da je le-ta pričela veljati 2. 1. 2013. Dalje navaja, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je pri odločanju uporabil veljavno Uredbo o spremembah Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov (Uradni list RS, št. 90/12, v nadaljevanju Uredba 90/12), ne pa prej veljavne spremembe Uredbe, objavljene v Uradnem listu RS, št. 43/12 (v nadaljevanju Uredba 43/12). Za presojo, ali je uporabljena sprememba predpisa v skladu z zakonom in Ustavo RS, pa upravni organ ni pristojen.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi glede datuma sklenitve pogodbe navaja, da je iz 2. člena Pogodbe 3/414919/1 razvidno, da bo B. d.d. omogočil distribucijo električne energije od 21. 12. 2012. Iz razpredelnice, ki jo je posredovala družba B. d.d. je tudi razvidno, da je elektrarna tožnika do 1. 1. 2013 že proizvajala električno energijo. Prepričan je, da je najpozneje 21. 12. 2012 prišlo med pogodbenima strankama do soglasja volj, zaradi česar je po prepričanju tožnika potrebno šteti, da je bila pogodba sklenjena najmanj 21. 12. 2012. Dalje navaja, da je pričel s postopki za postavitev sončne elektrarne v obdobju veljavnosti Uredbe 43/12. Zanesel se je na veljavno zakonodajo in ni dvomil, da tak predpis ne bo ostal v veljavi do 31. 12. 2012. Če bi bil v trenutku sklepanja pogodbe o izgradnji sončne elektrarne seznanjen z načrtovano spremembo, pogodbena cena z izvajalcem ne bi bila taka, vprašanje pa je, ali bi se za investicijo sploh odločil. Zaradi Spremembe Uredbe, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 90/12, je prišlo do nepredvidenega znižanja podpore, zaradi česar bo tožnik v 15-letnem obdobju utrpel sorazmerno visoko škodo. Poudarja, da organ ne bi smel uporabiti nove Uredbe 90/12, saj predlog njenih sprememb ni bil predhodno objavljen na svetovnem spletu, kot to določajo 9. člen Poslovnika Vlade RS, 3. točka prvega odstavka 10. člena Zakona o dostopu informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ), prvi odstavek 10. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja, Resolucija o normativni dejavnosti in Direktivi 2009/72/ES ter 2009/28/ES. Znižanje podpore brez poprejšnjega obvestila javnosti (onemogočeno njeno sodelovanje – kršitev 44. člena Ustave RS), brez ustreznega prehodnega obdobja (sprememba je začela veljati naslednji dan po objavi), ki bi ustrezno zavarovalo pričakovane pravice investitorjev, brez ustrezne obrazložitve, zakaj tolikšno (prekomerno) znižanje in zakaj izključno za izkoriščanje sončne energije, vse to spreminja obstoječe pogoje za opravljanje dela in s tem fotovoltaične dejavnosti. Sprememba podporne sheme tako posega v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave RS) in v njegove pričakovane pravice, zato je tudi v nasprotju z načelom pravne varnosti (2. člen Ustave RS), saj vlada pri spremembah ni upoštevala že začetih projektov investitorjev na področju fotovoltaične industrije. Sklicuje se na 49. točko odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-27/2007 (Uradni list RS, št. 123/06). Ker upravni organ vsega navedenega pri odločanju ni upošteval, pa bi moral glede na 120. in 153. člen Ustave RS, je uporaba Uredbe 90/12 tudi v nasprotju s 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Predlaga, naj sodišče izda sodbo, v kateri bo ugotovilo, da je izpodbijana odločba v četrtem odstavku 2. točke izreka ter v 6. točki izreka nezakonita, zato se odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o tožnikovi zahtevi, vloženi 11. 1. 2013, za dodelitev podpore proizvodnji električne energije iz obnovljivega (sončnega) vira energije v obliki finančne pomoči za tekoče poslovanje. To je v času izdaje odločbe kot obliko podpore predvideval tedaj veljavni EZ v drugi alineji četrtega odstavka 64.n člena EZ. Isti člen je določal, da se podpore lahko dodelijo proizvajalcem električne energije, če stroški proizvodnje električne energije, vključno z normalnim tržnim donosom na vložena sredstva, v napravah za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije ter s soproizvodnjo z visokim izkoristkom, presegajo ceno električne energije, ki jo je za tovrstno električno energijo mogoče doseči na trgu (prvi odstavek). Lastnik ali upravljavec proizvodne naprave je upravičen do finančne pomoči za tekoče poslovanje, če samostojno proda proizvedeno električno energijo (peti odstavek). Vlada podrobneje predpiše višino in trajanje posamezne vrste podpore, pogoje za njeno pridobitev, način pridobitve in druga vprašanja podeljevanja in koriščenja podpore. Pri tem mora upoštevati naslednje kriterije: - višino in trajanje potrebne pomoči glede na velikost in tehnologijo proizvodnje električne energije, upoštevajoč pri tem vse že pridobljene koristi; - trajnostno naravo proizvodnje električne energije s posebnim poudarkom na trajnostnem načinu proizvodnje biomase; - pozitivne učinke pri doseganju zastavljenih ciljev, še posebej pri zniževanju izpustov toplogrednih plinov pri proizvodnji električne energije; - velikost družbe, ki za proizvodno napravo prejema pomoč, in njen tržni delež, ki ga ima na trgu z električno energijo oziroma ga bo imela (deveti odstavek te določbe EZ).

