Jedro

Pri obravnavanju predloga za obnovo postopka kot izrednega pravnega sredstva oziroma presoji, ali je podan obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP, je po mnenju pritožbenega sodišča razveljavitev 2. odst. 282. člena ZPP potrebno upoštevati. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč to določbo razveljavilo prav zaradi ugotovitve, da takšna ureditev pomeni nedopusten poseg v pravico tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in je zato z njo v neskladju. Drugačno ravnanje bi pomenilo, da bi sodišče v postopku s tem pravnim sredstvom dejansko odločilo v nasprotju z Ustavo, saj bi pri presoji obnovitvenega razloga svojo odločitev moralo opreti na protiustavno zakonsko procesno določbo. Če se torej izkaže, da je sodišče pri odločanju uporabilo oziroma se oprlo na takrat še veljavno, vendar pa protiustavno zakonsko procesno določbo, in s tem poseglo v strankino pravico do obravnavanja pred sodiščem, je takšno ravnanje, ne glede na to, da je bilo procesno določilo razveljavljeno kasneje, protiustavno in s tem nezakonito.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridržijo končni odločbi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom dovolilo obnovo postopka in posledično razveljavilo zamudno sodbo izdano v tej zadevi dne 09. 10. 2009. Svojo odločitev je oprlo na obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ugotovilo je, da izdana zamudna sodba temelji na 2. odst. 282. člena ZPP, ki je bil že po izteku pritožbenega roka in pred pravnomočnostjo zamudne sodbe razveljavljen z ustavno odločbo U-I-164/09. Glede na 44. člen Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUst) se razveljavitev nanaša tudi na konkretno pravno razmerje in nepristop tožene stranke na obravnavo ni več podlaga za izdajo zamudne sodbe. Z ohranitvijo takšne sodbe v veljavi je bila toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za obnovo postopka zavrne kot neutemeljen. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da zatrjevani obnovitveni razlog ni podan. Toženi stranki je bila tožba pravilo vročena, bila je pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo, vročene so ji bile tudi pripravljalne vloge tožeče stranke, nenazadnje pa ji je bila pravilno vročena tudi sodba sodišča prve stopnje in bi tožena stranka lahko vložila pritožbo. Imela je torej z ZPP zagotovljene procesne možnosti, da sodišče njene navedbe in dokazne predloge obravnava, ni pa jih izkoristila. Zgolj dejstvo, da s sodbo ni zadovoljna, še ne utemeljuje njenega predloga za obnovo postopka. V zadevi I Cp 1007/95 je Višje sodišče v Ljubljani pojasnilo, kdaj je podan obnovitveni razlog na katerega se sklicuje tožena stranka. V tej zadevi ni podana nobena izmed navedenih situacij. V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na odločbo Ustavnega sodišča pa tožeča stranka meni, da le-ta ne more biti novo dejstvo ali dokaz, na podlagi katerega je možno predlagati obnovo pravdnega postopka (I Cp 235/2010).

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Po 2. točki 394. člena ZPP se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ta obnovitveni razlog uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP (1), ki je podana takrat, ko je bila stranki odvzeta možnost sodelovanja v postopku z nekim nezakonitim postopanjem, torej s kršitvijo določb ZPP.

5. Ni sporno in tega predlagateljica tudi nikoli ni trdila, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena, da je bila pravilno povabljena na prvi narok, na katerega pa ni pristopila in da ji je bila pravilno vročena tudi zamudna sodba in da v tem pogledu v pravico tožene stranke do obravnavanja ni bilo poseženo. To ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa. Pritožnica zato v pritožbi povsem brez potrebe na to (ponovno) opozarja.

6. Tožena stranka je svojo trditev, da ji je bila nezakonito odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in da je zato podan obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP, oprla na trditev, da je že po izdaji zamudne sodbe in pred njeno pravnomočnostjo, prišlo do razveljavitve 2. odst. 282. člena ZPP, ki je predstavljal podlago za izdajo zamudne sodbe.

7. Vprašanje, ki se postavlja in na katerega je potrebno v zvezi s tem odgovoriti je, ali je dopustno presojo o storjeni kršitvi po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP oziroma o tem, ali je bilo z nezakonitim ravnanjem sodišča poseženo v strankino pravico do obravnavanja pred sodiščem, opreti na sedaj veljavno zakonsko ureditev, ki izdaje zamudne sodbe pod pogoji, ki jih je določal 2. odst. 282. člena ZPP, ne pozna več, upoštevajoč, da je Ustavno sodišče to določilo razveljavilo ravno zaradi ugotovitve, da pomeni (prekomeren) poseg v pravico tožene stranke do kontradiktornega postopka (2), ali ne.

