Jedro

Inšpekcijski postopek, v katerem se izrekajo inšpekcijski ukrepi, je postopek, ki se začne in vodi po uradni dolžnosti zaradi varstva javne koristi. Tožnika zato nimata pravice zahtevati začetka postopka, v katerem bi se jima izdala inšpekcijska odločba z izrečenim ukrepom po 156. členu ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je s sklepom št. P06122-3434/2009-123 z dne 6. 6. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) sklenil, da se zavrže vloga tožnikov z dne 17. 5. 2018 za izdajo inšpekcijske odločbe v zadevi št. P06122-3434/2009 in da z izdajo tega sklepa niso nastali stroški.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bilo tožnikoma z odločbo št. 06122-3434/2009/12 z dne 2. 8. 2011 (v nadaljevanju: inšpekcijska odločba z dne 2. 8. 2011) naloženo, da morata odstraniti nelegalni gradnji na zemljišču s parc. št. 452/4 (prej 452/1) k.o. A., in sicer: a) armirano betonski podporni zid, grajen v tlorisni obliki črke U, notranje dolžine krakov 5,55 x 24,70 x 3,05 m, maksimalne višine 2,75 m, debeline 0,25 m (v nadaljevanju: podporni zid) ter b) armirano betonsko talno ploščo pravokotne tlorisne oblike, dimenzij 10,05 x 8,05 m. Navedena inšpekcijska odločba je postala izvršljiva 3. 9. 2011, dokončna 8. 6. 2012 ter pravnomočna 4. 7. 2013. Ker je tožnika v danem roku nista izvršila, je bil pričet izvršilni postopek (sklep o dovolitvi izvršbe št. 06122-3434/2009/25 z dne 18. 6. 2012 je postal izvršljiv 8. 8. 2012, dokončen 30. 8. 2012 ter pravnomočen 1. 10. 2013). Ob ogledu dne 8. 11. 2012 je bilo ugotovljeno, da je talna plošča odstranjena, medtem ko podporni zid ni bil odstranjen, zato ni bilo podlage za ustavitev postopka. Tožnika sta z dne 17. 5. 2018 vloženo vlogo predlagala, naj jima prvostopenjski organ, skladno s 156. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), odredi, da za predmetno gradnjo (podporni zid) pridobita uporabno dovoljenje. Navedla sta, da sta skušala pridobiti gradbeno dovoljenje za gradnjo podpornega zidu. Pristojna Upravna enota (v nadaljevanju: UE) Koper je odgovorila, da se glede na četrti odstavek 1. člena ZGO-1 objekti, ki so potrebni zaradi neposredno grozečih naravnih ali drugih nesreč ali zato, da se preprečijo oziroma zmanjšajo njihove posledice, lahko gradijo brez gradbenega dovoljenja, kar izhaja tudi iz prvega odstavka 101. člena ZGO-1, ki za takšne objekte predpisuje poseben postopek pridobitve uporabnega dovoljenja, če ostanejo kot stalni tudi po tem, ko prenehajo okoliščine, zaradi katerih je bil objekt zgrajen. V takšnem primeru gradbeni inšpektor izda odločbo na podlagi 156. člena ZGO-1. Tožnika že vrsto let inšpekcijskemu organu skušata dopovedati prav to, da je bil podporni zid zgrajen, da se prepreči grozeča naravna nesreča oziroma zmanjšajo njene posledice, kar sta dokazovala v strokovnem mnenju ter elaboratu o oceni plazljivosti in erozijski ogroženosti parcele.

