Jedro

Izrek izpodbijanega sklepa je v delu, ki nalaga toženim strankam plačilo denarne vrednosti določenih premičnin, kar je po vsebini odškodninska terjatev, materialnopravno napačen. Odškodninski in drugi povračilni zahtevki v okviru posestne pravde niso mogoči.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sklepi sodišča prve stopnje o motenju posesti, o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo in o stroških postopka razveljavijo ter zadeva v celoti vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o motenju posesti je prvo sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti (točka I. izreka) in zavrnilo ugovor toženih strank zoper sklep o začasni odredbi z dne 27.7.2007 (točka II. izreka sklepa o motenju posesti).

Najprej je ugotovilo, da sta toženi stranki 20.6.2007 motili tožečo stranko v posesti poslovnega prostora na naslovu C. S. ... v M. tako, da sta zamenjali ključavnico, ga protipravno izpraznili in si s tem prisvojili predmete, ki so se nahajali v prostoru (točka I/I izreka).

V točki I/II izreka je ugotovilo, da sta z dejanjem pod prejšnjo točko tožečo stranko motili v posesti premičnin, ki jih je imela v posesti poslovnega prostora.

Toženi stranki je v roku osmih dni naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja z izročitvijo ključev ključavnice vrat poslovnega prostora, omogočanjem dostopa in uporabe poslovnega prostora ter z izročitvijo v izreku naštetih predmetov, ki sta jih protipravno izselila oziroma s plačilom njihove protivrednosti v denarju oziroma zneskih, navedenih v izreku, ter z izročitvijo navedenih premičnin, ki sta jih odtujila (I/II in točka I/III izreka).

V točki I/IV je toženi stranki prepovedalo bodoča taka ali podobna motilna dejanja, in sicer pod pretnjo plačila denarne kazni v višini 20.000,00 EUR.

Z izpodbijanim sklepom o stroških je toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.674,58 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper vse tri sklepe.

V pritožbi zoper sklep o motenju posesti in zoper sklep o zavrnitvi ugovora proti izdani začasni odredbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev oziroma spremembo tako, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe in tožbeni zahtevek.

Graja dokazno oceno in ugotovitev prvega sodišča, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke na poslovnem prostoru in premičninah. Toženca nista pasivno legitimirana za motilno dejanje v zvezi s premičninami, kar je dokazano z zaslišanjem strank in prič O. F., S. M. in Ž. T.. Iz poslovnega prostora nista odnašali nikakršnih stvari. Razčleniti bi bilo treba dogovor med O. F. in tožečo stranko. Zaradi napačne ocene dokazov in nasprotja z njimi je nesklepčen zaključek sodišča, da sta toženca dolžna vrniti tožeči stranki njene stvari, ker jih sploh nista odnesla. Restitucijski del izpodbijanega sklepa je neizvršljiv, v nasprotju sam s seboj in z obrazložitvijo ter z izvedenimi dokazi. Zato ga je treba razveljaviti.

Ugotovitev sodišča, da toženca nista ugovarjala specificiranemu tožnikovemu zahtevku, je zmotna in v nasprotju s procesnim gradivom. Že v odgovoru na tožbo in v vseh nadaljnjih vlogah sta poudarjala, da nista odnesla nobenih tožnikovih predmetov. Sodišče zadnjega posestnega stanja premičnin sploh ni ugotavljalo. Sklep je tudi v tem delu pomanjkljiv. Ni ga mogoče ne preizkusiti ne izvršiti s strani toženih strank.

Prav tako očitata sodišču, da ni razčistilo, katero dejanje je bilo motilno, gledano kronološko, kdo je zanj pasivno legitimiran in ali je sploh šlo za motilna dejanja. Izpovedba priče F. , ki je povedala, da je bila izpraznitev trgovine izključno njen projekt, ni ocenjena oziroma je ocenjena nepopolno ter zmotno. Če dogovora med F. in tožnikom ni bilo, kot je ugotovilo sodišče, je motilno dejanje z odvzemom premičnin storil F. in on onemogočil poslovanje tožeči stranki. Pasivne legitimacije toženih strank ni. Od F. dejanj nista imeli koristi.

Prav tako ni ocenjena njegova nadaljnja izpovedba o stanju prostora v času izpraznitve. Na tej podlagi bi moralo prvo sodišče ugotoviti, da tožeča stranka poslovnega prostora ni imela več v redni in mirni posesti, pač pa je posest lokala po izpraznitvi prostovoljno opustila.

Tudi ravnanje toženih strank z zamenjavo ključavnice je ocenjeno zmotno. Vanj sta bili prisiljeni zaradi zavarovanja svojega premoženja, in sicer po tistem, ko je bilo tožeči stranki že vse odnešeno.

Izrecno opozarjata še na napačno uporabo materialnega prava v zvezi z izrekom denarne kazni pri prepovedi bodočih motilnih dejanj.

Po pritožbenem mnenju tudi pogoji za izdajo začasne odredbe niso bili podani. Tožeča stranka ni z ničemer izkazala, sodišče pa tudi ne ugotovilo, ali je bila tožeči stranki res povzročena poslovna škoda. Poslovati ni mogla zaradi odpeljanega blaga. V praznem prostoru ne bi mogla poslovati. Novih dobav si zaradi prezadolženosti ni mogla privoščiti.

V pritožbi zoper sklep o stroških uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po njenem mnenju niso utemeljeni stroški za predlog za izdajo začasne odredbe, za stroške konference s stranko in za odsotnost iz pisarne. Kilometrina je obračunana previsoko. Predlaga razveljavitev in novo odmero.

Tožeča stranka je odgovorila na vročeno pritožbo in sklep o motenju posesti ter sklep o zavrnitvi ugovora o začasni odredbi. Predlaga zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta utemeljeni.

V obravnavanem primeru gre za spor o motenju posesti poslovnega prostora in premičnin, ki naj bi bile v njem. Prvo sodišče je pri odločanju sicer pravilno izhajalo iz 1. odst. 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in poudarilo, da daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. To pomeni, da mora v posestnem sporu tožnik dokazati, da je bil pred motenjem posestnik stvari, da je bila posest res motena, da jo je motila tožena stranka in še, da njeno dejanje res pomeni motenje - da je samovoljno in protipravno (32. in 33. člen SPZ).

V celoti je sledilo tridelnemu tožbenemu zahtevku: ugotovitvenemu, s katerim je bila zahtevana ugotovitev motenja ter način, s katerim je bilo motilno dejanje izvršeno (točka I/I in I/II izreka), restitucijskemu in vrnitvenemu, s katerim se zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja za dosego prejšnjega posestnega stanja, ter opustitvenemu oziroma prepovednemu za prepoved nadaljnjega motenja posesti.

Pri tem je prezrlo, da je posestna tožba dajatvena. Ne glede na to, ali gre za odvzem posesti ali za njeno motenje, zakon ponuja le vrnitveni ali restitucijski ter opustitveni oziroma prepovedni zahtevek (34. člen SPZ). Vsi so dajatvene narave. Ugotovitveni zahtevek je po stališčih teorije (glej T. Frantar: Stvarno pravo, Ljubljana 1993, stran 312 - 313, R. Vrenčur: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, stran 204), nepotreben. Po stališčih sodne prakse je iz procesnopravnih razlogov po 1. odst. 181. člena ZPP tudi nedovoljen. Čeprav je pred odločitvijo o dajatvenih zahtevkih treba ugotoviti, ali je prišlo do motenja oziroma odvzema posesti, te dejanske ugotovitve ne spadajo v izrek sodbe (primerjaj sodbo VS RS, II Ips 657/2001, z dne 6.3.2002). Odločanje o tem delu tožbenega zahtevka je bilo zato odveč oziroma napačno.

