Jedro

Ker procesni zakon dovoljuje uporabo tako neposrednih kot tudi posrednih dokazov, je zgrešeno pravno stališče, da sme sodišče upoštevati kot dokaz le tisto, kar so priče same zaznale, ne pa tudi tistega, kar so slišale od drugih.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 70.000,00 SIT.

Obrazložitev

S.T. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Dolžan je plačati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 60.000,00 SIT. Višje sodišče v Celju je delno ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu v pogojni obsodbi določeno kazen znižalo na dva meseca zapora, preizkusno dobo pa skrajšalo na eno leto, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 09.07.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona (razloga iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala njeno zavrnitev, ker meni, da je neutemeljena. Tudi če bi sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbe prič B.P., P.L. in M.V., to ne bi pripeljalo do drugačnih dokaznih zaključkov glede na to, da te priče pri dejanju niso bile navzoče. V zvezi s krivdno obliko zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Obširno povzema njeno vsebino, pri čemer ustrezno obrazloži le očitek nejasnosti razlogov prvostopenjske sodbe. Navaja namreč, da iz prvostopenjske sodbe ni razvidno, kakšna je vsebina izpovedb prič B.P., P.L. in M.V., glede katerih sodišče ugotavlja, da je z njihovimi izpovedbami posredno ovržen obsojenčev zagovor.

Prvostopenjska sodba se pri ugotavljanju odločilnih dejstev opira zlasti na izpovedbi oškodovanca D.A. in priče M.M.. Iz sodbe je razvidna bistvena vsebina njunih izpovedb, ki ju prvostopenjsko sodišče ocenjuje kot verodostojni. Priče, na katere se sklicuje vložnik zahteve, niso bili očividci dogodka. Vsebino njihovih izpovedb, dejstva, ki jih z njimi dokazuje ter njihovo dokazno vrednost je sodišče prve stopnje ustrezno izrazilo z ugotovitvijo, "da sodišče verjame A., da pri sebi ni imel orožja, kar so smiselno potrdili prav vsi zaslišani policisti" (sodba, stran 2). Zato kljub skopi obrazložitvi prvostopenjski sodbi, kot tudi sodbi sodišča druge stopnje, ki je pritrdilo njenim ugotovitvam, nejasnosti v smislu zatrjevane procesne kršitve ni mogoče očitati. Na tem mestu je treba tudi zavrniti zgrešeno pravno stališče zagovornika (nanaša se na izpovedbo priče M.), češ da sodišče sme upoštevati kot dokaz le tisto, kar so priče same zaznale, ne pa tudi tistega, kar so slišale od drugih. Procesni zakon namreč v tem pogledu ne postavlja nobenih omejitev in dovoljuje uporabo tako neposrednih kot tudi posrednih dokazov.

Delno nejasnost (netočnost) prvostopenjske sodbe, ki ugotavlja (stran 3), "da je zaradi obdolženčevih groženj D.A. upravičeno prosil za sodelovanje policista M.M., v navzočnosti katerega je obdolženec znova ponovil grožnje", je pojasnilo že sodišče druge stopnje, ko je odgovarjalo na smiselno enake pritožbene navedbe zagovornika, kot jih ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Višje sodišče je razčlenilo izpovedbo M. in ugotovilo, da je A. povedal M., ko ga je prosil za sodelovanje v nadaljnjem postopku, da mu je obdolženec grozil z ubojem, kasneje pa je M. tudi sam slišal še nekatere druge obdolženčeve grožnje, ki jih pritožbeno sodišče v svoji obrazložitvi tudi povzema. Zato je trditev zagovornika, da višje sodišče "ni obravnavalo omenjenih nasprotij v razlogih prvostopenjske sodbe", s čimer naj bi tudi samo zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, netočna, kar zadeva uveljavljano procesno kršitev, pa tudi nekonkretizirana.

Z ostalimi navedbami zagovornik izpodbija dejansko stanje, čeprav se sicer ob tem sklicuje na bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. in 2. odstavku 371. člena ZKP ter kršitev ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave Republike Slovenije), po kateri se je sodišče dolžno opredeliti glede vseh navedb strank v postopku. Med razloge, s katerimi zagovornik izraža dvome v popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, je mogoče uvrstiti njegove navedbe: da sodbi temeljita očitno zgolj na napačni prepoznavi oškodovančeve pištole; da sodišče ni upoštevalo in presodilo obdolženčevih ugovorov v zvezi okoliščinami prepoznave pištole; da obdolženec kaznivega dejanja ni storil in bi ga moralo sodišče v dvomu oprostiti, saj si "nasproti stojita zgolj dve izjavi o dogodku", pri čemer M. ni videl ničesar, kar bi obremenjevalo obdolženca, saj je prišel šele po dogodku; da sodišče sploh ni ugotavljalo, da je obdolženec ravnal naklepno, da mu naklepa ni mogoče očitati in da ga tudi ni z ničemer obrazložilo, pri čemer zanika relevantnost dejstev in dokazov, s katerimi je sodišče obrazloženo ugotavljalo obdolženčevo naklepno krivdo.

Zagovornik na opisan način uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Takšne navedbe tudi niso vzbudile precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, zato tudi ni zakonske podlage za razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku z izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilih 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP; povprečnina 70.000,00 SIT, ki jo mora plačati obsojenec, je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.