Jedro

Pri kaznivem dejanju po 314. členu KZ-1 razlaga, da samoogrozitvena ali samopoškodbena dejanja, kljub temu, da storilec sproži (nevarne) sile, ki jih ne more več obvladovati, s kazenskopravnega vidika niso kazniva, ni bila nikoli resno problematizirana.

Ni se mogoče strinjati z vložnikom, da že jezikovna razlaga spremenjene določbe 324. člena po noveli KZ1-B, podprta z namensko, ne dopušča drugačne razlage, kot da je predmet ogrožanja in v kvalificirani oblikah poškodovanja vsaka oseba, torej tudi voznik sam.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo zahtevo za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici zoper osumljenega T. Š., zaradi kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep je zaradi kršitve četrtega odstavka 324. člena KZ-1B v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in 1. točko 372. člena ZKP, tedaj kršitve kazenskega zakona zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec svétnik Hinko Jenull. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi, da je bil z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršen četrti odstavek 324. člena KZ-1B v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in 1. točko 372. člena ZKP.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana v odgovor obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njeni utemeljenosti nista izjavila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje sprejeli stališče, da dejanje, kot je opisano v izreku zahteve za preiskavo in pravno opredeljeno po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1B, po zakonu ni (tako) kaznivo dejanje, ker opis ne vsebuje ustrezne posledice, to je hude telesne poškodbe druge osebe. Po razlagi sodišča zakonsko besedilo „kakšna oseba“ pomeni, da zakonski znak hude telesne poškodbe kakšne (druge) osebe po pravni opredelitvi iz 4. odstavka 324. člena KZ-1B ni podan, pač pa je izkazana pravna opredelitev po tretjem odstavku istega člena, glede na to, da je bila v obravnavanem življenjskem primeru, poleg osumljenca, ki je dobil hudo telesno poškodbo, lahko telesno poškodovana druga oseba. Tako kaznivo dejanje pa sodi v pristojnost okrajnega sodišča. Po vložnikovem videnju je takšna razlaga pravno zgrešena. Trdi, da po pravilni razlagi zakonskega besedila 324. člena KZ-1B za obstoj kvalificiranega kaznivega dejanja zadošča povzročitev neposredne nevarnosti za življenje in telo, ki ima za posledico telesne poškodbe „kakšne osebe“, tudi voznika samega. Kaznivo dejanje po četrtem odstavku 324. člena KZ-1B je namreč po vložnikovem videnju podano tudi, če je bil hudo telesno poškodovan obdolženec sam kot voznik, saj tak položaj povsem ustreza zapisu „huda telesna poškodba ene ali več oseb“. Pri tem se sklicuje na besedilo obrazložitve k spremenjenemu členu 324 KZ-1 v predlogu novele KZ-1B(1) , ki se glasi: „S predlogom se poenostavlja opis neposredne (konkretne) nevarnosti (za povzročitev) prometne nesreče (kot objektivnega pogoja kaznivosti) na način, ki lahko olajša presojo in s tem razmejitev do prekrška. Vsebinsko in po pomenu se opis vendarle ne loči bistveno od sedanjega. S tem, da je nevarnost opredeljena kot neposredna, je poudarjena njena konkretnost za življenje ali telo kakšne osebe, torej tudi voznika samega in ne le sopotnikov ali drugih navzočih udeležencev cestnega prometa kot po sedanjem zakonu.“ Vložnik poudarja, da ta jasno izražena sprememba v razmerju do prejšnjega besedila prvega odstavka 324. člena KZ-1 („sopotnikov ali drugih navzočih udeležencev cestnega prometa“) že na jezikovni ravni podprti z navedeno namensko, sploh ne dopušča drugačne razlage, kot da je predmet ogrožanja ali poškodbe vsaka oseba, s tem pa tudi voznik sam. Ker je huda telesna poškodba le ena od oblik stopnjevanja ogrožanja kot temeljne prepovedane posledice kaznivega dejanja, se vse, kar je v kazenski določbi navedeno, mora enako razlagati tudi glede posledice. Za kaznivo dejanje po četrtem odstavku tako zadošča prometna nesreča s hudo telesno poškodbo katerekoli osebe, saj zakon ne določa, da bi morala biti poškodovana kakšna druga oseba, kar po stališču, zastopanem v pojasnilih in teoriji(2) , pomeni, da se nadaljnja posledica lahko nanaša tudi na kasnejšega možnega obdolženca.

