Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pravdni postopek ustavilo za znesek 253,02 EUR ter toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožnici znesek 5.184,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2006 do plačila in znesek 1.590,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2005 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.415,77 EUR s pp.

Zoper ugodilni del sodbe iz naslova nematerialne škode v višini 5.184,00 EUR se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Meni, da je ob ugotovitvi izvedenca, da je tožnica trpela hude bolečine 4 dni, srednje hude do 3 tedne, lahke pa preostalo zdravljenje in jih lahko občasno še čuti, prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 3.600,00 EUR, pretirana. Izpoved tožnice, da svetovane fizioterapije ni obiskovala, ker ni imela prevoza in varstva za otroka, ne more nadomestiti zaključek izvedenca, da je morala tožnica sama opravljati relativno dolgotrajno fizioterapijo, ki jo je sodišče povsem nekritično povzelo v obrazložitev. Sodišče je v utemeljitev prisojene odškodnine povzelo tudi zaključek izvedenca, ki kot nevšečnost med zdravljenjem navaja potrebo po pomoči pri gospodinjskih in hišnih opravilih in pomoči pri negi otroka. Tožena stranka poudarja, da sodna praksa priznava odškodnino za nevšečnosti, ki so združena z zdravljenjem oškodovanca in njegovim telesnim stanjem po poškodbi in je potreba po tuji pomoči lahko postavljena le kot samostojni odškodninski zahtevek. Opozarja, da je sodišče v okviru priznane odškodnine za pretrpljeni strah tožnici prisodilo tudi odškodnino za strah za drugega, saj je v obrazložitvi navedlo, da je tožnica trpela hud strah zaradi poškodbe otroka. Strah za drugega pa ni pravno priznana oblika škode. Odškodnina za strah za izid zdravljenja je prisojena neutemeljeno. Pri tožnici so bile hujše poškodbe izključene ob prvem pregledu in posebno zdravljenje ni bilo potrebno. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da rahla zamaknjenost hrbta nosu za 15 % iz redne linije pomeni prizadeto zunanjost, ne pa skaženost, vendar pa se sodišče ni oprlo na oceno izvedenca, ampak je samo presojalo ali so v konkretnem primeru podani pogoji, ki opravičujejo trditev, da gre pri tožnici za skaženost v pravnem pomenu besede. Te ocene sodišča pa ni moč preizkusiti. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje neustrezno uporabilo pravni standard pravične odškodnine, ker je previsoko odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnih posledic in zmanjšanja življenjske aktivnosti. Napačno je sodišče prisojeno odškodnino za nematerialno škodo iz tega naslova utemeljilo s strahom tožnice pred prometom in pred izgubo otrok. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje tudi na sodno prakso (VS 001842, VS 002073, VS 001848, VS 001747, VS 002101).

Tožnica je na pritožbo tožene stranke odgovorila in je predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato sprejema dokazno oceno prvega sodišča in se sklicuje na pravilne, logične in natančno utemeljene razloge v izpodbijani sodbi. V odgovor na pritožbene navedbe pa še dodaja: V zvezi z odškodninami za posamezne vrste nepremoženjske škode pritožbeno sodišče nima pomislekov proti dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, strahu in skaženosti. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica v prometni nezgodi dne 21.12.2005 utrpela zlom nosne kosti, nihajno poškodbo vratne hrbtenice in udarnino levega zapestja.

V razlogih za priznano odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče obširno opisalo vrsto in trajanje bolečin ter nevšečnosti, ki jih je tožnica pretrpela med zdravljenjem. Res tožnica svetovane fizioterapije ni obiskovala, vendar je sodišče utemeljeno sledilo izvedeniškemu mnenju izvedenca medicinske stroke, da je morala tožnica sama opraviti relativno dolgotrajno fizioterapijo (predvsem pri razgibavanju vratu in levega zapestja), saj tožena stranka izvedeniškemu mnenju v tem delu ni ugovarjala. Med nevšečnosti, ki jih je tožnica trpela v času zdravljenja pa je potrebno upoštevati tudi tiste, ki jih je prestajala, ker tri tedne po nezgodi ni morala opravljati gospodinjskih in hišnih opravil ter predvsem negovati svojega invalidnega otroka in je zato potrebovala tujo pomoč. Glede na obseg trajanja bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 3.600,00 EUR primerna.