Prvo sodišče je nadalje pravilno opozorilo tudi na vsebinsko značilnost posestnega varstva. Njegov namen je hitro zavarovanje spornega dejanskega (posestnega) stanja, ne glede na morebitne stvarne ali druge pravice, ki jih imajo pravdne stranke na sporni stvari. Hkrati pa tudi preprečitev ter sankcioniranje samovoljnega - enostranskega spreminjanja takega stanja. Pravilo 1. odst. 33. člena SPZ, po katerem daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, ne da bi pri tem smelo upoštevati pravico do posesti in dobrovernost posestnika, dopolnjuje 1. odst. 426. člena ZPP. Pojasnjuje, da je v posestnem sporu izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti, pa tudi o odškodninskih zahtevkih. Izrek izpodbijanega sklepa pod točko I/III je zato v delu, ki nalaga toženim strankam plačilo denarne vrednosti določenih premičnih, kar je po vsebini odškodninska terjatev, torej materialnopravno napačen. Odškodninski in drugi povračilni zahtevki v okviru posestne pravde niso mogoči. Končno je napačno uporabljeno materialno pravo tudi v točki I/IV izreka, ki toženi stranki prepoveduje nadaljnja motenja z grožnjo plačila denarne kazni v višini 20.000,00 EUR. SPZ v 34. členu ne vsebuje določb o denarni kazni kot grožnji za kršitev prepovedi sodišča glede nadaljnjega motenja. Tožbeni zahtevek, oblikovan še po določilih 79. člena pred SPZ veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, je bil zato tudi v tem delu neutemeljen in bi ga moralo prvo sodišče glede izreka denarne kazni zavrniti.

Na omenjene kršitve materialnega prava, zaradi katerih je v navedenih delih sklep prvega sodišča napačen, pritožbeno sodišče opozarja v okviru preizkusa, ki ga mora opraviti po uradni dolžnosti. Po 2. odst. 350. člena ZPP ta namreč obsega tudi pravilno uporabo materialnega prava. Ker pa je izpodbijani sklep obremenjen tudi z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ki jih uveljavlja pritožba, in ki so narekovale razveljavitev celotne odločitve prvega sodišča, pritožbeno sodišče vanjo samo (za zdaj) ni posegalo. Prvo sodišče bo navedene kršitve materialnega prava namreč lahko odpravilo v ponovnem sojenju.

Pritožbi je treba pritrditi, da izpodbijani sklep nima jasnih razlogov ne o motilnem dejanju ne o osebah, ki so zanj odgovorne (pasivni legitimaciji) ne o protipravnosti.

Po eni strani ugotavlja, da sta toženi stranki samovoljno posegli v najemno razmerje in na nedopusten način preprečili tožniku dostop do poslovnega prostora, zamenjali njegovo ključavnico in sodelovali pri izpraznitvi poslovnega prostora, po drugi strani pa, da sta prostor protipravno izpraznili in si prisvojili predmete, ki so bili v prostoru ter tako tožniku onemogočili dostop v poslovni prostor in opravljanje dejavnosti. Že ti razlogi so sami med seboj v nasprotju in iz njih ni jasno, za kakšno oziroma koliko motilnih dejanj gre.

Ni dvoma, da najemodajalec (kar je po ugotovitvah prvega sodišča v obravnavanem primeru tožena stranka) nima pravice samovoljno zamenjati ključavnice na vratih poslovnega prostora in si prilaščati najemnikovih stvari, tudi če mu ta ne plačuje najemnine in če so sicer izpolnjeni pogoji za odpoved najemnega razmerja. Kot je pravilno poudarilo prvo sodišče, se mora v takšnih primerih poslužiti pravne poti, saj ga najemnikova kršitev najemne pogodbe ne opravičuje do samopomoči. Tožena stranka se je ves čas postopka branila z ugovorom, da sama ni izpraznila in si tudi ni prilastila nobene tožnikove premičnine, da je bila izpraznitev prostora dogovorjena med tožnikom in tretjo osebo - tožnikovim upnikom zaradi poplačila njunih medsebojnih terjatev - in da je tožnik prostovoljno opustil tudi posest prostora, sama pa je tega z zamenjavo ključavnice le zaščitila tedaj, ko je ostal izpraznjen in brez nadzora.