Na tej podlagi je vlada izdala Uredbo o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (Uradni list RS, št. 37/09 in naslednji, v nadaljevanju Uredba). Sodišče se strinja z izpodbijano odločbo, v kateri je toženka svojo odločitev oprla na omenjeno uredbo, veljavno v času odločanja (4. 6. 2013), torej vključno z njeno spremembo, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 90/12. Ta je začela veljati 1. 12. 2012, torej že pred vložitvijo tožnikove zahteve za dodelitev podpore. V tem pogledu ne more biti dvoma, da je toženka ravnala v skladu s 6. členom ZUP, ki v prvem odstavku pravi, da organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Glede na navedeno se sodišče strinja z izpodbijano odločbo in njenimi razlogi ter razlogi drugostopenjskega organa, s katerim je bila zavrnjena uporaba neveljavnih določb Uredbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa sodišče dodaja: Uredba v prvem odstavku 8. člena določa, da so obratovalne podpore razlika med referenčnimi stroški proizvodnje električne energije v posameznih proizvodnih napravah OVE (obnovljivih virov energije) iz priloge I in referenčno tržno ceno električne energije, kar je v skladu s prvim odstavkom 64.n člena EZ. V skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe, ki se ni spreminjal, pa so referenčni stroški proizvodnje električne energije v proizvodnih napravah OVE indikativni stroški proizvodnje električne energije za posamezne reprezentativne skupine in velikosti proizvodnih naprav OVE, ki temeljijo na objavljenih strokovnih podatkih o investicijskih in obratovalnih stroških za posamezne energetske tehnologije in velikosti proizvodnih naprav OVE, ekonomskih in finančnih parametrih vlaganja in obratovanja, cenah energentov ter drugih stroških, povezanih s proizvodnjo električne energije v Republiki Sloveniji in zmanjšanih za vse druge koristi, pridobljene z obratovanjem naprave. V petem odstavku istega člena je še določeno, da so referenčni stroški podlaga za določanje cen v pogodbah za zagotovljeni odkup in za višino obratovalnih podpor v pogodbah o zagotavljanju podpor; pri določanju višine podpore za proizvodne naprave agencija upošteva višino referenčnih stroškov, ki je veljala na dan sklenitve pogodbe o dostopu do elektroenergetskega omrežja; referenčne stroške prikazuje priloga I, ki je sestavni del te uredbe.

Glede na citirano določbo petega odstavka 6. člena Uredbe sodišče pritrjuje stališču pritožbenega organa, ki je pritožbeno navedbo glede datuma sklenitve pogodbe o dostopu do omrežja zavrnil in navedel, da je upošteval dan, ko je tudi tožnik, kot pogodbena stranka, podpisal omenjeno pogodbo, to je 2. 1. 2013 in ne 21. 12. 2013, ko je pogodbo podpisala (le) družba B. d.d.. Pri tem se je pravilno oprl na določbo 4.3 pogodbe, ki določa, da pogodba prične veljati, ko jo podpišeta obe stranki.

Tožnik v tožbi navaja, da je pričel s postopki za postavitev sončne elektrarne v obdobju veljavnosti Uredbe 43/12. Zanesel se je na veljavno zakonodajo in ni dvomil, da tak predpis ne bo ostal v veljavi do 31. 12. 2012. Zaradi spremembe uredbe naj bi mu nastala tudi škoda.

Navedene okoliščine za odločitev v tej zadevi niso pravno pomembne. Iz njih namreč izhaja, da se je tožnik odločil za investicijo na podlagi tedaj veljavnega predpisa, kar pomeni, da je ekonomsko upravičenost investicije gradil le na finančni pomoči v določeni višini, odvisni od referenčnih stroškov, kot jih je priznavala takratna Uredba 43/12. Ta je v petem odstavku 6. člena določala, da so referenčni stroški podlaga za določanje cen v pogodbah za zagotovljeni odkup in za višino obratovalnih podpor v pogodbah o zagotavljanju podpor ter da referenčne stroške za obdobje od 2009 do 2013 z upoštevanjem višine spremenljivih stroškov za leto 2009 prikazuje priloga I, ki je sestavni del te uredbe.

