Jedro

Obveznost tožene stranke nasproti tožeči stranki se s to izjavo ni osamosvojila v tem smislu, da bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati vtoževano terjatev ne glede na to, ali bo iz temeljnega pogodbenega razmerja prejela nasprotno izpolnitev ali ne.

Tožena stranka (kot cesus) v izjavi, ki jo je podala tožeči stranki (kot cesionarju), ni določno, izčrpno in nedvoumno izjavila, da se odpoveduje ugovorom zaradi prodajalčeve neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve iz temeljnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pri razlagi izjave pravilno upoštevalo kontekst, v katerem je bila izjava podana. To pa je dejstvo, da je tožena stranka izjavo podala kot cesus v okviru odstopa terjatev. Vsebino te izjave je posledično pravilno razlagalo skozi prizmo drugega odstavka 421. člena OZ.

Cesus lahko tudi po tem, ko je bila terjatev do njega odstopljena, odstopi od pogodbe, iz katere je bila terjatev cedirana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke zahtevala plačilo 162.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2012 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1. 2. 2016 tožbo zavrglo za znesek glavnice 131.980,20 EUR in 12.991,01 EUR zamudnih obresti, nateklih od glavnice med 31. 5. 2012 in 25. 4. 2013. Ta sklep je pravnomočen. Z izpodbijano sodbo pa je odločilo o preostanku tožbenega zahtevka.

Izpodbijana sodba

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 30.019,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2013 do plačila (I. točka izreka). Hkrati je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.372,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. V obrazložitvi je zapisalo, da pravnega temelja za vtoževano terjatev ne predstavlja izjava tožene stranke z dne 28. 2. 2012, s katero je tožena stranka kot cesus tožeči stranki kot prevzemniku terjatve (cesionar) med drugim izjavila, da ji bo odstopljeno terjatev iz Pogodbe št. ... z dne 19. 3. 2011 (v nadaljevanju Pogodba št. ...) brezpogojno in pravočasno poravnala. Ugotovilo je, da je terjatev po tistem, ko je bila tožeči stranki odstopljena, prenehala zaradi razdrtja Pogodbe št. ... Zato je presodilo, da je tožena stranka utemeljeno ugovarjala, da (odstopljena) terjatev ne obstaja več. Svojo odločitev je ob sklicevanju na sodno prakso1, oprlo na določilo drugega odstavka 421. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

4. Tožbeni zahtevek je zavrnilo tudi na odškodninski podlagi. Presodilo je, da ni izpolnjena že prva predpostavka odškodninske odgovornosti (protipravnost ravnanja tožene stranke), saj tožeča stranka ni dokazala: (1) da je tožena stranka delovala usklajeno z družbama A, d. o. o. in B., d. o. o. z namenom, da sredstva, ki si jih je družba A., d. o. o. sposodila pri tožeči stranki, ne bi bila vrnjena, (2) da je tožena stranka brez objektivnega in resnega razloga odstopila od Pogodbe št. ... in (3) da je tožena stranka s tem, ko je po odstopu od Pogodbe št. ... sklenila novo pogodbo z družbo B., d. o. o. v resnici prejela le navidez drugo (traktor X'), dejansko pa isto stvar, ki je bila predmet Pogodbe št. ... (traktor X). Sodišče prve stopnje je posebej izpostavilo, da tožena stranka tožeči stranki ne more biti odškodninsko odgovorna niti zaradi domnevne opustitve obvestila o razdrtju Pogodbe št. ..., in sicer: (1) ker tožeča stranka ni zatrjevala, da se je tožena stranka zavedala slabega finančnega premoženjskega stanja družbe A., d. o. o. in (2) ker ne obstaja vzročna zveza med opustitvijo obvestila in škodo v višini nevrnjenega posojila.

