Jedro

Vprašanje je, ali je ravnanje tožnika, ko je pri vožnji navzdol po klancu namesto, da bi zaviral z desno stopalko, poskušal zavirati z levo in je zato vozilo samo pridobilo na hitrosti, ki je ni bilo več mogoče kontrolirati, bilo res nepredvidljivo za toženo stranko, če pa vozniki v praksi pogosto zaradi navade podzavestno zavirajo z isto stopalko, kot zavirajo na ravnem delovišču.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 12.200.000,00 SIT z obrestmi in povrnitvijo pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožena stranka za škodni dogodek objektivno odgovorna, ker se je tožnik poškodoval pri delu s težko gradbeno mehanizacijo v kamnolomu. Tako delo pomeni po stališču sodišča prve stopnje delo s povečano nevarnostjo. Tožnik pri vožnji v strmini ni zaviral z desno stopalko, kot bi moral v skladu s pravili za varno vožnjo, ampak z levo, s katero se sicer zavira na ravnini in s tem je povzročil, da je vozilo pridobilo na hitrosti, ki je ni bilo mogoče kontrolirati, zato je prišlo do nesreče, za katero je izključno kriv tožnik zaradi nepravilnega ravnanja z nakladalnikom. Tožnik je imel dolgoletne izkušnje z delom na nakladalniku, bil je strokovno usposobljen za uporabo težke mehanizacije, seznanjen z navodili za upravljanje s strojem, imel je opravljen izpit iz varstva pri delu, ni imel zdravstvenih problemov, tožena stranka zato po mnenju prvostopenjskega sodišča ni mogla pričakovati, niti se izogniti posledicam takšnega tožnikovega ravnanja in na podlagi določbe 2.odst. 177.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je zato odškodninski zahtevek tožnika zavrnilo. Tožniku je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 903.406,80 SIT z obrestmi.

Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Kot pravilno sprejema ugotovitev, da je imel dolgoletne izkušnje pri delu z nakladalnikom, da je bil strokovno usposobljen, da je imel dovoljenje za upravljanje s težko mehanizacijo in bil podrobno seznanjen z navodili za upravljanje s strojem in da je opravil tudi izpit iz varstva pri delu. Z nakladalnikom je upravljal skoraj vsak dan, zato je težko verjeti, da bi bila vzrok za nesrečo njegova napaka. Ni pa mogoče s tolikšno gotovostjo pritrditi stališču sodišča, da vzrok za nesrečo ne izvira iz samega nakladalnika. Tožnik je z nakladalnikom vozil v kamnolomu L. po strmini navzdol. Nagib je bil precejšen, zato je stisnil zavoro, takrat se je prižgala rdeča luč in vklopila sirena. Na barometru se je pokazalo, da je v zavorah okoli 3 atmosfere pritiska zraka in nakladalec je pridobival na hitrosti, zato je spustil žlico na tla in zavil v levo proti steni. Ko je nakladalec pričelo zanašati, je skočil iz kabine. Sodni izvedenec je takšno njegovo ravnanje ocenil kot pravilno in v skladu z zahtevami, ki so predpisane za varno delo s strojem. Povedal je, da so poškodbe na delovnem stroju lahko nastale tudi tako, kot navaja tožnik. Po mnenju izvedenca je ugotavljanja dejstev nezgode po štirih letih, kolikor je minilo od tedaj, nezanesljivo in bi bilo v dvomu o avtentičnosti dogodka treba poskrbeti za zavarovanje dokazov takrat, ko je bilo to še mogoče. Delovni stroj je bil star preko 15 let. Zato tudi po mnenju izvedenca obstaja možnost, da vzmet v "feder špajherju" ni delovala več tako, kot bi morala. Nakladalnik je bil nazadnje tehnično pregledan leta 1999, tri leta pred nezgodo. Pregled po nezgodi pa je bil opravljen šele 22.06.2000, torej dva dni po sami nezgodi. V tem času bi se lahko okvara na stroju tudi popravila. Tožniku se v zvezi s temi ugotovitvami pojavlja dvom, ker je komisijo sestavljal sam lastnik stroja, A.G., tožnik pa o sestavi in delu komisije ni bil obveščen. Član komisije je bil