Jedro

V načelu je sicer delež izvenzakonskih partnerjev na vsem skupnem premoženju enoten, vendar pa je lahko izjemoma glede posameznih stvari iz tehtnih razlogov tudi drugačen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi: - v izreku I/1 c glede barvnega TV Gorenja in odločitve o višini solastninskih deležev pravdnih strank na ugotovljenem skupnem premoženju pod I/1, - v izreku I/2 glede ugotovitve deležev na osebnem avtomobilu Golf JX, reg. št. KK A3-499, - v izreku I/3 glede odločitve o pravdnih stroških, - v izreku II/1 glede odločitve o deviznih sredstvih (4.600 DEM), - v izreku II/2 glede zavrnitve nasprotnega tožbenega zahtevka za plačilo stroškov elektrike za vikend na Raki, - v izreku II/4 glede odločitve o pravdnih stroških po nasprotni tožbi in se v razveljavljenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem toda nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obseg skupnega premičnega premoženja pravdnih strank, razvidnem iz izreka sodbe pod I/1 in I/2 in odločilo, da znaša solastninski delež vsake od pravdnih strank na tem premoženju 1/2, tožencu pa je naložilo, da mora povrniti tožnici 209.720,00 SIT njenih stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje (I/3). Nasprotni tožbeni zahtevek tožnika M. A. (v nadaljevanju toženec) zoper toženko O. O. (v nadaljevanju tožnica), da spada v skupno premoženje tudi 4.600 DEM, in da je solastninski delež toženca na teh sredstvih 75 %, tožnice pa 25 %, je zavrnilo (II/1), prav tako je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, da je tožnica dolžna plačati tožencu polovico stroškov elektrike za počitniško hišico na Raki, pač pa je tožnici naložilo, da je dolžna povrniti tožencu polovico stroškov kurjave in elektrike za stanovanje na X v K. za leti 1994 in 1995 (II/2) in vrniti tožencu fotoaparat znamke Praktika in jedilni pribor znamke Solingen, zahtevek po nasprotni tožbi za vrnitev ostalih, v nasprotnem tožbenem zahtevku navedenih predmetov, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (II/3), tožnica pa je dolžna povrniti tožencu 119.386,00 SIT njegovih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe pa do plačila (II/4).

Proti sodbi se je pritožil toženec. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov iz 353. člena ZPP in predlaga njeno razveljavitev. Trdi, da v skupno premoženje ne sodijo hladilna omara Gorenje, osemdelni regal, sedežna kotna garnitura, klubska mizica in barvni TV sprejemnik znamke Gorenje. Te predmete je kupil toženec z denarjem, zasluženim in privarčevanim v letih 1981 in 1982. Barvni TV Gorenje pa je toženec kupil z denarjem, ki ga je dobil od prodanega TV sprejemnika Grundig. Zato bi moralo sodišče na TV Gorenje priznati tožencu izključno lastninsko pravico. V nadaljevanju pritožbe toženec povdarja, da njegov prispevek k nastajanju skupnega premoženja ni bil pravilno ovrednoten. Toženec je imel ves čas višjo plačo in to je ugotovilo tudi sodišče, vendar pa ni povedalo za koliko višjo, čeprav so v spisu dokazila obeh pravdnih strank o njunih dohodkih. Toženec izrecno opozarja, da je prav tako kot tožnica sodeloval pri gospodinjskih delih in skrbi za družino. To dejstvo je potrdila tudi tožnica, ko je bila zaslišana. Zato je odločitev sodišča v zvezi z višino deležev na skupnem premoženju v nasprotju z izvedenimi dokazi in zato zmotna. Pri odločitvi, da spada v skupno premoženje pravdnih strank tudi osebni avtomobil znamke Golf in da sta deleža obeh pravdnih strank za vsakega do 1/2, je sodišče prezrlo dejstvo, da sta bila prvi in drugi avtomobil kupljena s tožnikovimi prihranki od kupnin prodanih avtomobilov in s posojilom 6.OOO DEM pa je bil kupljen Golf. Sodišče v obrazložitvi ni navedlo, zakaj ni verjelo izpovedbi toženčevega brata M. A. glede tega posojila, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Glede 4.600 DEM pa je sodišče verjelo tožnici, da ne sodijo v skupno premoženje. Tožnica je izjavila, da ji je 3.000 DEM podarila mati, vendar je tožničina mati umrla že aprila 1982, tožnica pa je devize naložila v banko v začetku leta 1993. Ni življenjsko, da bi tožnica enajst let hranila devize doma, ko se je v tem času zadolževala, tudi pa ni življenjsko, da bi tožnica lahko toliko denarja privarčevala v enem letu. Glede zavrnitve nasprotnega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo polovice stroškov elektrike za vikend na Raki, toženec poudarja, da se pretežni del teh stroškov nanaša na plačilo priključka za elektriko. Že zato je napačna odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z elektriko. Pri odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku se je sodišče povsem oprlo na izpovedbo tožnice. Vendar logično je, če je tožnica odnesla fotoaparat in jedilni pribor, da je odnesla tudi nakit in potovalko. Toženec prilaga pritožbi izpisek iz matične knjige umrlih, izpisek iz poročne knjige in dopis UNZ Krško.

Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila. Predlaga, naj pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da so skupno premoženje pravdnih strank tudi hladilna omara Gorenje, osemdelni regal, sedežna kotna garnitura in klubska mizica, za katere toženec poudarja, da jih je kupil z denarjem, zasluženim in privarčevanim še v letih 1981 in 1982, torej pred nastankom izvenzakonske skupnosti pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki navedene predmete nabavili po letu 1984, torej v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Očitno je verjelo izpovedbi tožnice, da se je toženec vrnil iz Rusije brez denarja in zato, četudi je imel toženec mesečne dohodke v zatrjevani višini, to dejstvo samo po sebi ne potrjuje toženčevega stališča, da navedeni predmeti ne sodijo v skupno premoženje, ker da jih je nabavil z denarjem, privarčevanim v času pred nastankom izvenzakonske skupnosti. Še posebej upoštevaje toženčevo lastno izpovedbo, da je za najeti kredit kupil pohištvo, sedežno garnituro, pralni stroj in hladilnik. Posojilo pa sta pravdni stranki nedvomno vračali v teku trajanja izvenzakonske skupnosti. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje kot pravilno in zato nima pomislekov, da so hladilna omara Gorenje, osemdelni regal, sedežna kotna garnitura in klubska mizica tudi skupno premoženje pravdnih strank. Pač pa ima pritožbeno sodišče zaenkrat še pomisleke glede odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z barvnim TV sprejemnikom Gorenje. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je barvni TV sprejemnik Gorenje skupno premoženje pravdnih strank, ker je bil nabavljen v času trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank. Vendar toženec povdarja, da je TV sprejemnik Grundig, ki ga je prinesel iz Nemčije in kupil pred nastankom izvenzakonske skupnosti z lastnimi sredstvi, pravzaprav le "pretopil" s tem, da ga je prodal in nabavil TV sprejemnik Gorenje. Če je temu res tako, je vprašljiva pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je tudi TV sprejemnik Gorenje skupno premoženje pravdnih strank. Sodišče prve stopnje bo le moralo v dopolnjenem dokaznem postopku vpogledati in oceniti dokazila o nakupu TV sprejemnika Gorenje in TV sprejemnika Grundig in šele potem bo mogoče ob oceni tudi teh dveh dokazov pravilno odločiti.

Glede solastninskih deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta enaka in sicer za vsakega do 1/2 in je, kot je zapisalo, prišlo do takega zaključka na podlagi veljavnih predpisov Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in da ni potrebno natančneje ocenjevati osebnih dohodkov enega in drugega izvenzakonskega partnerja. Toženčeve navedbe, da je imel ves čas višje osebne dohodke od tožnice in dokaze, je sodišče prve stopnje ocenilo tako, kot je zapisalo, da je bilo tožencu ves čas znano, da ima tožnica nižjo plačo in bi moral toženec to dejstvo ves čas upoštevati in sprejeti. Po stališču prvega sodišča je treba upoštevati dejstvo, da je med izvenzakonskima partnerjema šteti premično in nepremično premoženje kot enotno premoženje, na katerem se deleži v korist enega ali drugega izvenzakonskega partnerja, ne morejo razlikovati. Sodišče pa je že pravnomočno razsodilo, da imata pravdni stranki na stanovanju solastninsko pravico vsak do 1/2, zaradi česar je sodišče prve stopnje odločilo, da je solastninska pravica tudi na skupnem premičnem premoženju za vsakega izvenzakonskega partnerja do 1/2. V načelu je delež izvenzakonskih partnerjev na vsem skupnem premoženju res enoten. Vendar je izjemoma pa lahko glede posameznih stvari iz tehtnih razlogov tudi drugačen. Pritožbeno sodišče je že v svojem razveljavitvenem sklepu I Cp 177/96 z dne 30.7.1996 zapisalo, naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pri ugotavljanju obsega in deležev na premičnem premoženju upošteva tudi višino osebnih dohodkov pravdnih strank, čeprav pa je tudi izrecno navedlo "da predstavljajo ti dohodki le enega od elementov, ki jih je mogoče upoštevati pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju, ker niso nič manj pomembne tudi ostale oblike dela, ki sicer nimajo neposrednega finančnega učinka, so pa bistvena sestavina skupnega življenja in z njimi partnerja tudi izpolnjujeta svoje obveznosti do družine in doma in, ki vplivajo na upravo, ohranitev ali povečanje skupnega premoženja." Sodišče prve stopnje pa je v ponovljenem postopku glede osebnih dohodkov pravdnih strank le pavšalno ugotovilo, da je imel toženec ves čas višjo plačo. To pa je premalo za odločitev. Sodišče prve stopnje bo le moralo natančneje oceniti dohodke enega in drugega izvenzakonskega partnerja. Zaenkrat je še vprašljivo, če sta deleža pravdnih strank tudi na premičnem premoženju takšna kot na stanovanju. Glede deleža na stanovanju toženec ni izpodbil zakonite domneve o polovičnem deležu. Pri odločanju o deležih na stanovanju je sodišče prve stopnje v pravilni meri upoštevalo vse elemente, ki so pomembni pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju. Še posebej je bilo na tožničini strani odločilno tudi dejstvo, da pravdni stranki stanovanja sploh ne bi mogli kupiti, če ne bi imela tožnica že pred nakupom stanovanja drugega stanovanja, ki je bilo pred sklenitvijo prodajne pogodbe zamenjano za kasneje skupno odkupljeno stanovanje. V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje procentualno oceniti dohodke ene in druge stranke v teku trajanja izvenzakonske skupnosti in potem upoštevaje vse elemente, ki vplivajo pri odločanju o deležih na skupnem premoženju ponovno odločiti o solastninskih deležih ene in druge pravdne stranke na skupnem premičnem premoženju.

