Jedro

Prisilna hospitalizacija predstavlja hud poseg v osebnost in pravice posameznika. Zato mora sodišče natančno ugotoviti okoliščine, ki omogočajo presojo o izpolnjevanju pogojev za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom in brez njene privolitve ter oceno v odločbi (tudi) obrazložiti. V obravnavani zadevi pa sklep ne zadosti standardu ustrezne obrazloženosti. Sodišče je le povzelo izvedensko mnenje izvedenca.

Sodišče niti ni ugotovilo, da bi pridržana oseba huje ogrožala svoje zdravje. Njen provokativen odnos do drugih ne izpolnjuje zakonskega standarda ogrožanja življenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Radovljici (v nadaljevanju sodišče) je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je utemeljen sprejem A. A. na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez sklepa sodišča, ki ga je izvedla Psihiatrična bolnišnica (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločilo, da se oseba zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom do 14. 1. 2023, stroški tega postopka pa se krijejo iz proračuna sodišča (3. točka izreka).

2. Pritožbo vlaga pooblaščenka pridržane osebe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izrečeni ukrep odpravi; podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje. Opozarja, da za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve niso podani vsi zakonski pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Sodišče ni ugotovilo, da bi pridržana oseba huje ogrožala svoje zdravje. Poudarja, da ni izkazane nobene resne in konkretne nevarnosti, da bi pridržana oseba komurkoli škodovala. Meni, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče ni raziskalo, ali bi zdravljenje s terapijo, ki jo je pridržana oseba opustila, lahko preprečilo poslabšanje njenega stanja. Ker je uživala psihoaktivne snovi, bi moralo sodišče ugotoviti, v kakšni meri je to sprožilo blodnje ob sprejemu v psihiatrično bolnišnico. Sodišče pa tega ni storilo in ni izključilo možnosti, da je bil prav zadnji odmerek vzrok, da so blodnje vztrajale še naslednji dan ob pregledu komisije. Poleg tega pa je trajanje ukrepa glede na vse podane okoliščine nesorazmerno predolgo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju: URS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena URS)1. Dovoljeno je le v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Ta določa, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom in brez njene privolitve dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če **huje** ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje ali nadzorovana obravnava).

5. Pritožba pravilno opozarja, da predstavlja prisilna hospitalizacija hud poseg v osebnost in pravice posameznika. Zato mora sodišče natančno ugotoviti okoliščine, ki omogočajo presojo o izpolnjevanju zgoraj navedenih pogojev, in svojo oceno v odločbi (tudi) obrazložiti. V obravnavani zadevi pa sklep ne zadosti standardu ustrezne obrazloženosti. Sodišče je le povzelo izvedensko mnenje izvedenca B. B. Ni pa napravilo dokazne ocene in se opredelilo do njegovih ugotovitev, izpovedbe pridržane osebe pa niti ni omenilo.

6. Utemeljen je pritožbeni očitek, da v izpodbijanem sklepu niso podani zadostni razlogi. Izvedensko mnenje je premalo obrazloženo, da bi moglo dovolj prepričljivo utemeljiti oceno o dejanski ogroženosti pridržane osebe. Zadržanje kot skrajni poseg, ki pride v poštev samo v primeru, če milejši ukrepi ne zadostujejo, je dopusten, če so ugotovljene konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklep, da je voljna sfera osebe zaradi duševne bolezni/duševnega stanja prizadeta in da je to vzrok za **hujše** ogrožanje lastnega zdravja oz. zdravja drugih ali za ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih ali pa za povzročanje hude škode sebi oz. drugim.

7. Sodišče niti ni ugotovilo, da bi pridržana oseba **huje** ogrožala svoje zdravje. Njen provokativen odnos do drugih2 ne izpolnjuje zakonskega standarda ogrožanja življenja. Razlogi sklepa predstavljajo predvsem povzetek izvedenskega mnenja in prepis zakonskega teksta, čeprav bi morale biti ugotovljene in obrazložene konkretne, ne pa le posplošene okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrih. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To narekuje razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

8. Pritožbeno sodišče kršitve ne more sámo odpraviti3, ponovitev postopka pred sodiščem pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče naj dopolni dokazni postopek (predvsem z dopolnitvijo izvedenskega mnenja in po potrebi z zaslišanjem najbližje osebe) ter ugotovi zgoraj izpostavljena manjkajoča dejstva. Nato naj izvedene dokaze ustrezno oceni in se celovito opredeli do (ne)obstoja predpostavk iz 39. člena ZDZdr.

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 111/2015 z dne 15. 5. 2015. 2 Očita jim huda kazniva dejanja. 3 Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo. Delno lahko nadomesti manjkajoči dokazni postopek, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje.