Jedro

Tožniki v tej pravdi poleg zahtevka, glede katerega so bili napoteni na pravdo, uveljavljajo še stvarnopravni tožbeni zahtevek iz naslova priposestvovanja. Primarni in podredni tožbeni zahtevek sta samostojna zahtevka, le združena sta v obravnavanje v isti pravdi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (zavrnitev primarnega in podrednega tožbenega zahtevka ter stroškovna odločitev) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (potem ko je dovolilo spremembo tožbe) zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so tožniki na podlagi priposestvovanja vsak do 1/3 solastniki nepremičnin s parc. št. 68/4 in 68/15, k.o. X (točka I. izreka), kot tudi podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da spadata nepremičnini parc. št. 68/4 in 68/15, k.o. X v zapuščino po pokojni M. K. do ½, in da so tožniki, toženec in B. K. ter S. K. skupni solastniki navedenih premičnin do ½ (točka II. izreka). Pravdne stroške toženca v višini 681,00 EUR je nerazdelno naložilo v plačilo tožnikom (točka III. izreka).

Zoper sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov. Glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka poudarjajo, da uveljavljajo pridobitev solastninske pravice na podlagi priposestvovanja na spornih nepremičninah v svojo korist, pri čemer so izkazovali svojo dobro vero na podlagi izvrševanja posesti pravnih prednikov, pokojnih M. in K. K.. Navedba sodišča prve stopnje, da so zatrjevali, da so bili dobroverni posestniki, s čimer so utemeljevali svojo dobro vero, je v nasprotju z ugotovitvijo, da tožniki niso zatrjevali lastne dobre vere. Primarno so uveljavljali ugotovitev, da so solastniki nepremičnin na podlagi priposestvovanja zoper zemljiškoknjižnega lastnika, to je toženca, v primeru zavrnitve takšnega zahtevka pa so zahtevali ugotovitev, da nepremičnini do ½ sodita v zapuščino po pokojni M. K. ter da so vsi njeni dediči skupni lastniki teh dveh premičnin. Iz vloge z dne 25. 10. 2011 je jasno razvidno, da podredni zahtevek postavljajo za primer zavrnitve primarnega zahtevka. Pojasnili so, da sta njihova pravna prednika uporabljala sporni nepremičnini od leta 1973 dalje, po njuni smrti pa so dobroverno posest izvrševali oni. Zato ni jasno, zakaj naj ne bi imeli interesa za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, pri tem pa se je sodišče sklicevalo le na podredni zahtevek. Interes tožnikov je ugotovitev njihove lastninske pravice. Glede podrednega zahtevka pa v obširni pritožbi v bistvenem navajajo, da le-ta predstavlja stvarnopravni zahtevek zoper zemljiškoknjižnega lastnika z ugotovitvijo skupne lastnine v korist vseh dedičev. Zmotno je stališče sodišča, da je podlaga zahtevka dednopravna in da bi zato morali tožniki s podrednim zahtevkom tožiti tudi ostala dva dediča po pokojni M. K. in ker tega niso storili, so tožili napačno stranko. V konkretnem primeru je zahtevek za ugotavljanje skupne lastnine postavljen v korist dedičev, kar ima podlago v 100. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), in tako ni treba, da so vsi dediči, ki ne nastopajo na aktivni strani, zajeti na pasivni strani. Sklicujejo se na sodno prakso, in sicer konkretne primere, na podlagi katerih zaključujejo, da je tožena prava stranka.

Pritožba je utemeljena.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba glede primarnega tožbenega zahtevka nesklepčna, je materialnopravno zmoten. Tožniki s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljajo pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zoper toženca kot zemljiškoknjižnega lastnika (1). Takšen zahtevek je stvarnopravni. Primarno zahtevajo ugotovitev njihove lastninske pravice na originaren način. Glede na trditveno podlago tožbe o tem, kdaj so tožniki oziroma njihova pravna prednika imeli sporni nepremičnini v posesti (od leta 1973), pravno podlago predstavljajo določbe Občega državljanskega zakonika (ODZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je podobno kot ODZ glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v drugem in četrtem odstavku 28. člena določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico po preteku 10-ih let, le dobroverni posestnik pa po preteku 20 let. (2) Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem po letu 2002 pa določa SPZ, ki je vsebinsko spremenil pravno ureditev priposestvovanja. Tožniki zatrjujejo pogoje za priposestvovanje lastninske pravice (po 28. členu ZTLR). To je razbrati iz njihovih trditev v tožbi (list. št. 2) in pripravljalni vlogi (list. št. 27). Zatrjujejo dobroverno posest tako pravnih prednikov kot svojo skozi določeno priposestvovalno dobo. Zatrjujejo, da sta prednika sporni nepremičnini uporabljala kot lastnika, po njuni smrti pa so imeli nepremičnini v posesti kot dobroverni posestniki oni. Takšna tožba je sklepčna. Tožniki v tej pravdi poleg zahtevka glede katerega so bili napoteni na pravdo uveljavljajo še stvarnopravni tožbeni zahtevek iz naslova priposestvovanja. Primarni in podredni tožbeni zahtevek sta samostojna zahtevka, le združena sta v obravnavanje v isti pravdi. Glede na določila 300. člena ZPP za tako obravnavanje v konkretni pravdi ni ovire.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo glede primarnega in posledično podrednega tožbenega zahtevka ter stroškov postopka in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Višje sodišče namreč ne more prvič ugotavljati celih sklopov pravno relevantnih dejstev. Sodišče prve stopnje bo moralo primarno odločati o zahtevku za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. V ponovljenem postopku bo moralo izvesti dokaze in v okviru trditvene podlage tožnikov in konkretnih ugovorov toženca presoditi, ali so podani pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Če primarni tožbeni zahtevek ne bo utemeljen, pa bo moralo odločiti o podrednem tožbenem zahtevku, ki je po vsebini dednopravne narave, saj gre za spor o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino ali ne.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) ki mu je sporni nepremičnini prodal M. A. (s sopogodbenico V. A.) s prodajno pogodbo z dne 19. 10. 2009. (2) Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odstavek 72. člena ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odstavek 72. člena ZTLR). Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem poslu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR pa je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroverni ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu (prim. M. Tratnik, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 263 - 265 in dr. Alojzij Finžgar, Stvarno pravo, 1972, stran 112).