To brez dvoma kaže, da je imel tožnik določena pričakovanja, kar pa še ne pomeni, da je šlo za pričakovano pravico, v katero naj bi bilo poseženo, ker višina podpore ni bila odmerjena po določbah Uredbe 43/12. Prvi odstavek 64.n člena EZ določa, da se podpore lahko (ne pa nujno) dodelijo, zato že pridobitev pravice ne more biti tako gotova, da bi to pomenilo zavarovan tožnikov pridobitni položaj. Omenjeno v obravnavanem primeru niti ni problematično, saj je tožnik podporo dobil, sporna je le njena višina. Vendar tudi v tem pogledu ni bilo poseženo v njegov pravni položaj, saj pred uveljavitvijo Uredbe 90/12 ni bil prejemnik podpore, zanjo še ni zaprosil, niti elektrarna še ni začela z delovanjem.

Poleg tega je v prilogi III Uredbe določeno, da se obratovalne podpore določijo tako, da se od skupnih referenčnih stroškov za proizvodno napravo OVE in velikostni razred iz priloge I, ki se letno ali pogosteje usklajujejo glede na referenčne stroške energentov, odšteje cena, ki jo lahko električna energija iz proizvodne naprave OVE doseže na trgu z električno energijo. Pri tem je referenčna cena električne energije pričakovana tržna cena električne energije iz napovedi Agencije za energijo o referenčnih tržnih cenah energije. EZ je namreč v 64.n členu določil, da agencija za energijo pripravi vsako leto do 31. oktobra napoved položaja proizvodnih naprav na obnovljive vire energije in s soproizvodnjo z visokim izkoristkom na trgu z električno energijo. Ta napoved se uporabi za določitev cene električne energije iz prvega odstavka tega člena in služi kot podlaga za določanje potrebne višine obratovalnih podpor v prihodnjem letu (dvanajsti odstavek).

Iz teh določb je razvidno, da je višina obratovalne podpore odvisna od podatkov, ki so ekonomske narave in zato spremenljivi, kar glede referenčnih stroškov izhaja tudi iz že omenjene določbe prvega odstavka 6. člena Uredbe. Zaradi tega so se ti za proizvodne naprave OVE – sončna energija, opredeljeni v 3. točki priloge I, od sprejema Uredbe v letu 2009 večkrat spreminjali. Tudi določba v Uredbi 90/12, da se upoštevajo referenčni stroški, ki so veljali na dan sklenitve pogodbe o dostopu do elektroenergetskega omrežja, je tako predvsem strokovno (ekonomsko) in ne pravno vprašanje, zato po vsebini ne more biti predmet odločanja v tem upravnem sporu. Da sicer sprememba Uredbe, ki je začela veljati 1. 12. 2012, ne bi bila v skladu z EZ, pa tožnik ne zatrjuje.

Glede na navedeno se sodišče ne strinja, da je bilo v zadevi kršeno načelo zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave RS, ki zagotavlja osebam, da država ne bo arbitrarno poslabšala njihovega pravnega položaja. Ustava namreč ne zagotavlja nespremenljivosti predpisov, s tem pa ne nespremenljivosti pogojev za pridobitev pravice ali njenega obsega z učinkom za naprej (npr. odločba Ustavnega sodišča RS U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998).

Tožnik se v zvezi s trditvijo, da naj bi sprememba negativno vplivala in in dodatno oteževala izvajanje projektov, začetih v obdobju veljavnosti Uredbe 43/12, zaključenih pa po tem, ko je bila sprejeta Uredba 90/12, sklicuje na 49. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-27/07 (Uradni list RS, št. 123/06). V njej je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da načelo varstva zaupanja v pravo varuje tudi občine kot javnopravne subjekte in da mora biti spoštovano tudi pri sprejemanju oziroma spreminjanju predpisov, ki se nanašajo na njihovo financiranje. Sodišče ugotavlja, da se je Ustavno sodišče v 51. točki obrazložitve sklicevalo na svojo odločbo U-I-203/93 z dne 19. 1. 1995, v kateri je poudarilo zahtevo, da mora zakonodajalec v zvezi s spreminjanjem virov financiranja javne porabe z vidika načela pravne varnosti upoštevati tudi že planirane projekte lokalnih skupnosti ter obseg razpoložljivih virov, do katerih so bile občine upravičene po veljavnih predpisih v času sprejemanja dolgoročno načrtovanih projektov. Ker tožnik ni javnopravni subjekt, njegove odločitve za investicijo ni mogoče primerjati s projekti lokalnih skupnosti, ki so planirani ob upoštevanju obstoječih virov financiranja. Njegova primerjava je zato neutemeljena. Zgolj nestrinjanje z višino podpore, določeno na podlagi Uredbe 90/12, pa tudi ne utemeljuje zatrjevanega prekomernega posega v njegov pravni položaj glede na to, da, kot navedeno, sploh še ni pridobil nobene pravice.