Pritožba in odgovor na pritožbo

5. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

6. Sodišču prve stopnje je očitala, da je pri presoji pravnega pomena izjave tožene stranke z dne 28. 2. 2012 nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je po njenem zmotno presodilo: (1) da se zaveza o brezpogojni in pravočasni poravnavi odstopljene terjatve nanaša na situacijo, ko bi prodajalec (sicer cedent terjatve) v razmerju do tožene stranke svojo obveznost izpolnil in (2) da se tožena stranka z izjavo z dne 28. 2. 2012 ni odpovedala ugovorom iz temeljnega razmerja. Trdila je še: (3) da kontekst dejstev in okoliščin v tej zadevi ni identičen primeru iz sklepa III Ips 60/2013 in (4) da vsebina izjave tožene stranke z dne 28. 2. 2012 ni enaka vsebini in pravnim učinkom pripoznave dolga iz sklepa III Ips 60/2013. 7. Ostali pritožbeni očitki tožeče stranke, vezani na presojo tožbenega zahtevka na odškodninski podlagi, pa so bili: (5) sodišče prve stopnje se ni opredelilo oziroma se ni pravilno opredelilo do navedb, da je bila tožena stranka tista, ki je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja preprečila izpolnitev pogoja iz 3. člena Pogodbe št. ..., (6) sodišče prve stopnje je nekritično in neživljenjsko presodilo dejstva in dokaze v zvezi aktivnim sodelovanje tožene stranke z družbama A., d. o. o. in B., d. o. o., ki je vodilo do nezmožnosti izpolnitve Pogodbe št. ..., (7) sodišče prve stopnje je v tej zvezi neutemeljeno favoriziralo toženo stranko, ki ni izkazala utemeljenega oziroma prepričljivega razloga, zakaj ni vztrajala pri izpolnitvi Pogodbe št. ..., (8) ne drži navedba sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka sodelovanje tožene stranke pri izpolnitvi pogoja opisala na nejasen način, (9) tožeča stranka je izkazala vse elemente odškodninske odgovornosti in (10) sodišče prve stopnje je z vidika vzročne zveze neutemeljeno ločeno obravnavalo opustitev obvestila tožeči stranki o odpovedi pogodbe.

8. Pritožnica je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

9. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

10. Pritožba ni utemeljena.

Odgovor na očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo učinkov izjave tožene stranke z dne 28. 2. 2012

11. Tožeča stranka je z družbama B., d. o. o. in A., d. o. o. ter z njunima družbenikoma in zakonitima zastopnikoma dne 21. 10. 2011 sklenila Pogodbo o poslovnem sodelovanju. Na tej podlagi je tožeča stranka družbi A., d. o. o. posodila 125.647,20 EUR, namensko za izdelavo traktorja X. Med drugim je bilo dogovorjeno, da se bo to posojilo tožeči stranki lahko vrnilo tudi z odstopom terjatve iz naslova kupnine za traktor do kupca. Izdelavo traktorja je pri družbi A., d. o. o. s Pogodbo št. ... kot kupec naročila tožena stranka. Tožeča stranka (cesionar) je nato na podlagi Pogodbe o odkupu terjatev št. 001 z dne 27. 2. 2012 (v nadaljevanju cesijska pogodba) od družbe A., d. o. o. (cedent) odkupila terjatev do tožene stranke (cesus) iz naslova kupnine za traktor X na podlagi Pogodbe št. ... (kritno razmerje).

12. Tožena stranka je po sklenitvi cesijske pogodbe 28. 2. 2012 podala izjavo (priloga A5) z naslednjo vsebino: „Kot dolžnik potrjujemo obstoj zgoraj navedenih obveznosti. Izrecno izjavljamo, da nimamo nobenih pripomb na njihovo vrednost in datume zapadlosti. Prav tako tudi izjavljamo, da smo jih na dan potrditve tega dokumenta preknjižili v dobro novega upnika C. d. o. o. in da jih bomo brezpogojno ter pravočasno poravnali z nakazilom denarnih sredstev na TRR...[..]“.

13. Sporno je bilo, ali se je tožena stranka s to izjavo (predvsem s tretjim stavkom te izjave) odpovedala ugovorom iz temeljnega (kritnega) razmerja. Odgovor na to vprašanje je pravnorelevanten, ker je po odstopu terjatve prišlo do razdora Pogodbe št. ..., tožena stranka pa traktorja X po tej pogodbi ni prejela. Zato je smiselno uveljavljala prenehanje odstopljene terjatve.

14. Tožeča stranka v pritožbi vztraja na svojem materialnopravnem stališču, da se je tožena stranka ugovorom iz temeljnega (kritnega) razmerja odpovedala.