3. Prvostopenjski organ je zahtevo tožnikov za izdajo inšpekcijske odločbe po 156. členu ZGO-1 zavrgel. Pri tem se sklicuje na določbo 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), po kateri organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Pojasni, da je inšpekcijski postopek tiste vrste upravni postopek, ki se začne, vodi in konča po uradni dolžnosti (kot to določa 126. člen ZUP) in ne na zahtevo vlagatelja. Naloge inšpekcijskega nadzora se namreč opravljajo z namenom varovanja javnega interesa, zaradi česar se inšpekcijski postopki vselej začnejo po uradni dolžnosti, zaradi javne koristi. Iz tega sledi, da se inšpekcijska odločba izda le po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke. Morebitna vloga v tej smeri se lahko šteje le kot opozorilo oziroma pobuda pristojnemu organu. Ker torej tožnika nista upravičena predlagati izdaje inšpekcijske odločbe po 156. členu ZGO-1, je bilo treba njun predlog na podlagi citirane določbe ZUP zavreči. Zaradi sprejete procesne odločitve o vlogi, se v vsebinsko presojo njene utemeljenosti prvostopenjski organ ni spuščal. 4. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 0612-402/2011-31-LMJ z dne 3. 9. 2019 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep in tudi njuno zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po tem, ko povzame vsebino vloge z dne 17. 5. 2018, tudi drugostopenjski organ pojasnjuje, da se v skladu s 125. členom ZUP upravni postopek začne po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Po 126. členu ZUP pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na njem temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Postopek gradbene inšpekcije se skladno z določbami 146. člena ZGO-1 začne in vodi v javnem interesu po uradni dolžnosti. Obstoj dejanskega stanja, ko je ogrožena javna korist, ko niso spoštovani zakoni in predpisi, katerih izvajanje nadzira, ugotavlja prvostopenjski organ sam. Za takšne okoliščine sicer lahko izve tudi iz prijav, pobud, sporočil ali drugih vlog občanov, vendar te vloge nimajo značaja zahteve za uvedbo upravnega postopka. Tožnika torej nimata pravice zahtevati uvedbe inšpekcijskega postopka, niti prvostopenjski organ na njuno zahtevo ni dolžan izdati odločbe o inšpekcijskem ukrepu. V inšpekcijskem postopku se varuje javni interes in se zato ta postopek začne po uradni dolžnosti zaradi varstva javne koristi in ne za uveljavljanje kakšne pravice ali pravne koristi tožnikov. Njuna zahteva za izdajo inšpekcijske odločbe po 156. členu ZGO-1 je bila zato upravičeno zavržena. Ker s pritožbo zoper izpodbijani sklep nista uspela, je drugostopenjski organ ob uporabi drugega odstavka 113. člena ZUP zavrnil tudi zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožnika sta vložila tožbo v upravnem sporu, in sicer, kot sta zapisala v tožbi, zoper drugostopenjsko odločbo. V tožbi navajata, da je bila z navedeno odločbo zavrnjena vloga oziroma predlog, naj upravni organ v skladu z določbami ZUP in zaradi kršitve (prvega odstavka 101. člena) ZGO-1 odloči, da se inšpekcijska odločba z dne 2. 8. 2011 izreče za nično oziroma da se postopek ustavi. Drugostopenjski organ navaja, da inšpekcijski postopek uvede inšpektor sam na podlagi prijav ali drugih vlog občanov, ki pa nimajo značaja zahteve za uvedbo postopka. Tožnika izpostavljata, da ju je UE Koper v dokumentu št. 351-166/2018-2 z dne 9. 5. 2018 seznanila, da za gradnje po prvem odstavku 101. člena oziroma za objekte iz četrtega odstavka 1. člena ZGO-1 ni predvidena izdaja gradbenega dovoljenja. Ker je torej prvostopenjski organ nepravilno vodil postopek za odstranitev nelegalne gradnje in ni pravne pravne podlage za uvedbo postopka, tožnika predlagata, da se postopek ustavi. V skladu s 3. točko prvega odstavka 279. člena ZUP tudi predlagata, da se vse izdane inšpekcijske odločbe izreče za nične ter da se na podlagi 281. člena ZUP odpravijo pravne posledice, ki so nastale zaradi nepravilno vodenega postopka. Tožnika oporekata tudi stroškovni odločitvi iz drugostopenjske odločbe in v tej zvezi navajata, da se je v skladu z omenjenim dokumentom UE Koper postopek končal zanju ugodno, zato nista dolžna nositi stroškov, ki jima jih je neupravičeno povzročil prvostopenjski organ. Prosita, da se vrnejo sredstva, ki so bila zasežena s transakcijskega računa za odstranitev objekta, in da se jima poravna z nestrokovnim delom prvostopenjskega organa povzročena škoda (stroški odvetnikov in izvedencev ter indirektna škoda). Po navedenem sta tožnika v tožbi predlagala, naj sodišče razsodi, da se drugostopenjska odločba razveljavi in da se odpravijo z njo nastale pravne posledice. Tožbi sta priložila drugostopenjsko odločbo, dopis UE Koper št. 351-166/2018-2 z dne 9. 5. 2018 (v nadaljevanju: dopis UE Koper z dne 9. 5. 2018) ter inšpekcijsko odločbo z dne 2. 8. 2011. 6. Po tem, ko ju je sodišče seznanilo, da drugostopenjska odločba ni akt, ki bi se po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) lahko izpodbijal v upravnem sporu, sta tožnika v vlogah, poslanih sodišču 12. 12. 2018 (prva tožnica) in 20. 12. 2018 (drugi tožnik), tožbo popravila tako, da z njo napadata izpodbijani prvostopenjski sklep z dne 6. 6. 2018, ki sta ga kot izpodbijani akt tudi priložila popravi tožbe.

7. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

8. Sodišče je s sklepom št. III U 269/2018-12 z dne 19. 2. 2021, ki ga je senat sprejel na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, sklenilo, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

9. Dne 30. 3. 2021 je sodišče v upravnem sporu opravilo glavno obravnavo, ki sta se je udeležili prva tožnica ter pooblaščenka obeh tožnikov (zanjo odvetniška kandidatka B.B.). Pooblaščenka tožnikov je navedla, da se zaveda, da se v tem upravnem sporu presoja izpodbijani sklep, vendar pa opozarja na drugi odstavek 157. člena Ustave Republike Slovenije in 4. člen ZUS-1, ki omogočata, da v primeru, ko ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, sodišče odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v pravice posameznika. Tožnika menita, da je z ravnanjem prvostopenjskega organa poseženo v njuno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Poseženo je tudi v pravico tožnikov do zdravega življenjskega okolja, saj bo v primeru nadaljevanja inšpekcijskega postopka prišlo do rušitve podpornega zidu, ki preprečuje nastanek škode in zadržuje javno cesto. Po eni strani imata tožnika uporabno dovoljenje, to je dopis UE Koper z dne 9. 5. 2018, iz katerega izhaja, da gradbeno dovoljenje ni potrebno, na drugi strani pa prvostopenjski organ namerava rušiti podporni zid, ker gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Z navedenimi ravnanji upravnih organov je tožnikoma onemogočeno sodno varstvo in ustrezna zaščita. Zato vztrajata pri tožbi in njeni popravi. Na vprašanje je pooblaščenka tožnikov izrecno pojasnila, da se s tožbo v tem upravnem sporu napada izpodbijani sklep, v zvezi z drugostopenjsko odločbo, ter se predlaga odprava oziroma razveljavitev izpodbijanega akta; na glavni obravnavi podane navedbe pa pomenijo zgolj dodatno utemeljitev vložene tožbe in ne nove, samostojne tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Prva tožnica osebno je navedla, da se ne strinja z odločitvami upravnega organa, če bo nadaljeval z izvršbo, da je bil zid zgrajen zaradi preprečitve nesreče, saj nad njim poteka glavna cesta, in da sta tožnika imela že ogromne stroške, sedaj pa sta v začaranem krogu, čeprav bi želela zadevo urediti.

10. Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo listine v upravnem spisu zadeve, med katerimi se nahajajo tudi izpodbijani sklep, drugostopenjska odločba, inšpekcijska odločba z dne 2. 8. 2011 in dopis UE Koper z dne 9. 5. 2018. Pooblaščenka tožnikov je izjavila, da drugih dokaznih predlogov tožnika nimata.

K I. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega sklepa, s katerim je prvostopenjski organ zavrgel vlogo z dne 17. 5. 2018, s katero sta tožnika podala predlog, da se jima (v zvezi z gradnjo podpornega zidu na parc. št. 452/4 k.o. A.) z odločbo izreče inšpekcijski ukrep po 156. členu ZGO-1. Pritožba tožnikov zoper izpodbijani sklep in njuna zahteva za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je bila z drugostopenjsko odločbo zavrnjena.

13. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in ima podlago v zakonu. Sodišče se strinja z razlogi, ki sta jih v utemeljitev sklepa navedla prvo- in drugostopenjski organ, in se na te razloge sklicuje, zato jih je izčrpno povzelo ter jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na navedbe tožnikov v tem upravnem sporu pa dodaja:

14. Glede na datum vložitve vloge 17. 5. 2018, določbo prvega odstavka 106. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju: GZ) in datum začetka uporabe tega zakona (1. 6. 2018), so za odločanje o navedeni vlogi tožnikov in posledično za presojo v tem upravnem sporu, poleg določb ZUP, relevantne določbe ZGO-1. Ta zakon v 156. členu (ki ureja inšpekcijske ukrepe v zvezi s posebnimi primeri uporabnih dovoljenj) v prvem odstavku določa, da pristojni gradbeni inšpektor z odločbo odredi, da se pridobi uporabno dovoljenje za objekt, ki se uporablja, pa zanj takšno dovoljenje še ni bilo izdano, če ugotovi, da je to objekt, ki je bil potreben zaradi grozečih naravnih in drugih nesreč oziroma zato, da so se preprečile oziroma zmanjšale njihove posledice.1 Citirani člen je uvrščen v peti del ZGO-1, ki ureja inšpekcijsko nadzorstvo po določbah tega zakona. Kot sta pravilno obrazložila oba upravna organa, je inšpekcijski postopek, v katerem se izrekajo inšpekcijski ukrepi po ZGO-1, upravni postopek, ki se začne in vodi po uradni dolžnosti zaradi varstva javne koristi. Da se inšpekcijski postopek po ZGO-1 vodi, ukrepi izrekajo in inšpekcijske odločbe vročajo kot ukrepi v javnem interesu, izhaja (tudi) iz prvega odstavka 146. člena ZGO-1. Glede na navedeno je pravilen zaključek, da tožnika nima pravice zahtevati začetka postopka, v katerem bi se jima izdala inšpekcijska odločba z izrečenim ukrepom po 156. členu ZGO-1. Zato je prvostopenjski organ njuno vlogo z dne 17. 5. 2018 utemeljeno zavrgel na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ker tožnika v njej nista uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi.2 V tej zvezi sodišče zgolj še dodaja, da iz določb ZGO-1 izhaja, da lahko investitor oziroma lastnik objekta, ki trdi, da je bil objekt zgrajen brez gradbenega dovoljenja zaradi preprečitve naravne oziroma druge nesreče oziroma zato, da so se z njegovo pomočjo zmanjšale njene posledice, sam (brez odločbe gradbenega inšpektorja) pri pristojnem upravnem organu vloži zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja, na podlagi katerega bi lahko tak objekt ostal kot stalen, v smislu določb 101. člena ZGO-1;3 odločitev o takšni zahtevi je bilo mogoče izpodbijati z zakonsko predvidenimi pravnimi sredstvi.

15. V nadaljnjo argumentacijo glede pomena uporabnega dovoljenja po 101. členu ZGO-1 z vidika postopka izvršbe inšpekcijske odločbe z dne 2. 8. 2011 se sodišče v tem upravnem sporu ni spuščalo. Ne le zato, ker tožnika nista izkazala, da bi pridobila takšno uporabno dovoljenje,4 ampak zato, ker z izpodbijanim sklepom ni odločeno o predlogu tožnikov za ustavitev inšpekcijskega postopka oziroma postopka izvršbe inšpekcijske odločbe z dne 2. 8. 20115 in s tem povezane tožbene navedbe zato za odločitev o tožbi zoper izpodbijani sklep niso pomembne.

16. Sodišče kot neutemeljene zavrača navedbe tožnikov, da je z ravnanjem prvostopenjskega organa poseženo v njuno pravico iz 25. člena Ustave (ki zagotavlja pravico do pravnega sredstva zoper odločbe organov, s katerimi se odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih) ter da je poseženo tudi v pravico tožnikov do zdravega življenjskega okolja, saj da bo v primeru nadaljevanja inšpekcijskega postopka prišlo do rušitve podpornega zidu, ki preprečuje nastanek škode in zadržuje javno cesto. Te navedbe so (pre)splošne in že kot take podlage za drugačno odločitev ne dajejo. Sicer pa sodišče v tej zvezi pripominja, da sta tožnika imela možnost upravne akte, ki so jima bili izdani v postopku inšpekcijskega nadzora glede gradnje podpornega zidu in ki posegajo v njun pravni položaj, izpodbijati s pritožbo v upravnem postopku in nato v upravnem sporu. Kot že povedano, se v tem upravnem sporu presoja (le) pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ne presoja pa se pravilnosti in zakonitosti drugih tožnikoma izdanih upravnih aktov, tudi ne inšpekcijske odločbe z dne 2. 8. 2011. To ne pomeni, da tožnika pravnega varstva nimata, saj sta imela tudi zoper omenjeno inšpekcijsko odločbo možnost vložiti pritožbo in nato tožbo, kar sta tudi storila, vendar je bila po podatkih predloženih upravnih spisov tožba zoper inšpekcijsko odločbo zavrnjena s pravnomočno sodbo tega sodišča št. III U 200/2012 z dne 4. 7. 2013. S pritožbo in nato s tožbo v upravnem sporu bosta tožnika lahko izpodbijala tudi morebitne v bodoče v zvezi z izvršbo izdane upravne akte. Glede na vse povedano je neutemeljeno njuno sklicevanje na 25. člen Ustave (pravica do pritožbe zoper izpodbijani sklep jima je bila zagotovljena), kot tudi sklicevanje na drugi odstavek 157. člena Ustave in prvi odstavek 4. člena ZUS-1, ki urejata t.i. subsidiarni upravni spor, ki je dopusten le, kadar ni zagotovljeno drugo sodno varstvo - to pa je tožnikoma po obrazloženem zagotovljeno v rednem upravnem sporu iz 2. člena ZUS-1. 17. Sodišče tudi ni našlo razlogov, na podlagi katerih bi bilo glede na določbe 279. člena ZUP mogoče v tem upravnem sporu izpodbijani sklep (ki ni akt, ki bi se izvrševal v upravnem postopku in s katerim niti ni bilo odločeno o vsebinskih vprašanjih) izreči za ničen in v posledici tega uporabiti 281. člen ZUP. Drugi tožnikoma izdani upravni akti in njihova presoja, tudi z vidika očitkov o njihovi ničnosti, pa, kot je bilo že povedano, niso predmet tega upravnega spora, ampak samostojnih pravnih sredstev zoper te akte.

18. Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit, kar tudi pomeni, da je drugostopenjski organ pritožbo tožnikov zoper ta sklep utemeljeno zavrnil ter da je posledično, glede na določbe 113. člena ZUP, utemeljeno zavrnil tudi njuno zahtevo za povrnitev stroškov postopka s pritožbo zoper izpodbijani sklep.

