Jedro

Pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1 je ključno, ali je bil delodajalec dejansko seznanjen z razlogi za odsotnost delavca. Če delodajalec ve, zakaj je delavec odsoten, ne more podati izredne odpovedi zgolj zato, ker ga o razlogu za odsotnost ni obvestil delavec, ampak je za razlog izvedel na drug način.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR na račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. SI56 0110 0637 0501 514, sklic SI00 304-2024 v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (točka I izreka), sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 18. 9. 2024 (točka II izreka), tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja (točka III izreka), toženki naložilo, da tožniku plača denarno povračilo v višini 1.327,00 EUR (točka IV izreka), v presežku pa je zahtevek zavrnilo (točka V izreka). Toženki je naložilo povrnitev stroškov postopka ter jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse (točka VI in VII izreka).

2.Zoper ugodili del sodbe se pritožuje toženka. Izpostavlja, da čeprav je odpoved po 2. in 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) nezakonita, je odpoved podala tudi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1. Za kršitev po tej alineji je ključno le, da je delavec 5 dni zapored odsoten z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to lahko in moral storiti. Vprašanje upravičenosti odsotnosti ni pomembno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora delavec sam javiti razloge za svojo odsotnost. Tega tožnik ni storil niti po prejemu obdolžitve. V nasprotju s to ugotovitvijo pa sodišče zaključi, da je toženko o razlogih za tožnikovo odsotnost obvestil A. A. (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Napačno je štelo, da je tožnik s tem izpolnil svojo obveznost obveščanja. Tožnik je vedel, da se mu bolniški stalež izteče januarja 2024 in da je podana vloga za podaljšanje bolniškega staleža, pa o tem ni obvestil delodajalca. Napačen je zaključek, da je bil od 3. 1. do 5. 1. 2024 pri toženki predviden kolektivni dopust, saj so zakoniti zastopnik, B. B. in C. C. povedali, da kolektivnega dopusta ni bilo. SMS, katerega tožnik ni prejel in tudi ni bil obveščen s strani toženke, da naj bi bil prvi teden v januarju kolektivni dopust, je zato nepomemben. Napačen je tudi zaključek, da je tožnik od 8. 1. 2024 dalje toženko obvestil o razlogih za odsotnost preko sodelavca A. A. Pogovor med kajenjem oziroma pritrdilni odgovor na vprašanje, ali je tožnik še na bolniški, ne predstavlja izpolnitve obveznosti obveščanja. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo izpovedi A. A., saj ni izpovedal prepričljivo. Izpoved je spreminjal in uporabljal iste termine kot tožnik v vlogah. Poleg tega je povedal, da mu tožnik ni naročil, naj sporoči, da je še na bolniškem staležu, slednje je potrdil tudi tožnik, zato je protispisen zaključek, da je A. A. obvestil toženko o nadaljnji odsotnosti in razlogih za odsotnost tožnika. Toženka o podaljšanju bolniškega staleža ni bila obveščena niti s strani detektivke, saj je detektivka poročilo izdelala na podlagi kontrol do 6. 12. 2023, ko odločba ZZZS z dne 20. 12. 2023 še niti ni bila izdana, po 6. 12. 2023 pa ni več izvajala aktivnosti. Če bi tožnik toženko res obvestil o razlogih za odsotnost preko sodelavca, bi to zapisal v elektronskem sporočilu dne 16. 1. 2024. Iz elektorskega sporočila z dne 9. 1. 2024 pa izhaja, da ne držijo navedbe tožnika in A. A., da se je tožnik izogibal kontaktu s toženko. Sodišče se do navedenih elektronskih sporočil ni opredelilo in jih ni upoštevalo, kar predstavlja kršitev 8. in 324. člena ZPP in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

