Jedro

Grožnje, ki povzročijo pri oškodovancu strah, pomenijo obliko posega v osebnostne pravice.

V predmetni zadevi sodišče prve stopnje pri tožnici ni ugotovilo trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ampak v 35. točki opisuje, da je zaradi poškodbe očesa morala ležati 3 do 4 tedne, da se je po poškodbi prsta bala za izid zdravljenja, sodišče ugotovi tudi, da je bila tožnica, ker jo je toženec poškropil s čistilom v oči, ovirana pri vsakdanjih opravil 7-14 dni in da je po dogodku 17. 2. 2015 še nekaj dni težko govorila in požirala. Ker nič od tega ne predstavlja trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in tudi ne znatnega (začasnega) zmanjšanja življenjskih aktivnosti, iz tega naslova tožnica ni upravičena do denarne odškodnine.

Sodna praksa v določenih primerih sicer dopušča tudi vrednotenje uspeha ločeno po temelju in po višini, pri čemer je končno vrednotenje uspeha rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov, toda sodna praksa to uporablja predvsem v tistih odškodninskih sporih, kjer je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zniža za 2.000 EUR (na 7.700 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke v celoti zavrneta ter se v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) naložilo tožencu, da tožnici plača 9.700 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, (II.) višji tožbeni zahtevek (8.700 EUR) je zavrnilo in (III.) odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. **Tožnica** v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku.

Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je tudi s predložitvijo fotografij poškodb, ki so nastale izven dogodkov 15. 9. 2013, 12. 11. 2013, 26. 4. 2014 in 17. 2. 2015, dokazovala, da je bila deležna nasilja ves čas in da ni šla vsakič k zdravniku, zato tudi za vse nasilne dogodke ni mogla predložiti zdravstvene dokumentacije. Ne glede na to, da se do teh trditev ni opredelil izvedenec (češ da ne obstaja zdravstvena dokumentacija), pa bi se moralo do njih opredeliti sodišče in jih upoštevati pri odmeri odškodnine zaradi telesnih bolečin, ki bi morala biti temu ustrezno višja. Posamezne oblike nepremoženjske škode se med sabo prepletajo, kar izhaja tudi iz obrazložitve sodbe. Tako je npr. ugotovilo sodišče, da verjame, da je tožnici toženec grozil, prav tako njenemu sinu in je bila zato tožnica precej časa v strahu za svoje življenje. Prav tako je sodišče ugotovilo, da je iz tožničine izpovedbe razbrati veliko prizadetost in še vedno obstoječ strah. Glede na to tožnica meni, da bi moralo sodišče vse to ustrezno upoštevati pri odmeri odškodnine iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker je sodišče tožbeni zahtevek delno zavrnilo, pri tem pa iz sodbe izhaja, da je bila intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin dolgotrajna, so si razlogi sodbe v odločilnih dejstvih v nasprotju. Tožnica na koncu graja tudi stroškovno odločitev, saj je uspela po temelju v celoti, po višini pa z 52,4 %, kar bi se moralo ustrezno odraziti v stroškovni odločitvi.

4. **Toženec** v laični pritožbi opozarja na pristranskost sodnice, ki ni zaslišala prič, ki jih je predlagal. Poleg tega izpodbija prisojeni znesek, za katerega meni, da je pretiran. Na koncu predlaga še revizijo poslovanja tožnice pred letom 2013. 5. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženca predlaga zavrnitev te pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Toženec pa v svojem odgovoru predlaga zavrnitev tožničine pritožbe.

6. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer se je oprlo na 174. in 179. člen Obligacijskega zakonika1 (v nadaljevanju: OZ). Pri ugotovitvi posameznih vrst škode si je pomagalo tudi z angažiranjem izvedenca medicinske stroke. Ker pomeni odmera odškodnine za nematerialno škodo uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče ne glede na zelo skope pritožbene navedbe toženca preverilo pravilnost odmerjene odškodnine po posameznih postavkah, tožnica pa je glede določenih postavk tudi podala izrecne pritožbene trditve (ki so razvidne iz 3. točke te obrazložitve).

8. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je bilo tožnici priznano 2700 EUR, kar v času sojenja znaša 2,18 plače. Sodišče je pri tem upoštevalo dogodke: 15. 9. 2013 (udarec v oko, odstop steklovine) – srednje bolečine 2-3 dni, lažje 2 tedna in pol; 12. 11. 2013 (poškodba prsta) – ob dogodku je trpela hude bolečine, 7 dni nosila opornico, nevšečnosti med zdravljenjem 14 dni; 26. 4. 2014 (toženec jo je poškropil s čistilom v oči) – lažje bolečine 7-10 dni; 17. 2. 2015 (toženec je napadel tožnico, ji raztegoval usta in ji poškodoval dlesni) – več dni je težko jedla in požirala. Ne glede na te datumsko opredeljene dogodke, pa je sodišče prve stopnje pri odmeri te vrste odškodnine zapisalo še: »Poleg tega je tožnica _ob preostalih fizičnih napadih s strani toženca_ večkrat utrpela razne bolečine (okončine in usta). Glede na vse navedeno pravična denarna odškodnina za prestane bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 2.700 EUR, kar je iz tega naslova zahteva tožnica več, se zavrne.« Iz tega citata je mogoče razbrati, da ne drži, kar v pritožbi opozarja tožnica, da naj sodišče ne bi upoštevalo drugih zatrjevanih škodnih dogodkov, kot le tiste, ki so izkazani z zdravniško dokumentacijo. Sodišče je namreč izrecno ugotovilo, da je večkrat pretrpela razne bolečine tudi ob drugih napadih in potem tudi te (skupaj z datumsko navedenimi dogodki) upoštevalo pri odmeri odškodnine.2 Tudi višina priznane odškodnine, če jo primerjamo z odškodninami, ki so bile priznane za podobne poškodbe, to potrjuje.3

9. Ker je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem materialno pravno pravilno odmerjena, sta v tem delu obe pritožbi neutemeljeni.

10. Iz naslova strahu je bilo tožnici priznano 2500 EUR, kar pomeni približno 2 plači. Sodišče je pri odmeri upoštevalo, da je trpela tožnica po poškodbi steklovine v očesu primarni strah do pregleda pri okulistu, sekundarni strah je trajal 3 do 4 tedne; ob poškodbi prsta je primarni strah trajal do pregleda pri specialistu, potem pa sekundarni še 7 dni. Zaradi poškropitve v oko je trpela primarni strah ob samem dogodku in vse do končanega pregleda v ZD ..., sekundarni strah pa nato 10-14 dni. Prisojena odškodnina je glede na sodno prakso mogoče nekaj višja, a je posebnost te pravdne zadeve, da gre za preplet več dogodkov, ki so pri tožnici večkrat povzročili strah, odškodnina pa je odmerjena za vse te dogodke v enem znesku, zaradi česar priznana odškodnina ni previsoka.

11. Glede strahu zaradi groženj, ki jih je bila tožnica deležna (ko npr. tudi pritožba omenja strah, da jo bo toženec ubil in da bo ubil njenega sina, itd), je sodišče te primere pravilno upoštevalo kot poseg v njene osebnostne pravice in se pri tem tudi oprlo na sodno prakso.4 Gre namreč za strah, ki je različen od strahu, ki je posledica neposrednega škodnega dogodka (npr. ugotovljeni dogodki, ki so se zgodili 15. 9. 2013, 12. 11. 2013, 26. 4. 2014 in 17. 2. 2015), saj ga ni mogoče šteti za primarni, prav tako tudi ne za sekundarni strah. Tudi po presoji pritožbenega sodišča take grožnje, ki povzročijo pri oškodovancu strah, pomenijo obliko posega v osebnostne pravice. Zato kljub temu, da je sodišče prve stopnje v delu obrazložitve, ki se nanaša na odškodnino zaradi kršitve tožničinih osebnostnih pravic, ugotovilo da je bil pri tožnici dalje časa prisoten strah pred tožencem, ni mogoče pritrditi pritožbi tožnice, da so si razlogi sodbe v odločilnih dejstvih v nasprotju. Kot rečeno, je namreč treba ločiti na eni strani med strahom kot posebno vrsto nematerialne škode, na drugi strani pa strahom kot posledice groženj, ki pa pomeni poseg v osebnostne pravice (kar pa je druga vrsta nematerialne škode).

12. Tudi odškodnina iz naslova kršitve tožničinih osebnostnih pravic je materialno pravno pravilno odmerjena. Sodišče je iz tega naslova priznalo 2500 EUR, pri tem je ugotovilo celo vrsto posegov v osebnostne pravice: npr. toženčeve grožnje tožnici, da bo ubil njo in njenega sina, kar je pri njej za precej časa povzročilo strah, zmerjanje tožnice, da je »kurba«, »prasica«, hudo psihično nasilje s hudimi nadzori, strah, ki ga je tožnica še vedno čutila do toženca v času sojenja. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, ki je tudi v skladu s sodno prakso.5