tudi M.R., ki je odgovoren za varstvo pri delu pri toženi stranki in vse to meče sum na resničnost in objektivnost ugotovitev podjetja SVD d.o.o. iz P., ki je pregledalo stroj. Izvedenec B.J. ugotavlja, da tožena stranka ni poskrbela za neposreden ogled stroja takoj po nesreči, da ni zavarovala sledi na stroju in vozišču, ni zavarovala dokazov oziroma materiala in dokaza takrat, ko je bilo to še mogoče. Zato tudi izvedenec z gotovostjo ne more ugotoviti vzroka za to nesrečo, ampak zgolj predvideva, kako je najverjetneje potekal dogodek. Je pa izvedenec v svojem mnenju z dne 26.02.2005 napisal, da je vzrok nesreče treba iskati v spletu dogodkov in terenskih razmer, ki so odločilno vplivale na potek. Zato tožnik meni, da bi bilo treba mnenje izvedenca dopolniti. Če je v njem povedal le eno od možnih predpostavk, bi moral navesti tudi vse druge možne predpostavke o poteku dogodka. Šele če bi bile vse naštete, bi se lahko presojalo, katera je bolj in katera manj verjetna. Tožnik meni, da je sodišče nezgodo obravnavalo na nedopustno poenostavljen način. Tožnik je v tožbi opisal samo to, kako je po njegovem mnenju prišlo do nesreče in kaj je po njegovem mnenju vzrok nesreče. Tožnik pa ni strokovnjak, ki bi lahko ugotovil resnico o tem. Tožnik je videl, da se je prižgala luč in da je začela piskati sirena. Iz tega je sklepal, da je v sistemu zmanjkal zrak. Izvedenec je povedal, da to ni mogel biti vzrok nesreče in pojasnil je, kaj je po njegovem mnenju verjetno bil vzrok za nezgodo. Pri tem pa ni izrecno trdil, da je tožnik za vse to kriv, saj je povedal, da je lahko še cela vrsta predpostavk oziroma splet dogodkov in terenskih razmer, da je prišlo do škodnega dogodka. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da je tožnikov zahtevek neutemeljen, brž ko je izvedenec povedal, da do nezgode ni prišlo zaradi pomanjkanja zraka v zavornem sistemu, kot je mislil tožnik. Tožnik ni bil dolžan dokazati vzroka za nezgodo, saj je tožena stranka odgovorna objektivno. Dokazno breme, da je tožnik kriv za to nezgodo je zato na njeni strani. Če izvedenec ni potrdil, da je do nezgode prišlo zaradi pomanjkanja zraka, to še ne pomeni, da je s tem dokazana tožnikova krivda. Iz napadene sodbe pa izhaja prav to. Po mnenju tožnika je treba iskati odgovor za vzrok nesreče v starosti stroja. Če je vzmet v zapori popustila, je jasno, da se stroj ni zaustavljal, ko je tožnik pritiskal na desno stopalko, ampak je stroj le pridobival na hitrosti. Izvedenec je v mnenju povedal, da se stroj v hipu ustavi zaradi blokiranja zavor, če zmanjka zraka v zavornem sistemu, iz mnenja, ki ga je podan na obravnavi pa se vidi, da to ni vedno tako, saj je izvedenec priznal, da se stroj ne ustavi takoj in hitro, čeprav ima v zavornem sistemu dovolj zraka, če vzmet v "feder špajherju" popušča in če je zaradi starosti stroja izrabljena. Tožnik je povedal, da je začel zavirati takoj, ko je prišel na vrh pregiba. To pa pomeni, da je zaviral iz preprostega razloga, ker je vedel, da se bo z vrha pregiba začel spuščati po strmini in ne zato, ker bi ugotovil, da nekaj ni v redu v zavornem sistemu. Tožnik tudi ni pritisnil na sklopko v paniki, ampak iz povsem racionalnega razloga, ker je vedel, da se začenja spuščati. Izvedenec tudi ni imel nobene podlage za sklepanje, da je tožnik pritisnil na levo stopalko. Odgovornost tožene stranke je objektivna, tožena stranka ni uspela dokazati obstoja katerega od ekskulpacijskih razlogov in se tako razbremeniti odgovornosti, saj je mnenje izvedenca J. kontradiktorno in temelji le na eni od več možnih predpostavk, ki pa ne ekskulpira tožene stranke, zato tožnik predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in novo odločanje o zadevi.