3.Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev je ustrezno obrazložilo, med razlogi sodbe niso podana nasprotja, sodba se da preizkusiti, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6.Toženka je tožniku dne 17. 1. 2024 podala izredno odpoved iz več razlogov, in sicer zaradi kršitev po 2., 4. in 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Toženka ne nasprotuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je odpoved zaradi očitanih kršitev po 2. in 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZRD-1 nezakonita. Sporen tako ostaja le še očitek, da je bil tožnik od 3. 1. 2024 do 11. 1. 2024, dejansko pa tudi kasneje, odsoten z dela, toženke pa ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost, čeprav bi to moral in mogel storiti (kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utemeljeno sklepal, da je bil pri toženki do 8. 1. 2024 kolektivni dopust, zato toženke v tem času ni bil dolžan obveščati o razlogih za odsotnost, od 8. 1. 2024 pa je bila toženka s strani A. A. obveščena, da je tožnik še vedno na bolniškem staležu. Pravilno je pojasnilo, da je skladno s prvim odstavkom 36. člena ZDR-1 dolžnost delavca, da obvesti delodajalca o razlogih za svojo odsotnost, vendar je pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1 pravilno upoštevalo, da je ključno, ali je bil delodajalec dejansko seznanjen z razlogi za odsotnost delavca. Če delodajalec ve, zakaj je delavec odsoten, ne more podati izredne odpovedi zgolj zato, ker ga o razlogu za odsotnost ni obvestil delavec, ampak je za razlog izvedel na drug način.

Očitek o nasprotju med razlogi sodbe in napačni uporabi materialnega prava je posledično neutemeljen.

8.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi pravila o skrbni in vestni dokazni oceni iz 8. člena ZPP ter o neobrazloženosti sodbe. Sodišče prve stopnje je skrbno ocenilo vse pravno relevantne dokaze, se do njih ustrezno opredelilo in pojasnilo, zakaj tožnik toženke ni bil dolžan obveščati o nadaljevanju bolniškega staleža do 8. 1. 2024 in zakaj je verjelo tožniku, da je bila toženka 8. 1. 2024 obveščena o nadaljnjem bolniškem staležu, čeprav še ni bila izdana nova odločba ZZZS. Pravilno je upoštevalo vsebino SMS sporočila, ki ga je toženka poslala vsem preostalim zaposlenim, iz katerega izhaja, da je do 8. 1. 2024 predviden kolektivni dopust. Tožnika je o tem obvestil sodelavec A. A., zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožnik toženke v tem času ni bil dolžan obveščati o razlogih za svojo odsotnost, saj je bil prepričan, da je odrejen kolektivni dopust. Ali so kljub temu nekateri zaposleni v tem času res delali, na to presojo ne more vplivati.

9.Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je verjelo A. A., da je na sestanku 8. 1. 2024 pojasnil, da je tožnik še vedno na bolniškem staležu in ni verjelo direktorju toženke, C. C., D. D. ter B. B., ki se niso spomnili, da bi bili s tem seznanjeni. Ni upoštevalo zgolj izpovedi A. A., ampak tudi siceršnji namen jutranjih sestankov in izpoved C. C., da se je na sestankih preverjalo, zakaj nekoga ni. Upoštevalo je tudi, da je šlo za zelo majhen kolektiv sedmih zaposlenih. Ker je šlo za majhen kolektiv, ni nenavadno, da so se zaposleni pogovarjali o razlogu za odsotnost tožnika, še posebej glede na prepir med tožnikom in direktorjem dne 9. 11. 2023, po katerem je tožnik nastopil bolniški stalež. Ali je A. A. povedal B. B., ki se ji je sicer sporočala odsotnost, da je tožnik še vedno na bolniškem staležu, na njeno vprašanje ali lastno pobudo, ni relevantno. Ključno je, da je toženka vedela, da je tožnik še vedno na bolniškem staležu in je bila o razlogu za tožnikovo odsotnost seznanjena.

10.Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja (točka 15 obrazložitve), da je tožnik toženko po pozivu dne 15. 11. 2023 obvestil, da je od 9. 11. 2023 na bolniškem staležu, o poteku bolniškega staleža pa je ob kontrolah obveščal detektivko, ki je o tem poročala tudi v poročilu z dne 21. 12. 2023. Toženka zato neutemeljeno uveljavlja, da o podaljšanju bolniškega staleža v januarju 2024 ni bila obveščena tudi s strani detektivke, saj sodišče prve stopnje ni sprejelo takšnega zaključka.

11.Sodišče se ni dolžno opredeljevati do vsakega izvedenega dokaza, ampak zgolj do tistih, ki so odločilnega pomena za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja, zato je neutemeljen očitek o kršitvi 8. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do elektronskih sporočil z dne 9. 1. 2024 in 16. 1. 2024. Tožnik toženke do podaje zagovora dne 16. 1. 2024 ni sam obvestil, da je bil vložen predlog za podaljšanje bolniškega staleža. Ali se je res izogibal direktorja zaradi njunega spora dne 9. 11. 2023 in če se ga je, zakaj mu je dne 9. 1. 2024 poslal elektronsko sporočilo, za presojo zakonitosti odpovedi ni relevantno. Na presojo zakonitosti odpovedni prav tako ne vpliva okoliščina, da tožnik v elektronskem sporočilu z dne 16. 1. 2024 ni navedel, da je bila toženka o razlogih za njegovo odsotnost obveščena s strani A. A. Ključno je, ali je bila toženka seznanjena z razlogi za tožnikovo odsotnost, sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila.

12.Pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je izpoved A. A. verodostojna. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali priča izpoveduje verodostojno, poleg tega ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, kar je bilo v tej zadevi ustrezno upoštevano. Okoliščina, da sta tožnik in A. A. prijatelja, še ne pomeni, da je izpoved priče zaradi tega neverodostojna. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je A. A. v izpovedi uporabljal besede iz tožnikovih vlog. Priča je s svojimi besedami opisala dogajanje dne 9. 11. 2023. Povedala je, da je bilo na sestanku 9. 11. 2023 govora o neprimernem odnosu D. D., da je bilo direktorju predočeno, da uporablja neprimerne besede, izvaja raznorazni mobing in da je direktor tožniku rekel, da nima več vstopa. Samo zato, ker je priča povedala, da se je izvajal mobing, na vprašanje predsednice senata, ali je direktor tožniku rekel, da ne sme več prestopiti praga firme, pa je slednje potrdila, ne kaže na usklajevanje izpovedi s tožnikom. A. A. je naprej res izpovedal, da ga tožnik ni izrecno prosil, da toženko obvešča o bolniškem staležu, nato pa je na ponovno vprašanje, ali ga je prosil, da pove kaj glede njegovega bolniškega staleža, odgovoril, da ga je, ker sta bila v kontaktu, vendar slednje ne kaže na neverodostojnost izpovedi. Tožnik je zaslišan povedal, da ga ni prosil, da kaj sporoča toženki, A. A. pa je izpovedal, da je toženko obvestil o nadaljnjem bolniškem staležu, ker ga je B. B. izrecno vprašala, ali je tožnik še na bolniškem staležu. Iz celotne izpovedi tako jasno izhaja, da je A. A. toženko o razlogu za tožnikovo odsotnost obvestil, ker ga je B. B., kateri se je javljala odsotnost, vprašala, kaj je s tožnikom, in ne zato, ker bi mu to naročil tožnik. S tem v zvezi je neutemeljen tudi očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpoved A. A., prav tako je na podlagi njegove izpovedi pravilno zaključilo, da je bila toženka obveščena o razlogu za tožnikovo odsotnost, čeprav je priča le odgovorila na poizvedbo B. B.

13.Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je neutemeljen očitek o kršitvi iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pritožba pa temu neutemeljeno nasprotuje. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo, priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, skupaj 382,5 točk oziroma 229,50 EUR, z 22 % davkom na dodano vrednost pa v višini 279,99 EUR. Tožniku ne pripadajo stroški pregleda pritožbe, saj so ti stroški že zajeti v nagradi za odgovor na pritožbo. Ker je bila tožniku z odločbo BPP 304/2024 z dne 11. 12. 2024 dodeljena brezplačna pravna pomoč za zastopanje pred sodiščem druge stopnje, mora toženka tožnikove stroške v skupni višini 279,99 EUR na podlagi 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči povrnitvi Delovnemu sodišču v Mariboru v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka.

-------------------------------

1Prim. VIII Ips 213/2017.

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 36, 36/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 110/1-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.