Jedro

V državljanstvo z izredno naturalizacijo se lahko sprejme oseba, ki izpolnjuje vse pogoje iz 1., 2., 4., 5., 7. in 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS.

Nevarnost za obrambo države je nedoločen pravni pojem in mu vsebino mora dati organ, ki odloča o zadevi. Uredba pa določa le merila kot pomoč pri opredeljevanju tega nedoločnega pravnega pojma.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 4.1.1995 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo iz razlogov nevarnosti za varnost in obrambo države po 8. točki 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94). V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot aktivni pripadnik JA in "intendantski organ" 3. eskadrilje letalske enote na letališču med agresijo na Slovenijo bil zadolžen, da skrbi za usposobljenost vojaških letal in opremo vojnih pilotov, s tem pa je tožnik sodeloval v agresiji na Slovenijo, saj je splošno znano dejstvo, da so ta letala bojno delovala na več ciljih v Sloveniji. Po osamosvojitvi Slovenije je s svojo enoto zapustil Slovenijo. Po vrnitvi v Slovenijo sredi meseca oktobra 1991 je nekajkrat v večernih urah bil opažen v bližini vojaških objektov TO Republike Slovenije na mestih, kjer ni naselij. Na navedeni dejanski podlagi je zaključila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za varnost in obrambo države, ki je po 7. in 8. členu Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju: uredba) podana že, če gre za utemeljen sum, da je oseba nekdanji poklicni pripadnik tujih oboroženih sil oziroma če je aktivno služila v oboroženih silah tujih držav.

Tožnik v obsežni tožbi uveljavlja tožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Ocena o tožnikovi nevarnosti za varnost in obrambo države temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, razlogi odločbe pa so nejasni. Tožnik je skoraj do konca meseca avgusta 1991 sicer bil fizično prisoten na letališču, vendar ne drži ugotovitev, da je med agresijo skrbel za usposobljenost vojaških letal in opremo vojnih pilotov, saj so letala zapustila letališče že prve dni agresije. Iz odločbe ni razvidno, kaj je mišljeno z besedo "usposobljenost". Tožnik namreč že pred agresijo na Slovenijo osebno ni ničesar delal na letalih, ampak je vodil le evidenco o rezervnih delih za letala in o zadolžitvah pripadnikov JA za obleko. Po agresiji tudi to ni bilo več potrebno, ker so piloti z letali zapustili letališče. Z vojne pošte ... tožnik ni bil uradno premeščen, in ko je v mesecu avgustu 1991 odšel iz Slovenije, je bil prepričan, da se bo že čez dva ali tri dni vrnil. Ko je uspel priti do svojega potnega lista, se je preko R Madžarske vrnil v Slovenijo in oddal vojaško knjižico pristojnemu upravnemu organu občine. Izpodbijana odločba očitno temelji na informaciji, da naj bi se nekajkrat v večernih urah nahajal v bližini vojaških objektov TO. Toda o tem dejstvu v odločbi niso navedene niti približne lokacije in tudi časovno ni opredeljeno, kdaj in kje naj bi se tožnik nahajal v bližini vojaških objektov in kdo ga je videl, zato mu niti ni dana možnost, da bi dokazal svojo nedolžnost. Tožnik ni oseba, na katero se nanašajo določbe 7. in 8. člena uredbe, ker mu ni mogoče očitati aktivnega sodelovanja v agresiji na Slovenijo, v tujini pa je bil le fizično prisoten po sili razmer, zaradi česar ga ni mogoče šteti za osebo iz 8. člena uredbe. Sprejem v državljanstvo Republike Slovenije je za tožnika bistvenega pomena, saj je dejansko brez državljanstva in si iz dneva v dan prizadeva, da bi lahko ostal pri družini. Tožnik ni vpisan v državljanski knjigi R Srbije v in zato tudi ni podlage za ugotovitev v izreku odločbe, da je državljan Republike Srbije. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se ugodi njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo oziroma podrejeno, da jo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da sporna odločba temelji izključno na dejstvih, ki jih je v postopku pojasnil tožnik. Ugotovitev o tožnikovem državljanstvu temelji na izpisku iz uradne evidence pristojnega organa Republike Srbije. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije izhaja, da želi pridobiti državljanstvo Republike Slovenije z izredno naturalizacijo po 2. odstavku 12. člena ZDRS. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe bi bilo mogoče zaključiti, da je tožena stranka tožnikovo prošnjo tudi obravnavala po 2. odstavku 12. člena v zvezi z 10. členom ZDRS, čeprav na drugi strani obrazložitve odločbe zaključuje, "da po presoji vseh dejstev in dokazov ocenjuje, da je podana dejanska podlaga za zavrnitev vloge prosilca po 3. odstavku 40. člena ZDRS." Obrazložitev odločbe je torej nejasna in protislovna, zato je ta tožbeni ugovor utemeljen.