15. Temu stališču sodišče prve stopnje ni sledilo. Zavzelo je stališče, da se obveznost tožene stranke nasproti tožeči stranki s to izjavo ni osamosvojila v tem smislu, da bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati vtoževano terjatev ne glede na to, ali bo iz temeljnega pogodbenega razmerja (Pogodba št. ...) prejela nasprotno izpolnitev (traktor X) ali ne. S to presojo pritožbeno sodišče popolnoma soglaša. 16. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da dejanski okvir spora iz zadeve VSRS III Ips 60/2016 ni identičen. Vendar pa je v bistvenih okoliščinah primerljiv z obravnavano zadevo. Kot izhaja iz 5. in 6. točke obrazložitve VSRS sklepa III Ips 60/2016, je tudi v tej zadevi tožeča stranka kot cesionar od tožene stranke kot cesusa zahtevala plačilo odstopljene terjatve. Prav tako je cesus tožeči stranki ob sklenitvi cesijske pogodbe podal podpisano izjavo, in sicer z naslednjo vsebino: (1) da je seznanjen z odstopom in prodajo teh terjatev, (2) da terjatve v navedeni višini dejansko obstajajo in da jih bo 1. 7. 2011 plačal na tožničin tekoči račun, (3) da brez soglasja tožnice z njimi ne bo razpolagal ali v njihovo breme pobotaval, cediral ali kompenziral lastnih terjatev ali terjatev tretjih do A., d. o. o., in (4) da mu ni znano, da bi bile te terjatve že cedirane ali prodane komu drugemu. Plačilu dela teh terjatev se je cesus nato upiral z ugovorom, da naj bi bile te terjatve dejansko znane šele, ko bo cedent v celoti in pravilno izpolnil svoje nasprotne obveznosti do toženke.

17. Primerjava vsebine obeh izjav, torej izjave tožene stranke z dne 28. 2. 2018 v tem sporu in izjave cesusa v zadevi VSRS III Ips 60/2016 pokaže, da njuna vsebina le ni povsem enaka. V izjavi cesusa iz zadeve VSRS III Ips 60/2016 ni zaslediti njegove izjave o preknjižbi obveznosti in o brezpogojni poravnavi odstopljene terjatve.

18. Po presoji pritožbenega sodišča je del sporne izjave z dne 28. 2. 2018, ki govori o preknjiženju (obveznosti) logična posledica pravila, da lahko cesus po tem, ko je seznanjen o odstopu terjatve, obveznost veljavno izpolni le cesionarju. Za presojo, ali se je tožena stranka v obravnavanem primeru odpovedala ugovorom iz temeljnega razmerja, ta del izjave ne more biti pravno odločilen. Vprašanje pa je, ali brezpogojna zaveza tožene stranke, da bo poravnala odstopljeno terjatev (iz izjave z dne 28. 2. 2018) predstavlja takšen razlikovalni element, ki v obravnavani zadevi preprečuje sklicevanje na zaključke iz VSRS sklepa III Ips 60/2016.2

19. Pritožbeno sodišče meni, da ne. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, tožena stranka v izjavi z dne 28. 2. 2012 ni določno, izčrpno in nedvoumno izjavila, da se odpoveduje ugovorom zaradi prodajalčeve neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve iz temeljnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pri razlagi te izjave pravilno upoštevalo kontekst, v katerem je bila podana. To pa je dejstvo, da je tožena stranka izjavo podala kot cesus v okviru odstopa terjatev. Tožeča stranka pa ni navedla nobenega razumnega razloga, da se je tožena stranka (kot cesus) nasproti tožeči stranki (kot cesionarju) zavezala plačati odstopljeno terjatev tudi v primeru, če sama izpolnitve s strani svoje pogodbene stranke iz temeljnega razmerja ne bi prejela. Smiselno tak je tudi zaključek sodišča prve stopnje.3

20. Sodišče prve stopnje je torej vsebino izjave tožene stranke z dne 28. 2. 2012 pravilno razlagalo skozi prizmo drugega odstavka 421. člena OZ.4 Posledično je presodilo, da tožena stranka večjega obsega jamstva od tistega, ki ga je imela do svoje pogodbene stranke, nasproti tožeči stranki ni prevzela. Iz tega sledi, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo načelo nevtralnosti dolžnikovega pravnega položaja pri cesiji. Niti v pravni teoriji5 niti v sodni praksi6 namreč ni sporno, da lahko cesus tudi po tem, ko je bila terjatev do njega odstopljena, odstopi od pogodbe, iz katere je bila terjatev cedirana.

21. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Odgovor na očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s podredno uveljavljano odškodninsko podlago

22. Pritožnik mora obrazložiti, zakaj meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in/ali nepopolno ugotovilo. Tega pa tožeča stranka ni storila. V pritožbi je le ponovila svoje navedbe iz VII. točke prve pripravljalne vloge. Pavšalno je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje nekritično in neživljenjsko presodilo dejstva in dokaze v zvezi z zatrjevanim usklajenim delovanjem tožene stranke z družbama A., d. o. o. in B., d. o. o. Poleg tega tudi ni konkretno pojasnila, kako naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno favoriziralo toženo stranko. Pritožbeno sodišče, ki na pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, na tako abstraktne pritožbene očitke ne more odgovoriti. Že zato je ta pritožbeni razlog neutemeljen.