Sodišče se ne strinja niti s tem, da je zaradi spremembe Uredbe prišlo do kršitve svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Gre za svobodo podjetništva, ki se med drugim kaže tudi v svobodni izbiri dejavnosti. Kako naj bi sprememba podporne sheme posegla v tožnikovo svobodno gospodarsko pobudo kot samostojnega podjetnika, iz tožbe ni razvidno, tako tudi ne, na kakšen način je spremenjena Uredba spremenila obstoječe pogoje za opravljanje njegovega dela. Tožba namreč spornost spremembe predpisa in uporabo tako spremenjenega predpisa pri odločanju utemeljuje na nastali neekonomičnosti poslovne odločitve o postavitvi sončne elektrarne, v kateri bo tožnik proizvajal električno energijo in jo prodajal (v tem primeru je namreč upravičen do finančne pomoči za tekoče poslovanje – peti odstavek 64.n člena EZ). Tudi tega, da v izpodbijani odločbi določena podpora ne bi izpolnjevala svoje funkcije iz prvega odstavka 64. n člena EZ (nadomeščanje razlike med stroški proizvodnje in ceno na trgu), tožnik argumentirano ne zatrjuje. Sodišče zato dodaja, da je podpora namenjena vzpodbujanju pridobivanja električne energije iz obnovljivih virov, ne pa temu, da bi prejemniku omogočila, da so prihodki v zvezi z obratovanjem naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podporo, večji od stroškov njene proizvodnje (tretji odstavek navedenega člena EZ).

Na podlagi 44. člena Ustave RS ima vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri opravljanju javnih zadev. To naj bi bilo po zatrjevanju tožnika kršeno, ker načrtovane spremembe Uredbe niso bile objavljene na svetovnem spletu. Navedena ustavna določba vsem državljanom zagotavlja možnost sodelovanja pri upravljanju javnih zadev v skladu z zakonom, kar pomeni, da se uresničuje v okviru zakonodaje, ki ureja upravljanje javnih zadev. V obravnavanem primeru noben zakon ne predvideva sodelovanja javnosti pri sprejemanju vladnih uredb, s katerimi podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali v drugem aktu državnega zbora določena razmerja v skladu z namenom in s kriteriji zakona oziroma drugega predpisa (prvi odstavek 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije, ZVRS). Isti zakon v tretjem odstavku 16. člena določa, da način dela in odločanja vlade lahko za posamezne vrste vprašanj določi njen poslovnik. Ta v 9. členu predvideva, da predlagatelj predpisa povabi strokovno in drugo javnost k sodelovanju pri pripravi predpisa s splošnim vabilom, kateremu je priložen osnutek predpisa, na spletnih straneh (drugi odstavek). Po šestem odstavku istega člena pa se javnosti ne povabi k sodelovanji pri pripravi predlogov v primerih, ko po naravi stvari to ni mogoče (ukrepi, ki se sprejemajo po nujnem postopku, ukrepi, ki morajo biti sprejeti in uveljavljeni nemudoma, z določenim začetkom veljavnosti brez predhodne seznanitve javnosti). V naslednjem odstavku so določene še nadaljnje izjeme, ko se javnosti ne povabi k sodelovanju. Iz navedenega je razvidno, da je vlada celo sama predvidela, da v določenih primerih javnosti ne bo povabila k sodelovanju. Zato tožniku ni mogoče pritrditi, da bi moral biti osnutek spornih sprememb Uredbe v vsakem primeru objavljen. Komu in na kateri pravni podlagi bi morala vlada obrazložiti, zakaj javnost ni bila povabljena k sodelovanju, v tožbi ni pojasnjeno, zato se sodišče do tega ne more opredeliti. Ne glede na vse pa niti poslovnik niti resolucija, na katero se sklicuje tožnik, nista predpisa, ki bi dajala podlago za odločanje o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov.

Za zagotavljanje pravice iz 44. člena Ustave RS so določbe ZDIJZ in Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja irelevantne. Z njimi se namreč uresničuje pravica iz drugega odstavka 39. člena ustave, po kateri ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Izpodbijana odločba se ne nanaša na dostop do teh informacij.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati niti sklicevanje na Direktivo 2009/72/ES (o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo) in Direktivo 2009/28/ES (o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov). Iz njunih določb ne izhaja, da bi bilo odločanje o podporah odvisno od objave predloga sprememb izvršilnega predpisa vlade.

Ker je prvostopenjska odločba v izpodbijanem delu zakonita in temelji na veljavnem predpisu, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (prvi odstavek 25. člena ZUS-1).