19. Sodišče je po vsem navedenem tožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Glede na takšno odločitev in določbo prvega odstavka 67. člena ZUS-1 ni zakonske podlage, da bi sodišče odločalo o zahtevku za vrnitev vzetih stvari oziroma povrnitvi škode (ta bi se tudi sicer lahko nanašal le na odvzem stvari in škodo, nastalo z izvršitvijo izpodbijanega sklepa in ne drugih upravnih aktov), ki pa ga tožnika niti nista določno postavila.

K II. točki izreka:

20. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 V tem primeru mora, kot izhaja iz drugega odstavka istega člena ZGO-1, investitor oziroma lastnik objekta vložiti zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja in predložiti ustrezno dokazilo iz drugega odstavka 101. člena tega zakona, in sicer najpozneje v enem letu po izdanem ukrepu iz prejšnjega odstavka. Če v tem roku tega ne stori ali če pristojni upravni organ za gradbene zadeve izdajo uporabnega dovoljenja zavrne ali zavrže, odredi pristojni gradbeni inšpektor s pisno odločbo, da se objekt ali del objekta na investitorjeve oziroma lastnikove stroške odstrani in vzpostavi prejšnje stanje (tretji odstavek 156. člena ZGO-1) 2 Vloga tožnikov z dne 17. 5. 2018 ima tako, kot izhaja že iz razlogov obeh upravnih organov, lahko zgolj značaj opozorila oziroma pobude (do katere se je prvostopenjski organ opredelil v zapisniku št. P06122-3434/2009-124 z dne 6. 6. 2018, ki je bil poslan tudi tožnikoma po pooblaščenki, in sicer v prilogi dopisa št. P06122-3434/2009-141, vročenega dne 9. 11. 2018). 3 Kot izhaja iz 1. člena ZGO-1 (četrti odstavek), določbe tega zakona ne veljajo za gradnjo objektov, ki so potrebni zaradi neposredno grozečih naravnih in drugih nesreč ali zato, da se preprečijo oziroma zmanjšajo njihove posledice, za objekte za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah in za gradnjo vojaških inženirskih objektov, zaklonišč in drugih zaščitnih objektov med izrednim in vojnim stanjem. V skladu s 101. členom ZGO-1 (ki ureja posebne primere pridobitve uporabnega dovoljenja) lahko v primeru, če je bil objekt iz citirane določbe 1. člena ZGO-1 zgrajen brez gradbenega dovoljenja zaradi preprečitve naravne oziroma druge nesreče oziroma zato, da so se z njegovo pomočjo zmanjšale njene posledice, objekt ostane kot stalen tudi po tem, ko so prenehale okoliščine, zaradi katerih je bil zgrajen, vendar samo, če njegov investitor oziroma lastnik po prenehanju navedenih okoliščin pri pristojnem gradbenem organu vloži zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja, tej zahtevi pa priloži geodetski načrt novega stanja zemljišča in ustrezno dokazilo o izpolnjevanju bistvenih zahtev ter uporabno dovoljenje tudi pridobi. Drugi odstavek 101. člena ZGO-1 določa, kaj se šteje za ustrezno dokazilo o izpolnjevanju bistvenih zahtev iz prejšnjega odstavka ter da mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve pred izdajo uporabnega dovoljenja preveriti tudi skladnost takšnega objekta s prostorskimi akti. 4 Da bi tožnika pridobila uporabno dovoljenje v smislu prvega odstavka 101. člena ZGO-1, iz dopisa UE Koper z dne 9. 5. 2018 ne izhaja; iz dopisa je razvidno zgolj stališče, ki ga je UE Koper zavzela v zvezi z njuno zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo po četrtem odstavku 1. člena ZGO-1, in sicer, da za takšno gradnjo po ZGO-1 ni predvidena izdaja gradbenega dovoljenja. 5 O zahtevi tožnikov za ustavitev inšpekcijskega postopka v zadevi je bilo odločeno z drugim sklepom, to je sklepom prvostopenjskega organa št. P06122-3434/2009-126 z dne 14. 6. 2018.