Glede odločitve sodišča prve stopnje, da je avtomobil Golf JX, registrska številka KK A3-499 tudi skupno premoženje pravdnih strank sicer nima pritožbeno sodišče nobenih pomislekov. Pač pa ima zaenkrat še pomisleke, da je solastninski delež pravdnih strank na avtomobilu za vsako stranko 1/2. Res sta sicer pravdni stranki kupili obravnavani avtomobil v času trajanja izvenzakonske skupnosti in pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta D. in M. K. pravdnima strankama za nakup avtomobila posodili znesek 3.000 DEM, ki sta ga pravdni stranki posojilodajalcema tudi vrnili. Vendar le ni mogoče prezreti toženčeve izpovedbe, da je bila v kupnini tega avtomobila zajeta tudi kupnina od prodaje avtomobila, ki ga je kupil toženec še v času pred nastankom izvenzakonske skupnosti z lastnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje bo torej le moralo oceniti tudi ta del toženčeve izpovedbe in potem znova odločiti o solastninskih deležih pravdnih strank na tem avtomobilu.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek toženca, ki se nanaša na ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank tudi devizna sredstva v znesku 4.600 DEM, ki jih je imela tožnica dne 30.10.1993 na devizni knjižici z obrazložitvijo, da dejstvo, to je zavest pravdnih strank, da v letu 1993 nista več imeli skupnega denarja, zadošča za takšno odločitev prvega sodišča. Uvodoma sicer pritožbeno sodišče poudarja, da se na denarju ne ugotavlja solastnina po 187. členu ZPP. Odloči se le meritorno o dajatvenem zahtevku. Denar tudi ni predmet delitvenega postopka. Na pomanjkanje pravne koristi kot procesne predpostavke pazi sodišče po uradni dolžnosti in je dolžno opozoriti tudi stranko na to (11. člen ZPP).

Vendar pritožbeno sodišče spričo toženčevega izpodbijanja prvostopne sodbe na to vprašanje le opozarja. V tem delu sodba namreč nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nanje opozarja toženec v pritožbi z navedbami, da ni življenjsko, da bi lahko tožnica v enem letu privarčevala takšno vsoto denarja in da tudi ni življenjsko, da bi tožnica naložila devize v banko v začetku leta 1993, če bi ji mati, ki je sicer umrla že v aprilu 1982 ta denar tedaj podarila.

Utemeljeno se pritožuje toženec tudi proti zavrnitvi tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, ki se nanaša na plačilo stroškov v zvezi z elektriko za vikend na Raki. Če je ugotovljeno, da je vikend skupno premoženje obeh pravdnih strank, je vprašljiva odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica glede na to, da vikenda na Raki ni uporabljala, ni dolžna prispevati k stroškom za elektriko. Res je v ceni elektrike del stroška za priključek. Kot solastnica bi bila tožnica tudi po mnenju pritožbenega sodišča dolžna prispevati k stroškom za priključek, ki je zajet v ceni za elektriko. V tem delu je zato pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo, da bo lahko sodišče prve stopnje v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo kolikšen znesek predstavlja v ceni elektrike strošek za priključek, h kateremu bo tožnica najbrže morala (kot je zaenkrat razvidno iz dokaznega postopka) prispevati ne glede na to, da vikenda ni uporabljala, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Glede zavrnitve tožbenega zahtevka za vrnitev stvari, za katere zatrjuje toženec, da jih je odnesla tožnica z vikenda na Raki, pa nima pritožbeno sodišče nobenih pomislekov v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje. Slednje je na osnovi neposrednega vtisa verjelo tožničini izpovedbi, da je odnesla le fotoaparat znamke Praktika in jedilni pribor znamke Solingen. Sodišče meni, da bi tožnica prav lahko zatajila, da je odnesla navedena predmeta, pa tega ni storila.

Dejstvo, da je tožnica pred UNZ v Krškem izjavila, da je vzela nekaj stvari in da je torej govorila v množini in ne v dvojini, pa ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča. Ni logično, da če je tožnica odnesla fotoaparat in jedilni pribor, da je odnesla tudi ostalo, kot to zatrjuje toženec. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno.

Neutemeljeno pritožbo je zato v tem delu zavrnilo.

V posledici razveljavitve oziroma delne razveljavitve odločitve o glavni stvari, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržati za končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP/77).