Jedro

Takrat, ko določena stvar ali dejavnost, ki ni nevarna sama po sebi, postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti ne pa pravila o objektivni odškodninski odgovornosti, vendar le, če tožeča stranka najprej poda ustrezne trditve in nato še dokaže nedopustno ravnanje odgovorne osebe.

Ugotovljene okoliščine v obravnavanem primeru nikakor ne morejo biti podlaga za uporabo pravila o objektivni odškodninski odgovornosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.672,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 19. 6. 2003 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 13.362,01 EUR (prej 3.250.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za škodo, ki ji je nastala ob zdrsu na mokrem in spolzkem stopnišču v stavbi Okrožnega sodišča na Ptuju, ki je v lasti in upravljanju tožene stranke, pri tem pa si je poškodovala nogo.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je v celoti podana odškodninska odgovornost tožene stranke in je zahtevku ugodilo do zneska 9.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in izreku o stroških.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije in revizija je bila dopuščena s sklepom II DoR 28/2011 glede vprašanja, ali so stopnice v sodno zgradbo, ki so zaradi dežja postale izjemno spolzke in nimajo po celotni dolžini nameščene ograje, nevarna stvar, ki utemeljuje objektivno odgovornost njihovega imetnika.

4. Na podlagi sklepa o dopustitvi revizije je tožena stranka vložila revizijo. V reviziji opozarja, da je sodišče druge stopnje kršilo materialnopravno pravilo glede standarda nevarne stvari (drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) in pri tem odstopilo od sodne prakse (sodba VS II Ips 70/2006 z dne 1. 4. 2008, sodba VS II Ips 632/2007 z dne 28. 7. 2007, sklep VSM II Cp 632/2009 z dne 28. 7. 2007), podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po mnenju tožene stranke je ugotovitev sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča, da so bile stopnice mokre in zelo spolzke, v nasprotju z izvedenimi dokazi v spisu - to je sodišče le domnevalo, prav tako se ni opredelilo do izpovedb drugih zaslišanih prič, ki so jasno povedale, da stopnice niso bile mokre. Tožena stranka poudarja, da tudi, če bi bile stopnice mokre, to še ne pomeni, da so bile izjemno spolzke, da pa tudi ni dokaza, da bi bila ograja neprimerna. Meni, da zato niso izkazane okoliščine, zaradi katerih bi v tem konkretnem primeru stopnice v sodni stavbi pomenile nevarno stvar, s tem pa tudi ni podana njena odškodninska odgovornost. Tožena stranka se sklicuje tudi na kršitve ustavnih določb (125. člen, drugi odstavek 14. člena in 2. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). Dodaja še, da je prišlo pri oblikovanju vprašanja, glede katerega je bila dopuščena revizija, do pomote, saj je bilo med postopkom nesporno, da gre za stopnišče v sodni stavbi (in ne zunaj nje) in da naj bi bile stopnice mokre zaradi čiščenja (in ne zaradi dežja).

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Navedla je, da se revidentka v resnici pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni revizijski razlog. Meni, da pomota pri zapisu vprašanja v sklepu o dopustitvi revizije ni pomembna, saj je pomembno le, da so bile stopnice mokre, zelo spolzke in da stopnišče ni imelo po celi dolžini nameščenega ročaja. Glede revizijskega očitka zmotne uporabe materialnega prava se tožeča stranka sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 826/2006 in II Ips 935/2007 in pojasnjuje, da sta tudi v obravnavani zadevi sodišči prve in druge stopnje odločitev utemeljili na objektivni odgovornosti, vendar sta se opredelili tudi do krivdne. Meni tudi, da zatrjevane kršitve ustavnih odločb ne predstavljajo revizijskega razloga v smislu 370. člena ZPP.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje: - tožnica je bila 15. 6. 1999 kot sodnica porotnica udeležena na glavni obravnavi na Okrožnem sodišču na Ptuju, - med obravnavo je pričelo deževati; tožnica je šla med odmorom ven, da bi kolo, parkirano pred sodiščem, spravila v prostore sodišča, - na predzadnji stopnici (na levem delu stopnišča) pred podestom ji je v trenutku, ko je izpustila ograjo (ki se tam konča), zdrsnilo in je padla, - stopnice so bile iz umetnega marmorja, s protizdrsnimi trakovi, bile so mokre, kot če bi jih obrisal s krpo, in zelo spolzke, - tožnica je bila obuta v sandale s 4 cm visoko široko peto; šla je počasi, gledala je naprej in navzdol, - utrpela je zlom zunanjega gležnja desnega skočnega sklepa, zlom hrustanca zunanjega dela skočnice ter poškodbo ovojnice in vezi prednjega dela skočnega sklepa.

8. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je pri oblikovanju vprašanja, glede katerega je bila dopuščena revizija, prišlo do pomote. Kot izhaja iz ugotovljenih dejstev, je do padca prišlo na stopnišču v sodni stavbi (in ne zunaj nje, kot izhaja iz vprašanja), ni pa bilo ugotovljeno, ali so bile stopnice mokre od dežja ali čiščenja, vendar to za odločitev ni pomembno.

9. Na podlagi zgoraj navedenih dejstev je sodišče prve stopnje odločilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Pojasnilo je, da stopnice, ki so iz umetnega marmorja postanejo, ko so mokre, zelo spolzke in v takšni meri spremenijo svoje običajne lastnosti, da postane njihova uporaba izredno nevarna oz. neobičajna (niti protizdrsni trak ni preprečil tožničinega padca). Tudi sodišče druge stopnje je soglašalo, da so mokre stopnice iz umetnega marmorja, pri katerih ročaj ograje ne sega do konca, in kjer tudi zaščitni trak proti zdrsom ni preprečil tožničinega padca, nevarna stvar.

10. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je imel zakonodajalec, ko je predpisal objektivno odgovornost za škodo od nevarnih stvari in nevarnih dejavnosti, v mislih res tiste stvari in tiste dejavnosti, ki so same po sebi tako nevarne, da opravičujejo tako poostreno odgovornost, nikakor pa ne nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni vsak dan. Pri odločanju o tem, kdaj je določena stvar ali dejavnost nevarna, je treba izhajati iz varstvenega namena določbe, ki je za škodo od nevarne stvari in nevarne dejavnosti predpisala objektivno odgovornost. Vrhovno sodišče je tako že večkrat zavzelo stališče, da mokre stopnice same po sebi niso nevarna stvar(1). Vrhovno sodišče je tudi že večkrat opozorilo, da je takrat, ko določena stvar ali dejavnost, ki ni nevarna sama po sebi, postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti ne pa pravila o objektivni odškodninski odgovornosti, vendar le, če tožeča stranka najprej poda ustrezne trditve in nato še dokaže nedopustno ravnanje odgovorne osebe.

11. Tožena stranka ima prav, da ugotovljene okoliščine v obravnavanem primeru nikakor ne morejo biti podlaga za uporabo pravila o objektivni odškodninski odgovornosti. Tožnica pa je v obravnavanem primeru trditve v zvezi z morebitno krivdno odgovornostjo (prekratka stopniščna ograja) začela zatrjevati šele na prvem naroku po razveljavitvi prve odločbe sodišča prve stopnje, nikoli pa razen vpogleda v fotografije ni predlagala drugega dokaza, s katerim bi dokazala, da je bila ograja z vidika varnostnih predpisov res neustrezna.

12. Tožena stranka ima torej prav, ko zatrjuje, da je sodišče druge stopnje pri določanju standarda nevarne stvari (drugi odstavek 154. člena ZOR) zmotno uporabilo materialno pravo. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

13. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je na prvi stopnji s svojim zahtevkom v celoti propadla in mora toženi stranki povrniti vse stroške, ki so ji nastali v postopku na prvi stopnji in znašajo v skupnem znesku 1.923,27 EUR (za udeležbo na narokih, vloge in prvi pritožbeni postopek 3999,5 točk po 0,459 EUR in 87,50 EUR stroškov za priče). V postopku pred sodiščem druge stopnje je tožena stranka v celoti uspela s pritožbo, zato ji mora tožnica povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 280,91 EUR (pritožba: 600 točk x 0,459 EUR, kar znaša 275,4 EUR in 2% materialni stroški v višini 5,51 EUR). Ker je tožena stranka z revizijo v celoti uspela, ji mora tožnica povrniti stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 468,2 EUR (revizija: 750 točk x 0,459, kar znaša 344,25 EUR, 2% materialni stroški v višini 6,9 EUR, predlog za dopustitev revizije: 250 točk x 0,459, kar znaša 114,75 EUR, 2% materialni stroški v višini 2,3 EUR). Tožeča stranka je tako dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v skupnem znesku 2.672,38 EUR. Pri tem je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi uporabilo prej veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Ker pa ta tarifa plačila za sestavo predloga za dopustitev revizije ni predvidevala (storitev je namreč postala aktualna šele z novelo ZPP-D), je v skladu s šestim odstavkom 4. člena OT delo odvetnika ovrednotilo po 3. točki tar. št. 19, saj v njej ovrednoteno storitev po merilih iz 3. člena OT ocenjuje za podobno storitev.

Op. št. (1): Na primer v sodbi in sklepu II Ips 70/2006 z dne 17.4.2008.