Pristojni organ lahko, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije osebo, ki je že najmanj dve leti poročena z državljanom Republike Slovenije, če dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto in če izpolnjuje pogoje iz 1., 2., 4., 5., 7. in 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Prosilec mora torej izpolnjevati vse naštete z zakonom določene pogoje, da lahko pridobi državljanstvo na tej pravni podlagi. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona, ker bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za varnost in obrambo države. Vendar ni povsem jasno ali je tožena stranka navedeni zaključek sprejela zaradi tožnikove aktivnosti med agresijo na Republiko Slovenijo in po vrnitvi v Slovenijo, ali pa ta sklep temelji zgolj na tožnikovi aktivnosti med agresijo na Republiko Slovenijo in tožnikovem odhodu z njegovo enoto JA iz Slovenije. Utemeljen pa je tudi tožbeni ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka namreč ugotavlja, da je tožnik med agresijo na Slovenijo bil zadolžen za pripravo oziroma usposobljenost vojaških letal in vojnih pilotov 3. eskadrilje letalske enote, ki je delovala na več ciljih širom po Sloveniji, kar naj bi tožnik pojasnil na zaslišanju. Vendar je ta ugotovitev v nasprotju z njegovo izjavo dano med postopkom, saj je zatrjeval, da v tistem času ni izdal nobene opreme (enako zatrjuje v tožbi), poročilo Ministrstva za obrambo pa je sicer v odprti kuverti, vendar označeno z oznako zaupno. Isto velja za pavšalno ugotovitev o tožnikovem zadrževanju v bližini vojaških objektov TO. Ker ZDRS nima posebnih procesnih določb o ugotovitvenem podstopku in vsebini odločbe, se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar pomeni, da odločba mora biti obrazložena v skladu z določbo 2. odstavka 209. člena ZUP. To pomeni, da v odločbi mora biti navedeno ugotovljeno dejansko stanje, razlogi, ki so bili odločilni za presojo dokazov, pravni predpisi in razlogi, ki na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev, vsi dokazi pa morajo biti izvedeni v skladu s pravili ZUP in morajo biti v spisih. Izpodbijana odločba nima takšne obrazložitve in je že iz tega razloga nezakonita.

V ponovnem postopku bo tožena stranka morala dokazni postopek izvesti v skladu s pravili ZUP in to zlasti z določbo 143. člena, vsi izvedeni dokazi pa morajo biti v spisu. Ugotovljeno mora biti dejansko stanje o konkretnem tožnikovem ravnanju med agresijo na R Slovenijo in aktivnostih letal, pri opremi katerih je tožnik sodeloval, vključno z dokazi in njihovo oceno, na katerih temelji sklep o dejanskem stanju o tožnikovi nevarnosti za varnost in obrambo države. To velja tudi za drugo dejansko ugotovitev o tožnikovem zadrževanju po vrnitvi v Slovenijo v okolici objektov TO. Nevarnost za varnost in obrambo države je nedoločen pravni pojem, zato mu vsebino mora dati organ, ki odloča o zadevi. Uredba, na katero se sklicuje tožena stranka, določa le merila kot pomoč pri opredeljevanju tega nedoločnega pravnega pojma. Vendar ne zadostuje zgolj pavšalno sklicevanje na posamezni člen uredbe, saj vsak člen uredbe vsebuje več meril. To pomeni, da iz odločbe mora biti razvidno, na kateri dejanski podlagi in s pomočjo katerega merila oziroma meril je bil sprejet sklep o tožnikovi nevarnosti za varnost in obrambo države, ki tudi sicer mora biti obrazložena v skladu z določbo 2. odstavka 209. člena ZUP.

Neutemeljen pa je tožbeni ugovor glede ugotovitve o tožnikovem državljanstvu, saj se ta ugotovitev ujema z izpiskom iz uradne evidence z dne 23.4.1984, ki se nahaja v upravnih spisih. V izpodbijani odločbi je nepravilno le to, da vsebuje navedeno ugotovitev izrek odločbe, spada pa v obrazložitev.

Ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, je izpodbijana odločba nezakonita. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS).

Na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.