Prvo sodišče je ugotovilo, da toženi stranki iz lokala nista odnašali stvari (razlogi na strani 5). Z ničemer ni podkrepilo svoje ugotovitve, da sta si v izreku navedene stvari tudi prilastili. Njegovo stališče, da specifikacije premičnin nista prerekali (in sta jo s tem priznali), je zmotno in protispisno. Temeljni ugovor toženih strank glede posesti premičnin je bil ugovor pasivne legitimacije. Zatrjevali sta, da nista ne odnesli ne si prilastili ničesar. Podrejeno sta ugovarjali tudi nesklepčnosti zahtevka, ker predmeti niso bili identificirani (list. št. 45). Nadaljnje prerekanje specifikacije, ki jo je glede na tak ugovor podal tožnik, ni bilo potrebno. Sodišče bi moralo za pravilno uporabo materialnega prava ugotavljati, ali je bil tožnik tudi v resnici posestnik navedenih premičnin, kdo mu je posest na njih odvzel, v zvezi z vrnitvenim zahtevkom pa tudi, kje so sporne premičnine. Če niso pri toženi stranki, kot ta ves čas trdi in dokazuje, odločitev sodišča o naloženi vrnitvi premičnin ni izvršljiva, na kar pravilno opozarja pritožba. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč teh pravnorelevantnih dejstev sodišče ni ugotavljalo. Sodba o tem tudi nima razlogov, zato se je ne da preizkusiti z vidika pravilne uporabe 79. člena SPZ.

Preuranjen je tudi zaključek sodišča, da je bilo zatrjevano motilno dejanje z izpraznitvijo poslovnega prostora in odvzemom premičnin storjeno (vsaj) v korist toženih strank. V motenjski pravdi je res pasivno legitimiran poleg samega storilca dejanja tudi njegov naročnik in tisti, v čigar korist je bilo motilno dejanje storjeno. Vendar je treba najprej ugotoviti, ali je bilo tako dejanje protipravno in samovoljno. Le ob tem pogoju je posestno varstvo dopustno. Morebitno tožnikovo soglasje za izpraznitev poslovnega prostora zaradi poplačila svojih dolgov drugemu upniku bi izključevalo element protipravnosti, vsaj kar zahteva odločitev o motenju (oziroma odvzemu) premičnin.

Prvo sodišče je ugotovilo, da dogovora med tožnikom in njegovim upnikom - družbo A. (oziroma njenim direktorjem O. F.) za izpraznitev lokala zaradi poplačila tožnikovih dolgov do navedene družbe ni bilo. Oprlo se je na tožnikovo zanikanje in ugotovljeno ravnanje strank (klicanje policije s strani tožnika, naročeno zavarovanje selitve s strani tožene stranke). Ni mogoče zavrniti pritožbene ocene, da navedeni sklep prvega sodišča temelji na nepopolni dokazni oceni in da so na njeni podlagi narejeni sklepi o odločilnih dejstvih glede protipravnosti izpraznitve prostora, posledično pa tudi o tem, v čigavo korist je bilo zatrjevano dejanje storjeno, nejasni in v nasprotju z listinami v spisu ter z zapisniki o izpovedbah strank in prič (absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP).

Tako niso dokazno ocenjene izpovedbe strank in prič o obstoju dogovora za izpraznitev prostora med tožnikom in pričo O. F. Celo tožnik sam ga je potrdil, vendar ta del njegove izpovedbe (list. št. 60) ni ocenjen. Skliceval se je sicer, da je bil realiziran že konec marca 2007 (zatrjevano motilno dejanje pa storjeno 20.6.2007). A tega dokazni postopek ni potrdil oziroma ga je celo ovrgel (priča O. F., zlasti pa priča Ž. T., katere izpovedbe sodišče sploh ni ocenilo; list. št. 81).

Prav tako ni ocenjena tožnikova navzočnost na kraju ob izpraznitvi prostorov, njegovo tedanje obnašanje, o katerem sta izpovedovali priči O. F. in S. M., njegov podpis zapisnikov o odvzetih predmetih (priča S. M.), kar vse nakazuje, da je vsaj preuranjen zaključek sodišča, da dogovora med njim in O. F. ni bilo.

