Jedro

Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da zavarovanka tožene stranke ni videla vozila zavarovanca tožeče stranke, je zato utemeljen očitek prvostopenjskega sodišča, da pred spreminjanjem smeri vožnje ni ravnala s potrebno skrbnostjo, na čemer je utemeljena krivda zavarovanke tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki 473,17 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.8.2005 dalje in povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 567,70 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče v Ljubljani je v tem postopku določalo kot stvarno in krajevno pristojno sodišče na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-10 z dne 9.2.2010, izdanega na podlagi določbe 105.a člena in 1. odstavka 60. člena Zakona o sodiščih.

Ker gre v predmetnem sporu za spor majhne vrednosti, je v skladu s 5. odstavkom 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o utemeljenosti pritožbe odločal sodnik posameznik.

Sodba izdana v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. od stavek 458. člena ZPP).

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala regresni zahtevek za povrnitev sorazmernega dela škode, ki jo je izplačala svojemu zavarovancu S. H. iz naslova kasko zavarovanja. Tožbeni zahtevek je uveljavljala zoper toženo stranko, ker naj bi bila za nastalo škodo na vozilu zavarovanca tožeče stranke soodgovorna zavarovanka tožene stranke, ki je bila udeležena v trku dveh motornih vozil. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je do prometne nesreče prišlo na parkirišču pokopališča M. V., ko je zavarovanka tožene stranke zavijala desno, pri čemer pa je pred tem zaradi lažjega manevriranja zapeljala nekoliko levo. Ko pa je zavila desno, se ni prepričala, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu, saj ni opazila za sabo vozečega zavarovanca tožeče stranke, ki jo je prehiteval po desni strani, pri čemer je prišlo do trka obeh udeleženih vozil. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko podlago materialnopravno zmotno sklepalo na soodgovornost zavarovanke tožene stranke za nastanek škodne posledice. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve naslonilo na izpoved zavarovanke tožene stranke, da je pred zavijanjem v desno zapeljala nekoliko levo zaradi lažje izvedbe manevra. Pritožnica v pritožbi zatrjuje, da je zavarovanec tožeče stranke spregledal smerokaz zavarovanke tožene stranke in je zapeljal naravnost za vozilom pred njim, ki je že zavijalo desno. Če se tožena stranka sklicuje na okoliščino, da je do trka vozil prišlo ob prehitevanju zavarovanca tožeče stranke po desni strani vozila zavarovanke tožene stranke, je samo po sebi logično, da je do trka vozil prišlo potem, ko se je vozilo zavarovanke tožene stranke pomaknilo iz njenega voznega pasu v levo, od koder je nameravala zaviti v smer parkirišča na desno. Tak manever nedvomno zahteva od voznika, da se pred spremembo smeri prepriča ali lahko varno spreminja smer vožnje tako pri zavijanju v levo, še posebej pa pred tem ko je nameravala zavarovanka tožene stranke zaviti neposredno v desno na parkirišče, ki naj bi se nahajalo desno od vozišča, v smeri katerega je predhodno vozila. Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da zavarovanka tožene stranke ni videla vozila zavarovanca tožeče stranke, je zato utemeljen očitek prvostopenjskega sodišča, da pred spreminjanjem smeri vožnje ni ravnala s potrebno skrbnostjo, na čemer je utemeljena krivda zavarovanke tožene stranke. Takšne odgovornosti ne razbremenjuje pritožbeno sklicevanje na vklopljen smerokaz pred pričetkom zavijanja v desno. Pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, ko je iz navedene opustitve zavarovanke tožene stranke sklepalo na njeno odgovornost za nastalo škodo v višini 50 %, v posledici česar je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

Upoštevaje navedeno utemeljitev se izkaže, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve nastalih pritožbenih stroškov. Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka pa ni upravičena niti tožena stranka, saj je v odgovoru na pritožbo zgolj ponavljala utemeljitve, ki jih je podalo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi.