Jedro

Zaradi načela, izraženega v 1.odst. 50.člena, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar, lahko lastnik služečega zemljišča iz opravičenih razlogov zahteva tudi prestavitev služnosti. Sodišče druge stopnje je v svoji sodbi pravilno poudarilo, da mora lastnik služečega zemljišča pri zahtevku na prestavitev služnosti zagotoviti enakovredno traso praviloma na svojem zemljišču. Kolikor zahteva prestavitev na tuje zemljišče, mora dokazati tudi pravno upoštevano soglasje lastnika te nepremičnine, tako da bi bilo možno vpisati služnost po prestavitvi v zemljiško knjigo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da poteka trasa služnostnega kolovoza preko parcele tožnikov št. 138/6 po skrajnem severnem robu te parcele ter deloma po južnem robu parcele št. 138/4 last I.H. in L.H. in da so toženci dolžni opustiti uporabo kolovozne poti, ki sedaj poteka po trasi južno od škarpe, zgrajene na parc.št. 138/6. Zavrnilo pa je tudi pozneje postavljeni podrejeni zahtevek, da se sedanja trasa služnostne pravice preko parcele tožnikov št. 138/6 prestavi v določenem delu na parceli št. 136/2 in 138/4 sedaj last S.K. in J.K. ter da so toženci dolžni v bodoče izvrševati služnostno pravico v dani smeri. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da so v tej zadevi podani zakoniti pogoji za prestavitev služnosti po primarnem in po subsidiarnem zahtevku. Ker se je ugotovilo, da lahko prva toženca uporabljata pot po svojem zemljišču, ni več razlogov, da bi bilo obremenjeno zemljišče tožnikov. Možnost voženj v novi smeri pa obstaja tudi za tretjo in četrto toženo stranko. Tožnika bi na ta način pridobila v uporabo gradbeno zemljišče. Stroški za novo cestno traso bi bili neprimerno nižji od škode, ki jo imata tožnika ob sedanjem stanju.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je sporna služnostna pot obstajala še preden sta tožnika kupila parcelo št. 138/6. Predmetno tožbo z zahtevkoma na celotno ali delno prestavitev trase te poti sta tožnika vložila potem, ko je bila proti njima v teku izvršba zaradi izpolnitve pravnomočne sodbe, po kateri bi morala obstoječo pot na južni strani v dolžini 30 m razširiti na širino 3,70 m. Po vložitvi tožbe v tej zadevi sta tožnika dosegla odložitev izvršbe. Kot je bilo ugotovljeno s pomočjo izvedencev iz geodetske in gradbene stroke, obstaja sicer možnost prestavitve trase poti na oba predlagana načina, pri čemer bi znašali stroški po primarnem zahtevku cca 1 milijon tolarjev, po podrejenem zahtevku pa 300.000,00 tolarjev. Stroški prestavitve trase bi po tožbenih zahtevkih bremenili tožence. Po 2.odst. 58.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih lahko lastnik služne stvari zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane za uporabo gospodujoče stvari nepotrebna. Zaradi načela, izraženega v 1.odst. 50.člena, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar, lahko lastnik služečega zemljišča iz opravičenih razlogov zahteva tudi prestavitev služnosti. Sodišče druge stopnje je v svoji sodbi pravilno poudarilo, da mora lastnik služečega zemljišča pri zahtevku na prestavitev služnosti zagotoviti enakovredno traso praviloma na svojem zemljišču. Kolikor zahteva prestavitev na tuje zemljišče, mora dokazati tudi pravno upoštevno soglasje lastnika te nepremičnine, tako da bi bilo možno vpisati služnost po prestavitvi v zemljiško knjigo. Tožeča stranka zahteva prestavitev poti tako, da bi delno potekala po zemljišču last prvih dveh tožencev, ki se skupaj z ostalimi toženci prestavitvi poti upirata. Spričo vseh navedenih okoliščin sta sodišči prve in druge stopnje zavzeli pravilno stališče, da za zahtevano prestavitev služnosti ni zakonskih pogojev. Okoliščine, koliko sta tožnika zaradi obstoječe služnosti ovirana pri gradnji na svojem zemljišču, pri odločanju o sedanjih tožbenih zahtevkih ni mogoče upoštevati. Glede na revizijske trditve, da lahko prva in druga tožena stranka hodita in vozita po svojem zemljišču, se pripominja, da sta tožnika zahtevala prestavitev služnosti, ne pa njeno ukinitev.

Iz teh razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).