5. V predlogu spremembe 324. členu KZ-1B je med ostalim tudi zapisano, da je prenovljeni člen približal veljavno ureditev tisti, ki velja v Zvezni republiki Nemčiji in je bila v sprejetem predlogu KZ-1 izrecno navedena kot izhodišče za oblikovanje določbe 324. člena in dalje, da bi s tem pristojnim organom omogočil, da se pri odločanju opirajo na bogato nemško judikaturo in literaturo, ki je v primerjalnih pregledih deloma dostopna tudi v Sloveniji(3). Inkriminacija z naslovom ogrožanje javnega prometa po § 315. c Kazenskega zakonika Zvezne republike Nemčije, na katero se sklicuje tudi naš zakonodajalec, v 1. točki prvega odstavka našteva stanja, v katerih je vsakomur zaradi nesposobnosti varno voziti vozilo prepovedana vožnja v cestnem prometu, v drugi točki iste določbe pa prepoveduje „grobo protipravno in brezobzirno“ ravnanje v prometu, pri čemer taksativno določa sedem oblik kršitev, če se s temi ravnanji ogroža življenje in telo drugega človeka ali stvari večje vrednosti. Iz takšne inkriminacije kaznivega dejanja ogrožanja cestnega prometa, jasno izhaja, da gre po nemški ureditvi za tipični ogrozitveni delikt brez primesi poškodbenega in da ogrožanje samega sebe ne izpolnjuje biti tega kaznivega dejanja. Zato takšen pristop, ki temelji na interpersonalni naravi kazenskega prava, ne odpira vprašanj protipravnosti v primeru samoogrozitev in samopoškodb v cestnem prometu.(4)

6. Slovenski zakonodajalec je v inkriminaciji nevarne vožnje v cestnem prometu, ki naj bi bila ravno v razmerju z inkriminacijo povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti iz 323. člena KZ-1 ogrozitvena dopolnitev poškodbenega stebra cestnoprometnega kazenskega prava, predvidel kar več stopnjevanih hujših poškodbenih posledic (tretji, četrti in peti odstavek 324. člena KZ-1)(5). Takšno sobivanje navedenih norm po oceni nekaterih pravnih teoretikov,(6) zaradi nezdružljivosti obeh stebrov, poraja številna, zelo zapletena, tudi težko rešljiva vprašanja. Glede na tematiko, ki jo problematizira zahteva, se bo Vrhovno sodišče v nadaljnji argumentaciji omejilo le na razlago določbe 324. člena, kolikor se ta nanaša na protipravnost samoogrožanja in/ali samopoškodbe.

7. Prepovedana posledica pri temeljni obliki kaznivega dejanja predrzne vožnje v cestnem prometu po 324. členu KZ-1A je nastala, če je voznik s predrzno vožnjo ogrozil „življenje ali telo sopotnikov ali drugih navzočih udeležencev cestnega prometa“, kvalificirane oblike pa, če so v posledici take vožnje nastopile telesne poškodbe ali smrt kakšne osebe. Takšno besedilo je bilo v citiranem delu nomotehnično nenavadno, saj zakonodajalec pri drugih kaznivih dejanjih ni uporabil podobne, kar že kazuistično obarvane ubeseditve pravnega pravila. Glede na objekt varstva je bila inkriminacija pomanjkljiva, saj ni zajemala vseh kategorij oškodovancev, ki bi utegnili biti žrtev tega ogrozitvenega ali v kvalificiranih primerih poškodbenega kaznivega dejanja (gostje v gostinskih lokalih ob cesti, delavci na polju ob cesti, ki niso udeleženci v cestnem prometu, in podobno). Po logiki stvari si je namreč težko predstavljati, kako bi lahko prišlo do ogrožanja udeležencev cestnega prometa, ki sploh ne bi bili navzoči. Spremenjeno besedilo 324. člena po noveli KZ1-B, to je povzročitev neposredne nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe, je logična zakonodajalčeva vrnitev k nomotehničnemu pristopu, ki ga je uporabil pri drugih kaznivih dejanjih (primeroma pri 323. členu KZ-1). Gre tudi za izboljšanje zakonodaje, saj je inkriminacija 324. člena KZ-1 spremenjena tako, da je samoogrožanje v cestnem prometu podvrženo enaki disponibilni logiki kot samopoškodba(7) .