Strah je sicer enotna oblika nepremoženjske škode, vendar sodna praksa ločuje primarni in sekundarni strah, pri čemer se ta delitev nanaša na čas nastanka strahu glede na škodni dogodek oziroma na njegov izvor. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica zaradi same narave dogodka in nastalih poškodb utrpela primarni strah, ki je bil sicer kratkotrajen, vendar zelo intenziven, saj se je tožnica upravičeno bala za lastno življenje. Prav tako je tožnica utrpela tudi t.i. sekundarni strah oziroma strah za izid zdravljenja. Po oceni izvedenca je tožnica strah močnejše intenzitete trpela prva dva dni, strah srednje intenzitete 3 tedne, do konca zdravljenja pa strah lažje intenzivnosti. Prav ima tožena stranka, ko opozarja, da strah za drugega ni pravno priznana škoda in zato strah tožnice za usodo otroka ni mogoče upoštevati. Ker pa je tožnica mati treh mladoletnih otrok, od katerih je eden kot invalid od nje še toliko bolj odvisen, upoštevajoč pri tem tudi nesporno dejstvo, da je bila v avtu skupaj s šestmesečnim otrokom, je bil njen doživeti strah ob trku, torej strah za lastno življenje iz tega razloga še toliko bolj intenziven, zato ji vsekakor gre priznana odškodnina za to obliko (lastne) škode.

Sodišče prve stopnje je tožnici z naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino v višini 3.200,00 EUR. Izvedenec je pri tožnici ugotovil trajne anatomske in funkcionalne posledice poškodbe in sicer je: - tožničin nos deviran v desno v spodnjem delu – v celoti za 15 % ; - zožen je levi nosni prehod; - v predelu poškodovanih struktur vratne hrbtenice se po takšni nihajni poškodbi vedno razvije nekaj vezivnega (brazgotinastega tkiva), kar je lahko vzrok občasnih bolečin. Iz izvedeniškega mnenja nadalje izhaja, da je tožnica zaradi poškodbe lahko občasno ovirana pri dolgotrajnem lažjem fizičnem delu v prisilni drži in pri težji fizični aktivnosti zaradi pojavljanja lažjih bolečin v predelu vratne hrbtenice, ima tudi ponavljajoče se težave z levo stranjo nosu - ovirana je pri dihanju skozi nos in je zaradi tega tudi podvržena bolj pogostim vnetjem zgornjih dihalni poti, kar je občasno ovira pri njeni aktivnosti. Po neprerekanih ugotovitvah izvedenca strah tožnice pred prometom in pred izgubo otrok po določenem času očitno ni izzvenel in je prešel v trajnejšo obliko (napotena je bila tudi na zdravljenje k psihiatru) in s tem v drugo samostojno obliko nepremoženjske škode, v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na navedeno pa je dosojena odškodnina za to obliko nepremoženjske škode primerna.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da opredelitev izvedenca, da rahla zamaknjenost hrbta nosu za 15 % iz srednje linije pomeni prizadetost zunanjost, ne pa skaženost, obstoja pravno priznane škode ne izključuje. Objektivno merilo za priznanje skaženosti in odškodnina zanjo je spremembe v oškodovančevi zunanjosti, njihova opaznost oziroma vidnost, obseg in možnost zakrivanja poškodb, starost in spol. Subjektivna merila pa obstojijo v vplivanju teh elementov na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma njegovo psihično počutje sploh, kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru je tožnica izpovedala, da jo deformacija zelo moti, da jo vsak opazi in da ji ljudje rečejo „Kdo pa je tebe mahnil?“ Ob upoštevanju, da je tožnica ženskega spola, da je bila ob nesreči stara 36 let ter dejstva, da gre za del obraza, kjer ni možnosti zakrivanja, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičena do dosojene odškodnine.

Tožena stranka v pritožbi poudarja tudi eno od meril za presojo upravičenja do denarne odškodnine, to je presojo primerljivih odškodninskih zadevah in se pri tem sklicuje na pet primerov iz sodne prakse, vendar pa citirani primeri niso tožničinemu primeru toliko primerljivi, da bi ji šla enaka odškodnina. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera in ob upoštevanju podobnih primerov negmotnih škod, je priznana odškodnina v višini 8.800,00 EUR, kar predstavlja približno 9 neto plač, povsem ustrezna. Priznana odškodnina se tudi vklaplja v širše okvire odškodnin, ki se kažejo v že oblikovanih razmerjih med manjšimi in večjimi odškodninami za posamezne oblike negmotnih škod.

Glede na navedeno je sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S pritožbo neuspešna tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi, mora tožnica sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).