Jedro

Sobi, ki sta bili preurejeni v stanovanje z adaptacijami in po volji lastnika (imetnika pravice uporabe) in z odločbo dodeljeni uporabniku, ki je plačeval za uporabo stanarino, prostore, ki predstavljajo gradbeno celoto pa je uporabnik uporabljal vrsto let, predstavljata stanovanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, da mora tožena stranka izprazniti sobi št. 133 in 134, ki ju zaseda v prvem bloku Študentskega centra, ter ju praznih oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 2.080 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da mora tožena stranka stroške pritožbenega odgovora trpeti sama.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka, ki v reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prostori, ki jih zaseda tožena stranka ležijo v zgradbi, ki je študentski dom. To dejstvo med strankama ni sporno. Obe sobi sta se začeli uporabljati kot stanovanje šele potem, ko je bila s sredstvi tožeče stranke dograjena kopalnica. Kljub temu, da sedaj prostori predstavljajo stanovanje, pa še vedno ležijo v študentskem domu. Zaradi preureditev in dograditev niso izgubili statusa prostorov , ki so namenjeni za bivanje posameznikov (v konkretnem primeru študentov). Zato tožena stranka na teh prostorih ne more imeti varstva po določbah ZSR. Ker sporni prostori ne predstavljajo stanovanja v smislu določbe 1. odstavka 4. člena ZSR, bi moralo sodišče upoštevati, da je tožeča stranka toženi stranki nadaljnjo uporabo teh prostorov pismeno odpovedala. Ker sodišče te odpovedi ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti stroškovno ugodi.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. V revizijskem odgovoru je tožena stranka mnenja , da revizija ni utemeljena. Prostori, ki jih tožena stranka zaseda so stanovanje. To stanovanje pa je bilo toženi stranki dodeljeno s strani tožeče stranke. Kljub temu, da gre za študentski dom, je tožeča stranka preuredila še več drugih sob v stanovanja, ki jih ne oddaja študentom ampak tujim fizičnim osebam in turistom. Revizija naj se zato zavrne kot neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da tožena stranka zaseda prostore, ki so ji bili dodeljeni s strani tožeče stranke in ki predstavljajo skupino prostorov, namenjenih za stanovanje. Ti prostori so tudi gradbena celota in imajo poseben vhod (1. odstavek 4. člena ZSR). Za uporabo teh prostorov je tožena stranka plačevala stanarino. Pri presoji v tej zadevi pa je odločilnega pomena tudi dejstvo, da je do spremembe namembnosti prišlo po volji (in s financiranjem) tožeče stranke.

ZSR v 2. točki 2. odstavka 4. člena res določa, da niso stanovanje v pomenu ZSR prostori, zgrajeni v stavbi za nastanitev posameznikov, vendar to določilo ne izključuje možnosti da lastnik, ali sedaj še imetnik pravice uporabe spremeni namembnost prostorov, kot je v obravnavanem primeru tudi bilo. Stališče, da tudi lastnik oziroma imetnik pravice uporabe ne bi smel spremeniti namembnosti svoje nepremičnine, če pri tem niso prizadete pravice koga drugega, bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli civilnega prava.

Tožena stranka zaseda prostore, ki so se z adaptacijami, ki jih je financirala tožeča stranka in ki so bile izvedene po volji tožeče stranke spremenili v stanovanje. To je bilo s pogodbo oddano v uporabo toženi stranki, ki se je v stanovanje vselila, ga uporabljala in za uporabo plačevala stanarino. Zato so nesprejemljiva revizijska zatrjevanja, da tožena stranka zaseda prostore, ki so namenjeni le za začasno prebivanje odločitvi nižjih sodišč, ki sta tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnili, pa sta materialnopravno pravilni.

Iz navedenih razlogov revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ker v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni bila storjena bistvena kršitev določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka (1. odst. 166. člena ZPP) temelji na določbah členov 154/1 (načelo uspeha kar zadeva z revizijo neuspešne tožeče stranke) in 155/1 ZPP (načelo, da se vračajo le potrebni stroški, kar zadeva toženo stranko, ker stroškov njenega odgovora ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, če se upošteva vsebina tega odgovora in same revizije).

Določbe ZPP (Uradni list SFRJ, št.4/77-27/90) so v revizijski odločbi uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).