13. Materialno zmotno je sodišče prve stopnje priznalo tožnici odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je praviloma mogoče priznati zaradi trajne okrnitve življenjskih aktivnosti. V izjemnih primerih, ko gre za znatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in ko so ugotovljene dovolj intenzivne duševne bolečine zaradi tega, je mogoče priznati to odškodnino tudi zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.6

14. V predmetni zadevi sodišče prve stopnje pri tožnici ni ugotovilo trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ampak v 35. točki opisuje, da je zaradi poškodbe očesa morala ležati 3 do 4 tedne, da se je po poškodbi prsta bala za izid zdravljenja,7 sodišče ugotovi tudi, da je bila tožnica, ker jo je toženec poškropil s čistilom v oči, ovirana pri vsakdanjih opravil 7-14 dni in da je po dogodku 17. 2. 2015 še nekaj dni težko govorila in požirala. Ker nič od tega ne predstavlja trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in tudi ne znatnega (začasnega) zmanjšanja življenjskih aktivnosti, iz tega naslova tožnica ni upravičena do denarne odškodnine. Zato je pritožbeno sodišče, ko je po uradni dolžnosti opravilo preizkusa uporabe materialnega prava, pritožbi toženca v tem delu ugodilo in v navedenem obsegu (za priznanih 2500 EUR) odškodnino zmanjšalo (prvi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku,8 v nadaljevanju: ZPP).

15. Neutemeljeno pa toženec v pritožbi podaja navedbe o pristranskosti sodnice, ker naj ne bi zaslišala prič, ki jih je predlagal. Razlogi, zakaj sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal toženec, so pojasnjeni v 8. točki obrazložitve in z njimi pritožbeno sodišče soglaša, toženec pa v pritožbi tem pojasnilom tudi obrazloženo ne nasprotuje. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, nobena od predlaganih prič ni bila priča dnevnim ali vsaj občasnim osebnim odnosom pravdnih strank, da bi vedeli kaj več konkretno izpovedati o v tožbi zatrjevanih dogodkih, poleg tega pa je lahko oseba, ki je nasilna do partnerja, v ostalih sferah življenja popolnoma drugačna in lahko celo uživa ugled pri sodelavcih in ji nihče ne bi pripisal agresivnosti, v partnerskem odnosu pa je lahko oseba popolnoma drugačna. Zato dejstvo, da priče niso bile zaslišane, ne predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Kot rečeno, tožnica nasprotuje tudi stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje in navaja, da bi sodišče moralo ločiti uspeh po temelju in po višini, potem pa za skupni uspeh tako ugotovljeno upoštevati povprečje. Opozoriti velja, da ima vsak dajatveni zahtevek svojo podlago oziroma temelj, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) prav v pravdah zaradi plačila odškodnine.9 Sodna praksa v določenih primerih sicer dopušča tudi vrednotenje uspeha ločeno po temelju in po višini, pri čemer je končno vrednotenje uspeha rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov, toda sodna praksa to uporablja predvsem v tistih odškodninskih sporih, kjer je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov, a v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo in je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebno uporabiti temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov, to je načelo končnega uspeha, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, ne pa uspešnost posameznih faz pravdnih dejanj.10 Zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek, da glede na okoliščin primera vsaka stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP), pritožba tožnice pa tudi v tem delu ni utemeljena.

17. Pritožbene trditve toženca, da naj se opravi revizija tožničinega poslovanja pred letom 2013, so za odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku, v katerem tožnica uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, povsem brezpredmetne, zato nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja.

18. Tožnica ni uspela s pritožbo, zato krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), stroški, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo toženca, pa niso bili potrebni, saj z njim ni prispevala k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP) Toženec, ki je bil deloma uspešen s pritožbo, pritožbenih stroškov ni priglasil. 1 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami. 2 To potrjuje tudi zapis v 26. točki obrazložitve, kjer je povzeto, kaj je razvidno s fotografij A8-13. 3 Npr. VS001712, VS001876, VS002086, VS001833 in druge. 4 VSL sodba I Cp 2385/2010, VSK sodba in sklep I Cp 366/2017. 5 Npr. VS001352, VS002184 in druge. 6 Sodba II Ips 790/95, VSL sodba II Cp 2471/2009, VSL sodba II Cp 2575/2014, VSL sodba in sklep II Cp 204/2015 in druge. 7 Kar seveda pomeni obstoj sekundarnega strahu, za kar je bila tožnici odškodnina že priznana. 8 Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. 9 VSL Sklep I Cpg 96/2019, VSL Sodba I Cp 1359/2021, in druge. 10 VSM Sklep I Cp 294/2021.