Po izteku roka za odgovor na pritožbo, vendar še pred odločanjem o zadevi na pritožbeni seji, je tožena stranka poslala obširen odgovor na to pritožbo, zato ga je pritožbeno sodišče glede na določbo 3. odst. 344. člena ZPP, po kateri se prepozen odgovor na pritožbo ne zavrže, temveč se pošlje sodišču druge stopnje, ki ga upošteva, če je to še mogoče, upoštevalo. V odgovoru tožena stranka oporekala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

V skladu z načelom dispozitivnosti odloča sodišče v pravdnem postopku v mejah postavljenega tožbenega zahtevka ob upoštevanju tožbenih trditev, ki predstavljajo dejansko podlago tožbe. Tožnikove trditve v tej odškodninski pravdi so bile do konca postopka na prvi stopnji jasne. Trdil je, da je do nesreče, v kateri se je poškodoval, prišlo zaradi tehnične okvare nakladalnika in to okvaro je tudi natančno opisal. Tožena stranka je tehnično okvaro stroja zanikala, prav tako je oporekala, da bi sploh lahko prišlo do nesreče na tak način, kot je zatrjeval tožnik. Sodišče prve stopnje je ob takšnih navedbah moralo za razjasnitev spornih okoliščin, za katere je potrebno strokovno znanje, postaviti izvedenca za gradbeno mehanizacijo. Izvedenec je podal mnenje in izvid glede vseh v postopku spornih okoliščin. Pritožbene navedbe, da bi moral izvedenec predstaviti še vse druge možne predpostavke o poteku dogodka ob določnih navedbah tožnika v tem postopku, so zato neutemeljene. Če je bilo karkoli še nejasno, bi moral tožnik postaviti konkretno trditev ali pa izvedencu, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, postaviti konkretna vprašanja, na katera bi izvedenec odgovoril, kot je na vse ostale konkretne trditve, o katerih je bil vprašan. O vseh okoliščinah, ki so bile v tem postopku ob trditvah pravdnih strank sporne, je izvedenec argumentirano odgovoril in prepričljivo pojasnil svoje mnenje. Zato ne prepričajo pritožbene navedbe, v katerih tožnik polemizira z izvedeniškim mnenjem in delno tudi sprevrača in manipulira z izvedenčevimi pojasnili. Tako npr. iz izvedeniškega mnenja povzema samo prvi del ugotovitve, v katerem je zapisal, da je tožnikovo ravnanje ocenil za pravilno in v skladu z zahtevami, ki so predpisane za varno delo s stroji. Ko pa je v nadaljevanju analiziral po tožniku predstavljen potek dogodka, je takšen redosled dogodka, kot ga je predstavil tožnik, izključil kot možnega. Če se torej celovito prečita izvedeniško mnenje, nikakor ne drži pritožbena trditev, da je izvedenec ocenil tožnikovo ravnanje kot pravilno in v skladu z zahtevami, ki so predpisane za varno delo s strojem. Tudi pritožbenim navedbam, v katerih tožnik izpostavlja dvom o pravilnosti ugotovitev ob pregledu stroja po sami nesreči, ni mogoče pritrditi, saj so te trditve brez kakršnekoli dokazne podlage. Delovna nezgoda je bila takoj prijavljena inšpektorju za delo. Po njegovi odredbi je bil opravljen tehnični pregled delovnega stroja. Res je do tehničnega pregleda prišlo dva dni po nesreči, vendar to ni takšna okoliščina, da bi vzbujala dvom v pravilnost pregleda. Še manj pa je iz tega dejstva mogoče sklepati, da je prišlo v teh dveh dneh do popravila tehnične okvare, ki jo je zatrjeval tožnik. Gre za tožnikovo ugibanje, brez kakršnekoli dokazne podlage. Poleg tega, da za okvaro stroja ni prav nobenega dokaza, pa je izvedenec tudi redosled poteka dogodka, kot ga je opisal tožnik, izključil kot možnega. Zato pritožbene navedbe, v katerih tožnik oporeka ugotovitvam izvedenca, na katere je sodišče prve stopnje oprlo odločitev, ne prepričajo. Tudi dejstvo, da je bil predhoden pregled stroja opravljen 15.4.1999, se je upoštevalo že v izpodbijani odločitvi. Ker je po dokumentaciji bil stroj tehnično brezhiben z veljavnim obratovalnim dovoljenjem, sodišče temu dejstvu utemeljeno ni pripisalo kakšnega pomena. Po nesreči so na stroju ugotovili samo poškodbe, ki so bile posledica delovanja rušilne sile, ko se je stroj prevrnil. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da naj bi prišlo do nezgode zaradi starosti nakladalnika in okvarjene vzmetne zapore. Izvedenec je namreč pojasnil, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, kako deluje stroj, če začne zrak iz sistema počasi uhajati. Čeprav gre za star stroj in vzmetna zapora popušča ter nima več takih karakteristik, kot jih je imela na začetku, se vozilo še vedno ustavlja, le da ne z nenadnim blokiranjem, dejstvo pa je, da se stroj ustavlja tudi v takih okoliščinah, zato nimajo podlage v dokaznem gradivu pritožbene navedbe, da naj bi vozilo nekontrolirano pridobivalo na hitrosti zaradi starosti stroja oziroma njegovih sestavnih delov. Nove pa so pritožbene navedbe, da je tožnik začel zavirati že na vrhu pregiba. Ves čas je namreč navajal, da je peljal po strmini navzdol, ne pa da bi šele prehajal v strmino. Tudi ko je bil zaslišan kot stranka je povedal, da je bil nagib precejšen in je zato pritisnil na zavoro. Šele po kakšnem metru takšne vožnje s pritiskanjem na zavoro, naj bi se prižgala rdeča in luč in vklopila sirena. O kakšni predhodni vožnji po pregibu pred strmino ni bilo govora. Pritožbene navedbe, v katerih tožnik izpodbija dejanske ugotovitve o tem, kako se je pripetila, nezgoda, zato ne prepričajo. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v tem delu tudi po mnenju pritožbenega sodišča prepričljivo ugotovilo.

Kljub temu, da pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne dejanske ugotovitve o tem, kako je prišlo do same nezgode, pa je vmesno sodbo moralo razveljaviti. Sodišče prve stopnje, ki je odgovornost tožene stranke opredelilo kot objektivno, je namreč zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ko je zaključilo, da tožena stranka ni mogla pričakovati tožnikovega dejanja pri vožnji z nakladalnikom navzdol po strmini, ko je poskušal zavirati z levo stopalko, namesto z desno, s čimer je povzročil, da je vozilo pridobilo na hitrosti. Pred tem (na četrti in peti strani sodbe) je namreč sodišče povzelo mnenje izvedenca, ki pa je pojasnil, da vozniki v praksi podzavestno v kritični situaciji po klancu navzdol pogosto ravnajo enako, kot pri vožnji po ravnem terenu, ko se večinoma zavira z levo stopalko. Če so takšni primeri, do katerega je prišlo v konkretni zadevi v praksi pogosti, ker vozniki podzavestno v kritični situaciji po klancu navzdol pritisnejo na levo stopalko, ker so tako navajeni zaradi voženj po ravnem delovišču, pa ne gre za nepredvidljiv dogodek. Končni sklep sodišča v izpodbijani vmesni sodbi je zato v nasprotju s to predhodno ugotovitvijo. Iz tega razloga je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti po 1. odst. 354. člena ZPP in vrniti zadevo v nov postopek.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje to nasprotje odpraviti. Ugotoviti in pojasniti bo moralo, ali je ravnanje tožnika, ko je pri vožnji navzdol po klancu namesto, da bi zaviral z desno stopalko, poskušal zavirati z levo in je zato vozilo samo pridobilo na hitrosti, ki je ni bilo več mogoče kontrolirati, bilo res nepredvidljivo za toženo stranko, če pa vozniki v praksi pogosto zaradi navade podzavestno zavirajo z isto stopalko, kot zavirajo na ravnem delovišču. Od jasnega odgovora na to vprašanje bo odvisno, ali bo podana popolna oprostitev toženkine odgovornosti iz 2. odst. 177. člena ZOR. Če je tožena stranka odgovorna po načelu vzročnosti, se v celoti razbremeni odgovornosti samo, če je dejanje oškodovanca bilo krivdno in tožena stranka, ki se ukvarja po stališču sodišča prve stopnje z nevarno dejavnostjo, sploh ni mogla takšnega dejanja oškodovanca pričakovati. Če se takšno dejanje lahko pričakuje, je njena odgovornost lahko samo nižja za toliko, kolikor je k nastanku nesreče prispeval oškodovanec (3. odst. 177. čl. ZOR).

Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (165.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).