8. Ni se mogoče strinjati z vložnikom, da že jezikovna razlaga spremenjene določbe 324. člena po noveli KZ1-B, podprta z namensko, ne dopušča drugačne razlage, kot da je predmet ogrožanja in v kvalificirani oblikah poškodovanja vsaka oseba, torej tudi voznik sam. Jezikovna razlaga navedene določbe po presoji Vrhovnega sodišča določnega odgovora ne daje, saj je besedilo pomensko odprto, tako da ugotavljanje pravega pomena zakonskega pravila zahteva uporabo še drugih razlagalnih metod. Dejstvo, da je v določbi, ki je predmet zahteve, nevarnost za življenje in telo ljudi opredeljena kot neposredna, nikakor ne vodi nujno k enoznačnemu sklepu, ki ga v zahtevi ponuja vložnik, to je, da spremenjeno besedilo poudarja konkretnost nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe, torej tudi voznika samega. Ravno v povezavi s tem v pravni doktrini(8) zasledimo stališče, da je razloge za takšno opredelitev neposredne nevarnosti kot posledice vseh alternativnih izvršitvenih dejanj nevarne vožnje, treba iskati v želji zakonodajalca ogrozitveni delikt oblikovati tako, da bi bil čim bolj podoben poškodbenemu. Namenska razlaga, na katero se v zahtevi sklicuje vložnik, tudi ne more nadomestiti drugih razlagalnih metod in na podlagi same sebe ustvariti pravno pravilo. Vrhovno sodišče(9) je sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča(10) že zavzelo stališče, da pravne norme ni mogoče razlagati v skladu z namenom, ki ga zakonodajalec predpostavlja oziroma si ga morda celo želi (v konkretnem primeru v obrazložitvi zakonskega predloga celo zapiše), če takšen namen ne izhaja že iz jezikovne razlage pravnega besedila.

9. Kar zadeva samopoškodbe ter vse vrste telesnih poškodb (enako velja za samoogrozitvena ravnanja) v našem pravu velja načelo, da zaradi tako imenovane interpersonalne narave kazenskega prava praviloma niso kazniva, saj inkriminacijske norme takšnih ravnanj načeloma ne zajemajo v opisih kaznivih dejanj oziroma takšna ravnanja ne izpolnjujejo biti kaznivih dejanj(11). Dogaja se, da so iz različnih razlogov v opisih kaznivih dejanj zajeta tudi samopoškodbena ali samoogrozitvena ravnanja. Gre v glavnem za splošna kazniva dejanja, ki kot žrtve ne predvidevajo „drugega“ ali osebe, označene z vsebinsko enakovredno frazo, temveč kar splošno „koga“, „kakšna oseba“, „poškodba ene ali več oseb“ in podobno ter s tem pojmovno tudi storilca samega(12). Samopoškodbena ravnanja so tako zajeta v bit številnih inkriminacij, ki zadevajo kazniva dejanja zoper življenje in telo, samoogrozitvena pa na primer pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1 („povzročitev nevarnosti za življenje ljudi“). Na vprašanje ali je samopoškodbeno ali samoogrozitveno ravnanje v takih primerih protipravno je treba odgovoriti ob upoštevanju razpoložljivosti (disponibilnosti) kazenskopravnih dobrin, ki jih varuje oziroma naj bi jih po teleološki in drugih razlagah varovala posebna inkriminacija. Načeloma pa velja, da v sodobnem kazenskem pravu samopoškodbe ali samoogrozitve v takšnih primerih zajetosti (ujetosti) v bit kakšne inkriminacije niso protipravne(13). Zakonodajalec je samopoškodbo v kazenskem zakonu inkriminiral samo v dveh primerih in je to iz dikcije obeh norm tudi jasno razvidno. Tako pri izmikanju obrambnim dolžnostim s preslepitvijo v drugem odstavku 362. člena govori o tem, da je pod pogoji, ki jih določa, kazniv tisti, ki samega sebe poškoduje in pri kaznivem dejanju zlorabe pravic iz socialnega zavarovanja po prvem odstavku 203. člena, da je kazniv storilec, ki si povzroči bolezen ali delovno nezmožnost zaradi doseganja v zakonski normi določenega cilja. Navedena primera, ko je samopoškodba inkriminirana kot samostojno kaznivo dejanje, niti približno nista podobna primeru, ki ga problematizira zahteva. Nedvoumna formulacija, ki bi bila tudi v skladu z lex certa, bi že na jezikovni ravni odklonila vse morebitne dvome o vprašanjih, ki jih problematizira zahteva, če bi bilo namesto opredelitve „kakšne osebe“ glede ogroženih oseb uporabljeno besedilo sebe ali drugega.