8. Pritožbeno sodišče meni, da je odgovor pozitiven, čeprav se ne strinja z argumentom prvega sodišča, da odločba Ustavnega sodišča oziroma razveljavitev 2. odst. 282. člena ZPP učinkuje tudi v konkretni zadevi zato, ker se je postopek pravnomočno končal dne 15. 09. 2010, torej po njegovi razveljavitvi, upoštevajoč pri tem 44. člen ZUst. Sodišče prve stopnje je namreč ob tem spregledalo, da je zamudna sodba za toženo stranko postala pravnomočna pred odločitvijo Ustavnega sodišča. Sama namreč pritožbe zoper zamudno sodbo ni vložila oziroma se je pritožba zaradi neplačane sodne takse štela za umaknjeno. Vendar pa je ne glede na to pri obravnavanju predloga za obnovo postopka kot izrednega pravnega sredstva oziroma presoji, ali je podan obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP, po mnenju pritožbenega sodišča razveljavitev 2. odst. 282. člena ZPP potrebno upoštevati. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč to določbo, kot je že bilo opozorjeno, razveljavilo prav zaradi ugotovitve, da takšna ureditev pomeni nedopusten poseg v pravico tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in je zato z njo v neskladju. Drugačno ravnanje bi pomenilo, da bi sodišče v postopku s tem pravnim sredstvom dejansko odločilo v nasprotju z Ustavo, saj bi pri presoji obnovitvenega razloga svojo odločitev moralo opreti na protiustavno zakonsko procesno določbo. Če se torej izkaže, da je sodišče pri odločanju uporabilo oziroma se oprlo na takrat sicer še veljavno, vendar pa protiustavno zakonsko procesno določbo, in s tem poseglo v strankino pravico do obravnavanja pred sodiščem, je takšno ravnanje, ne glede na to, da je bilo procesno določilo razveljavljeno kasneje, protiustavno in s tem nezakonito (3).

9. Iz navedenih razlogov je zato prvo sodišče pravilno zaključilo, da je tožena stranka izkazala obnovitveni razlog po 2. točki prvega odstavka 394. člena ZPP in je posledično tudi pravilno ugodilo predlogu, dovolilo obnovo postopka ter razveljavilo zamudno sodbo z dne 09. 10. 2009. 10. Glede na to, da tožena stranka v svojem predlogu za obnovo postopka ni uveljavljala obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena (nova dejstva oziroma novi dokazi), je neutemeljeno sklicevanje pritožnice na odločbo pritožbenega sodišča pod opr. št. I Cp 235/2010, ki je poleg tega tudi vsebinsko drugačna od konkretne zadeve (4). Iz istega razloga je nerelevantno za odločitev o pritožbi tudi sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1007/95. Tudi sicer našteti primeri, ko lahko med postopkom pride do posega v strankino pravico do obravnavanja pred sodiščem, ne izključujejo drugih možnih načinov te kršitve.

11. Na ostala pritožbena izvajanja pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev niso relevantna.

12. Iz navedenih razlogov in upoštevajoč, da pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

(1) Primerjaj Lojze Ude, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, stran 590. (2) Iz razveljavljenega 2. odst. 282. člena ZPP je izhajalo, da je za izdajo zamudne sodbe zadostoval neupravičen izostanek tožene stranke s poravnalnega naroka ali s prvega naroka za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan. Izdaje zamudne sodbe ni oviralo dejstvo, da je tožena stranka odgovorila na tožbo. Tudi v tem primeru (kot pri klasični zamudni sodbi), je sodišče odločalo le na podlagi procesnega gradiva, ki ga je prispevala tožeča stranka, čeprav je tožena stranka vložila odgovor na tožbo in s tem jasno pokazala, da aktivno nasprotuje zahtevku. Kot je ugotovilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-164/09-13 z dne 04. 02. 2010, je ta določba, ki je bila uporabljena tudi v tem postopku, zahtevala torej neupoštevanje pravočasne in pravilno izražene procesne aktivnosti tožene stranke, kar pa pomeni poseg v pravico do enakega varstva pravic tožene stranke iz 22. člena Ustave. (primerjaj točko 15 obrazložitve). Zakonodajalec je s takšno ureditvijo sicer zasledoval ustavno dopusten cilj (koncentracija, pospešitev in ekonomičnost postopka), vendar pa po oceni Ustavnega sodišča neprimerno ureditvijo. Takšna ureditev je namreč pomenila prekomeren poseg v pravico tožene stranke do kontradiktornega postopka.

(3) Podobno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v zvezi z obravnavanjem revizije, ki je prav tako izredno pravno sredstvo, v situaciji, ko je do razveljavitve protiustavne določbe 28. člena ZDSS-1 (ki je enaka določilu 2. odst. 282. člena ZPP), prišlo po pravnomočnosti (primerjaj sklep VIII Ips 30/2009).

(4) V citirani zadevi je predlagateljica predlog za obnovo postopka oprla na obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP. Na odločbo Ustavnega sodišča se je torej sklicevala kot na nov dokaz, saj je slednje v svoji odločbi zavzelo stališče, ki je bilo očitno drugačno od stališča, zavzetega v postopku, ki je tekel pred vložitvijo predloga za obnovo.