23. Tožeča stranka tudi ne more uspeti z golim pritožbenim vztrajanjem, da je izkazala vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Kot že rečeno tožeča stranka ni argumentirano izpodbijala dokazne ocene sodišča prve stopnje (19.- 23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), na podlagi katere je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevanega protipravnega ravnanja tožene stranke (udeležbe tožene stranke pri domnevnem izigravanju tožeče stranke s strani družbe A., d. o. o. in B., d. o. o.). Ker je bilo dokazno breme o tem na tožeči stranki, je neutemeljena tudi (pavšalna) pritožbena navedba, da tožena stranka ni izkazala utemeljenega oziroma prepričljivega razloga, zakaj ni vztrajala pri Pogodbi št. ....

24. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z vidika vzročne zveze neutemeljeno ločeno obravnavalo opustitev obvestila tožeči stranki o razdrtju pogodbe. Sodišče prve stopnje je to res storilo, vendar šele po tem, ko se je opredelilo do (ne)obstoja protipravnega ravnanja tožene stranke, ki ga je zatrjevala tožeča stranka (torej domnevnega usklajenega ravnanja tožene stranke).

Odgovor na pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma se je nepravilno do navedb tožeče stranke

25. Iz pritožbe je razvidno, da je bil ta pritožbeni očitek podan v zvezi z navedbami tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge, in sicer: (1) da je tožena stranka s tem, ko je brez utemeljenega razloga odstopila od Pogodbe št. ... preprečila izpolnitev 3. člena te pogodbe (to je dobavo traktorja in s tem plačilo kupnine (odstopljene terjatve) tožeči stranki) in (2) da bi moralo zato sodišče na podlagi četrtega odstavka 59. člena OZ šteti, da je pogoj uresničen, ker je njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja preprečila tožena stranka.

26. V kolikor pritožnica zatrjuje, da se sodišče prve stopnje do prej povzetih navedb ni opredelilo, smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ta očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do izpostavljenih navedb tožeče stranke opredelilo v 20., 21. in 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (v katerih je med drugim argumentirano pojasnilo, zakaj šteje, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka brez objektivnega in resnega razloga odstopila od Pogodbe št. ...). Do teze tožeče stranke o pravni uresničitvi pogoja iz 3. člena Pogodbe št. ... pa se je sodišče prve stopnje posebej opredelilo še v opombi št. 4 izpodbijane sodbe.

27. Na pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje do navedb, povzetih v 25. točki te obrazložitve, ni pravilno opredelilo, pa pritožbeno sodišče ne more odgovoriti, ker teh pritožbenih navedb tožeča stranka v pritožbi ni konkretizirala.

28. H gornji obrazložitvi pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da terjatev na plačilo kupnine iz temeljnega (kritnega) razmerja ni pogojna terjatev (in že iz tega razloga ni mogoče govoriti o pravilnosti teze tožeče stranke o pravni izpolnitvi pogoja). V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilno argumentacijo sodišča prve stopnje podano v opombi št. 4 izpodbijane sodbe.

Sklepno

29. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

30. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvi odstavkom 165. člena ZPP).

1 Sklep Vrhovnega sodišča III Ips 60/2016 z dne 25. 10. 2016 (v nadaljevanju: VSRS sklep III Ips 60/2016). 2 Vrhovno sodišče je izjavo cesusa v zadevi III Ips 60/2016 smiselno obravnavalo kot pripoznavo dolga in med drugim sprejelo naslednje zaključke: (1) da ima pripoznava dolga omejen doseg, ki je povezan zlasti z zastaranjem (ter še z nekaterimi drugimi instituti), ne predstavlja pa samostojnega pravnega temelja za plačilo pripoznane terjatve, (2) da je pripoznava dolga le sporočilo dolžnikovega stališča upniku, da dolg obstaja, kar pa ne pomeni nujno tudi tega, da dolg v resnici obstaja, ali tega, da ne more kasneje prenehati na drug način, kot s plačilom in (3) da ni mogoče soglašati s stališčem sodišča druge stopnje, da je toženkina pripoznava dolga pomenila odpoved vsem ugovorom iz temeljnega razmerja. 3 Prim. 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in opombo št. 1 v izpodbijani sodbi. 4 Drugi odstavek 421. člena OZ določa: „Dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop.“ 5 Prim. M. Juhart, OBLIGACIJSKI zakonik (OZ): (splošni del): s komentarjem, GV Založba, 2003, 2. knjiga, str. 591 6 Prim. VSL sklep I Cpg 1162/2011 z dne 9. 11. 2011.