10. V cestnem prometu se srečujejo potencialno zelo raznovrstne dobrine in z njimi interesi kazenskopravnega varstva. Ti segajo od izrazito javnih, za posamezne udeležence v prometu in druge subjekte, ki utegnejo zaradi prometa utrpeti kakšno škodo, neosebnih in nerazpoložljivih (nedisponibilnih) dobrin (splošna varnost, pretočnost prometa kot ekonomska infrastrukturna dobrina), do najbolj osebnih in hkrati tudi že na prvi pogled zelo pomembnih, kot so življenje človeka in njegova temeljna telesna integriteta in osebna varnost, z vsemi ne lahkimi vprašanji razpoložljivosti (disponibilnosti) teh dobrin vred(14). Varnost cestnega prometa, kot del javne varnosti, ni razpoložljiva kazenskopravna dobrina, človekovo življenje, telesna celovitost, osebna varnost pa praviloma sodijo med razpoložljive kazenskopravne dobrine. Opredelitev o protipravnosti samopoškodbenega oziroma samoogrozitvenega ravnanja je bila v sodni praksi in doktrini, glede na sprejeto stališče o interpersonalni naravi kazenskega prava, neproblematična. Vprašanje, kako upoštevati ogrožanje ali telesno poškodbo (in škodo na premoženju domnevnega storilca prometnega delikta), se je v našem prostoru pojavilo tedaj, ko je bilo treba v nekdanji jugoslovanski kazenski zakonodaji (KZ 1951) rešiti v bistvu povsem enak problem v 271. členu KZ (ogrožanje javnega prometa). Takrat je prevladalo logično stališče, da ogrožanje zgolj samega sebe in lastnega premoženja ne more biti element omenjenega kaznivega dejanja. V kazenskem pravu se vprašanje (doslej) ni več pojavljalo, na podlagi česar je mogoče sklepati, da je bilo stališče splošno sprejeto in docela nesporno(15). Podobne zakonske rešitve kot pri kaznivem dejanju nevarne vožnje, najdemo tudi pri nekaterih kaznivih dejanjih v tridesetem poglavju KZ-1, ki določajo protipravna ravnanja zoper splošno varnost ljudi in premoženja. Do uvedbe kaznivega dejanja po 324. členu KZ-1, bi bilo tovrstna ravnanja voznikov namreč mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1, kjer bi ravno z vozilom, kot splošno nevarnim sredstvom, ki ga zaradi narave hudih, taksativno naštetih kršitev voznik ne bi mogel imeti v oblasti, povzročil nevarnost za življenje ljudi (torej po stališču, ki ga zastopa vložnik, tudi voznika samega). Glede na takšno dikcijo s tega vidika ni nobene bistvene vsebinske razlike med ubeseditvijo ogrožanja s formulacijo „kakšne osebe“ ali „povzročitvijo nevarnosti za življenje ljudi“, enako velja tudi za različne poškodbene posledice storilčevega ravnanja. Pri kaznivem dejanju po 314. členu KZ-1 razlaga, da samogrozitvena ali samopoškodbena dejanja, kljub temu, da storilec sproži (nevarne) sile, ki jih ne more več obvladovati, s kazenskopravnega vidika niso kazniva, ni bila nikoli resno problematizirana. Narava inkriminacije, ki je predmet zahteve, v ničemer ne izstopa, pa tudi vložnik ne navaja dovolj prepričljivih argumentov, ki bi opravičevali drugačno razlago (samo) v primeru, ko gre za kaznivo dejanje nevarne vožnje. Varnost cestnega prometa, ki je pri kaznivem dejanju nevarne vožnje nedisponibilna kazenskopravna dobrina, po presoji Vrhovnega sodišča, ob upoštevanju ogroženih razpoložljivih kazenskopravnih dobrin, nima tako prevalentnega pomena, da bi ob upoštevanju interpersonalne narave kazenskega prava opravičevala stališče, za katerega se v zahtevi zavzema vrhovni državni tožilec.

11. Strinjati se je treba z vložnikom, ko navaja, da ne more biti sprejemljivo stališče, da bi ravnanje v cestnem prometu lahko bilo „disponibilno“, na način, da je v prometu dopustno ogrožati samega sebe oziroma se celo samopoškodovati. Tako ravnanje vsebuje samo zakonske znake prekrška, če voznik, ki krši taksativno našteta cestnoprometna pravila, ogrozi ali poškoduje samo sebe. Če pa zaradi take vožnje pride do ogrožanja ali posledic, naštetih pri kvalificiranih oblikah, pa je podano kaznivo dejanje nevarne vožnje.

12. V obravnavanem življenjskem primeru je osumljenec z nevarno vožnjo pod vplivom prepovedanih drog povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil sam hudo telesno poškodovan, druga oseba pa lahko telesno poškodovana. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je stališče, ki sta ga sodišči zavzeli v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da se ogrozitvena ali poškodbena posledica lahko nanaša le na drugo osebo in ne na storilca, ter v skladu s tem tudi razlagalo pojem „kakšne osebe“, razumno. Stališče, ki ga zastopa vložnik, tudi ne bi bilo v skladu z zahtevo, da mora biti „izhodišče interpretacije kazenskega zakona kazensko pravo kot sistem, v katerega vsebinsko spadajo in se medsebojno dopolnjujejo vse določbe kazenskopravne narave in da teh zato ni mogoče razlagati ločeno od drugih, temveč le v medsebojni povezavi, saj je treba izhajati iz tega, da je kazenski zakon v sebi sklenjena (in sklepčna) celota“.(16) C.

13. Zato je zahtevo vrhovnega državnega tožilca na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

(1) K 114. členu Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1) Vlade RS, DZ RS, prva obravnava, EVA 2010-2011-0006. (2) Matjaž Ambrož, Hinko Jenull, KZ-1 z novelama KZ-1A in KZ-1B, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2012, str. 214 in Damjan Korošec in ostali, Cestnoprometno kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana, 2013, str. 233, 239 in 240. (3) K 114. členu Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1) Vlade RS, DZ RS, prva obravnava, EVA 2010-2011-0006, str. 155. (4) Korošec, Damjan, Kazenskopravne razsežnosti predrzne in brezobzirne vožnje v cestnem prometu, Odvetnik, leto XVIII, št. 2 (75), april 2016, str. 50. (5) Prav tam, str. 56. (6) Prav tam, str. 48. (7) Glej Korošec, Damjan in ostali, Cestnoprometno kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 240. (8) Isto tam.

(9) Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 319/2005 z dne 15. 3. 2007. (10) Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-140/01 z dne 4. 12. 2003. (11) Bavcon, Ljubo, Šelih, Alenka in drugi, Kazensko pravo, Splošni del, Ur. l. RS, Ljubljana 2009, str. 242. (12) Isto tam.

(13) Prav tam.

(14) Korošec, Damjan, že citirani članek.

(15) Ločeno pritrdilno mnenje dr. Zvonka Fišerja k odločbi Ustavnega sodišča RS P-23/05. (16) Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 11. 5. 2009 (Pravna mnenja 1/2009).