Jedro

Priviligiranje enega od otrok iz razvezane zakonske zveze in odklanjanje drugih kaže na pomanjkljive vzgojne prijeme razvezanega zakonca. Zato je predlog tega zakonca, da se mu (priviligirani) otrok dodeli v vzgojo (ob upoštevanju drugih okoliščin) neutemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletni hčeri B. H. in A. H. pa je dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici. Toženca je zavezalo, da mora tožnici za njuno preživljanje plačevati mesečno preživnino v znesku 22.000,00 SIT za starejšo hčer in v znesku 20.000,00 SIT za mlajšo hčer. Pritožbo toženca, ki je izpodbijal odločitev o dodelitvi mladoletne A. H. tožnici, je sodišče druge stopnje zavrnilo in v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ugodilo pa je pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o višini dosojene preživnine v zavrnilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (v ponovljenem postopku je bila preživnina znova odmerjena).

Toženec je vložil revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na dodelitev mladoletne hčerke A. H. v vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici. Uveljavil je revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagal spremembo dodelitvene odločbe tako, da bo mladoletna A. H. dodeljena v vzgojo, varstvo in oskrbo njemu, podrejeno pa je predlagal razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnica in starejša hčerka B. H. sta sovražno razpoloženi proti tožencu in mlajši hčeri A. H. Enak odnos do njiju imata tudi polnoletna brata. Mladoletna A. H. se čuti zapostavljeno v družini, zaradi česar se je močno navezala na toženca. Sicer pa bi bilo treba deklico tudi vprašati, pri katerem od staršev bi rada živela. Angažirati bi bilo treba izvedence psihologe in psihiatre ali pa svetovalne centre za podajo ustreznih mnenj. Po toženčevem mnenju bo osebnostni razvoj mladoletne A. H. lažje uresničljiv pri njem kot pa pri materi - tožnici.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Odločitev o dodelitvi mladoletnih hčera pravdnih strank materi - tožnici je sodišče prve stopnje utemeljilo z uporabo določbe 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR - Ur. list SRS, št. 14/89), sodišče druge stopnje pa je dodatno upoštevalo še določbe konvencije Združenih Narodov o otrokovih pravicah (Ur. list SFRJ, št. 15/90, Ur. list RS, št. 32/92 - mednarodne pogodbe 9/92). Ob pravilni pravni presoji po navedenih pravnih podlagah je bilo dejansko stanje ugotovljeno v zadostni meri. Tedaj še 9 letna deklica A. H. je sicer na očeta nedvomno navezana, pa tudi toženec goji do nje pozitiven čustven odnos. Deklico pa hoče zase ob istočasnem odklanjanju starejše še mladoletne sestre in sinov (v reviziji pove celo več: starejša sestra in sinova naj bi bili proti njemu celo sovražno razpoloženi). Gre torej za izključujoč pristop pri izbiri odnosov do otrok s stališča vzgojnih prijemov - pa čeprav toženec negativni odnos pripisuje lastnim otrokom. Sodišče prve stopnje je tako stališče opredelilo kot izhodišče za ugotovitev, da toženec privilegira enega od otrok, kar kaže, da "nima pravilnih vzgojnih prijemov zrelega roditelja", sodišče druge stopnje pa, da "večja navezanost otroka na enega od staršev ne more biti posledica realnega uvida v to, kakšne spremembe bo to zaradi ločitve od matere, sestre in bratov, vneslo v njegovo življenje". Z obema stališčema se je mogoče brez pridržka strinjati. Starši morajo svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast in skladen osebnostni razvoj. Ob veliki navezanosti mladoletne A. na sestro B. - tudi zaradi pomoči pri šolskih obveznostih - posebej pa zaradi zagotovitve dosedanjega okolja in načina življenja, ki mu po poročilu centra za socialno delo ni mogoče očitati slabih strani, bi bilo trganje otroka iz dosedanje sredine zanj tvegano in škodljivo. Ob vsem tem pa še vedno obvelja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odločitev v celoti v skladu z načelom, da so sicer koristi otroka pri dodelitvi enemu od staršev po razvezi primarne, da pa mora biti dodelitev tudi pravična za starše. Končno pa obvelja zapis v sodbi sodišča druge stopnje, da "ni nepomembno to, da razveza in dodelitev otroka materi ne pomeni pretrganja stikov otroka z očetom".

Dopolnitev dokazovanja s poizvedbami pri centru za socialno delo je toženec uveljavljal že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje, vendar je sodišče druge stopnje sledilo sodbi sodišča prve stopnje in že podano mnenje centra upoštevalo z obrazložitvijo, da je bilo dano po daljšem obravnavanju družine pravdnih strank. Revizija zato v tej smeri izpodbijani sodbi ne more očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (očitno po določbi 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in prvega odstavka 375. člena ZPP). Z zahtevo za dopolnitev dejanskih ugotovitev z zaslišanjem izvedencev psihologa, pedagoga in psihiatra pa revizija posega v področje prepovedi navajanja novih dejstev in dokazov na revizijski stopnji (387. člen ZPP). Kolikor pa jo je v tej smeri mogoče razumeti tudi s stališča očitka nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 395. člena ZPP) pa obvelja že povedano: pravna presoja je z uporabo določb ZZZDR in konvencije o otrokovih pravicah krenila v pravi - že opisani - smeri.

Ker v postopku na nižjih stopnjah tudi ni mogoče najti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).