Jedro

Glede na to, da je delovno razmerje za določen čas navedeno kot izjema od pravila, da se delovno razmerje sklene za nedoločen čas in to le ob obstoju v zakonu naštetih razlogov, je opredelitev konkretnega zakonskega razloga v pisni pogodbi o zaposlitvi za določen čas pogoj za zakonitost sklenitve takšnega delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 27.6.2001 in 7.8.2001, o prenehanju delovnega razmerja tožnice s 30.6.2001 zaradi izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas ter ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas tudi v času od 1.7.2001 do 31.3.2002. Toženi stranki je naložilo, da tožnici za navedeno obdobje za nazaj zagotovi pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače in ji povrne stroške postopka. Takšno odločitev je utemeljilo s predhodno nezakonito sklenitvijo delovnega razmerja s tožnico za določen čas, saj razlog začasnega povečanja obsega dela, kot ga je v pogodbah o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih med strankama v sporu v času od 27.11.1998 do 12.12.2000, navajala tožena stranka, dejansko ni obstojal. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi tožena stranka v tem, kjer je sodišče v nasprotju z določbami 180. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 12/2003) njej naložilo breme dokazovanja povečanega obsega dela, namesto da bi trditve, da povečan obseg dela pri njej ni obstojal, morala dokazati tožnica. Hkrati pa sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke za zaslišanje njenega direktorja, ki bi lahko sodišču pojasnil okoliščine v zvezi s prenehanjem povečanega obsega dela ob izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi tožnice za določen čas. Zaradi tega toženi stranki tudi ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Poleg tega se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pomembnih pritožbenih navedb, zlasti do trditve, da zgolj odsotnost navedbe razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, ob siceršnji izkazanosti teh razlogov, ne more biti razlog za nezakonitost sklenitve delovnega razmerja za določen čas.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem se v skladu s 1. točko 1. odstavka 370. člena ZPP revizija lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ne pa tudi zaradi zatrjevanih bistvenih kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP. Glede na to revizijsko sodišče zatrjevane kršitve 180. člena ZPP v zvezi z dokaznim bremenom, ki bi se lahko uvrščala le med relativne kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ni preizkušalo, saj se nanjo tožena stranka v reviziji ni mogla več sklicevati.

Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, v čem naj bi se kazal povečan obseg dela, ki je pogojeval sklenitev delovnega razmerja s tožnico za določen čas. Sama je navajala, da naj bi šlo za kombinacijo razlogov povečanega obsega dela in nadomeščanja začasno odsotnih delavcev ter krčitve dejavnosti v letu 2001, s tem da je dejansko prikazala le odsotnost delavcev in v letu 2001 zatrjevala zmanjšanje obsega dela zaradi zapiranja nekaterih prodajnih enot, za katere ni zatrjevala, da bi bile pred tem le začasno odprte. V zvezi s tem je sodišče zaslišalo pričo T., vodjo kadrovsko-splošnega sektorja, K., direktor tožene stranke, pa se vabilu na zaslišanje po predhodnem opravičilu ni odzval. Glede na to revizija sodišču neutemeljeno očita kršitev določb ZPP v zvezi z zaslišanjem direktorja tožene stranke in s tem kršitev pravice do obravnave pred sodiščem (v smislu 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), saj glede na vsebino navedb tožene stranke o pomembnih dejstvih in izpovedbo priče T. njegovo zaslišanje ne bi moglo privesti do drugačnega rezultata, toženi stranki pa tudi sicer niso bile kršene pravice v zvezi z neposrednim obravnavanjem pred sodiščem.

S tem, ko je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi poudarilo, da soglaša z ugotovljeno nezakonitostjo sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker v pogodbi izrecno navedeni zakonski razlog dejansko ni obstojal, je v bistvu negativno odgovorilo tudi na pritožbene trditve, da bi moralo sodišče upoštevati obstoj drugih dejanskih razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Tako tudi revizijska trditev, da pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe v nasprotju s 1. odstavkom 360. člena ZPP ni odgovorilo, ni utemeljena.

V skladu z 12. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) se delovno razmerje praviloma sklene za nedoločen čas, le izjemoma pa lahko tudi za določen čas. Razloge za sklenitev delovnega razmerja za določen čas je določal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v 1. odstavku 17. člena, hkrati pa je v 1. odstavku 18. člena uzakonil domnevo, da se šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, če je bilo iz razlogov na strani organizacije oziroma delodajalca sklenjeno za določen čas v nasprotju z zakonom.

Ob dejstvu, da je delovno razmerje za določen čas v zakonu opredeljeno kot izjema od pravila, da se delovno razmerje sklepa za nedoločen čas in to le ob obstoju v zakonu naštetih razlogov, revizijsko sodišče soglaša, da je opredelitev konkretnega zakonskega razloga v pismeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas pogoj za zakonitost sklenitve takšnega delovnega razmerja. Glede na to se tožena stranka na dejanski obstoj drugih razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas s tožnico, mimo razloga, izrecno opredeljenega v pismeni pogodbi, ni mogla uspešno sklicevati. Tudi 56. člen Obligacijskega zakonika (OZ - Ur.l. RS, št. 83/01), na katerega se revizija sklicuje, za primer sklenitve pogodbe v posebni obliki (bodisi na podlagi zakona ali po volji strank), določa, da velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Res so v skladu z 2. odstavkom tega člena veljavni sočasni ustni dogovori o stranskih točkah, o katerih v oblični pogodbi ni nič rečeno, če niso v nasprotju z njeno vsebino ali če niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila oblika predpisana. Vendar v primeru pogodbe o zaposlitvi za določen čas razlog za takšno časovno omejeno delovno razmerje ni stranska točka, temveč bistveni pogoj za veljavnost pogodbe, hkrati pa pred nižjima sodiščema ni bilo ugotovljeno, da bi med strankama v sporu obstajal kakršenkoli drugačen izrecni dogovor o razlogih za sklenitev tožničinega delovnega razmerja za določen čas. Zato tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu s 378. člen ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.