V zvezi s trditveno podlago tožene stranke o prostovoljni opustitvi posesti nad prostorom in nujni zamenjavi ključavnice po tem, ko je prostor na podlagi soglasja tožeče stranke ostal prazen in nezaščiten, tudi ni v celoti ocenjeno zbrano dokazno gradivo. Tako je sodišče prezrlo tisti del izpovedbe priče O. F., v katerem je ta izpovedoval, da si je tožnik že dva meseca pred dogodkom iskal drugi lokal (list. št. 76). Neocenjeni sta ostali tudi protislovni izpovedbi tožnika (list. št. 60) in priče S. M. (list. št. 86) o tem, kdaj in zakaj je bila zamenjana ključavnica oziroma o odvzemu posesti poslovnega prostora tožniku.

Ker so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih tako glede protipravnosti obeh zatrjevanih motilnih dejanj kot glede pasivne legitimacije nejasni in v nasprotju z zbranim dokaznim gradivom, je moralo pritožbeno sodišče zaradi uveljavljenih in ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP na podlagi 1. odst. 354. člena istega zakona izpodbijani sklep o motenju posesti razveljaviti.

V ponovljenem sojenju naj prvo sodišče navedene kršitve odpravi. V okviru podane trditvene podlage bo moralo popolno dokazno oceniti vse izvedene dokaze - zlasti izpovedbe pravdnih strank, prič O. F., Ž. T. in S. M. Če bo ocenilo, da je to potrebno, jih naj ponovno zasliši (tako v smeri dogovora o izpraznitvi prostora kakor o okoliščinah glede menjave ključavnice). Po oceni vseh izvedenih dokazov bo moralo ponovno ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva, nakazana v zgornji obrazložitvi, ki so pomembna za obravnavo te motenjske pravde in o zadevi ponovno odločiti. Tožbenemu zahtevku bo ponovno lahko ugodilo le v tistem delu in obsegu, ko bo zanesljivo ugotovilo, da je bilo dejanje (in katero) motilno, in da je bilo storjeno s strani toženih strank ali po njunem naročilu oziroma v njuno korist. Če bo ponovno ugotovilo, da sta toženca motila tožnika tudi v posesti premičnin, pa bo moralo najprej ugotoviti, ali je imel tožnik na njih res posest in na katerih. Vrnitvenemu zahtevku bo lahko ugodilo le, če bo ugotovilo, da so zdaj navedene premičnine v posesti toženih strank. Pri odločanju o postavljenih zahtevkih bo moralo končno upoštevati tudi že navedene materialnopravne določbe o prepovedi obravnavanja odškodninskih zahtevkov v posestni pravdi ter o vsebini prepovednega zahtevka.

Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve, vsebovane v posebnem sklepu o stroških. Pritožbi je bilo treba ugoditi tudi zoper ta sklep in ga razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba posledično ugoditi tudi pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo in ga razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

Tudi o njem bo moralo sodišče ponovno odločati. V okviru podane trditvene podlage tožeče stranke bo moralo najprej oceniti, ali so podani vsi pogoji iz 272. člena ZIZ za izdajo predlagane začasne odredbe. Pritožnica namreč utemeljeno opozarja zlasti na zakonsko predpostavko o nenadomestljivi škodi iz 2. odst. 272. člena ZIZ. Tožnik jo je utemeljeval z dejstvom, da mu ta nastaja zaradi odvzetih predmetov, namenjenih za prodajo. Upoštevaje že podano zgornjo obrazložitev za zdaj ni razčiščeno niti to, ali je v zvezi s tem podana verjetnost te terjatve (ali je bilo navedeno motilno dejanje sploh storjeno in ali sta zanj pasivno legitimirani toženi stranki). To pa je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. odst. 272. člena ZIZ, brez katerega je ni mogoče izdati. Zato bo moralo prvo sodišče v ponovljenem sojenju ponovno odločati tudi o utemeljenosti pritožnikovega ugovora zoper izdani sklep o začasni odredbi.

O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi 4. odst. 165. člena ZPP.