Jedro

Če bi tožnik premijo plačal ob sklenitvi pogodbe, bi začelo zavarovalno kritje teči naslednji dan. Ker pa je bil dogovor med strankama, da je treba premijo plačati po sklenitvi pogodbe, začne teči zavarovanje na podlagi 2. odstavka 937. člena OZ na dan, ki je v pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 2. točki izreka) spremeni tako, da je toženka dolžna plačati tožniku še zakonske zamudne obresti od zneskov 160 EUR in 1.480 EUR za čas od 21. 7. 2004 do 2. 1. 2006. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 160 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2006 dalje do prenehanja obveznosti in zakonske zamudne obresti od 1.840 EUR od 3. 1. 2006 do 1. 7. 2008 (1. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo glavnice v višini 6.343,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2004 dalje in zakonskih zamudnih obresti od 160 EUR od 21. 7. 2004 do 2. 1. 2006 in zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.840 EUR od 2. 7. 2008 dalje (2. točka izreka).

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži povrnitev njegovih pravdnih stroškov z obrestmi. Nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo 1.840 EUR (ki se nanaša na zavarovalno pogodbo št. 8026028) in posledično odločitvi o stroških postopka. Toženka je svoj zahtevek v tej višini izpolnila po vložitvi tožbe, tožnik pa ga je v tem delu umaknil. Ker je bila tožba potrebna, tožnik pa je v tem delu tožbo umaknil takoj, ko je toženka izpolnila zahtevek, je na podlagi 158. člena ZPP upravičen do plačila pravdnih stroškov. Toženka ni zgolj priznala dejstva 10% invalidnosti, temveč je na podlagi omenjenega dejstva pripoznala tožbeni zahtevek v navedeni višini in ga tožniku tudi izplačala. Sodišče prve stopnje bi zato moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave in mu priznati pravdne stroške. Nadalje tožnik očita sodišču, da je napačno odmerilo zamudne obresti od plačanega zneska 1.840 EUR. Obresti je utemeljil na 14-dnevnem roku od vložitve zahtevka pri toženki. Toženka obrestim ni pravočasno oporekala, pač pa je ugovor vložila po prvem naroku za glavno obravnavo, kar ni upoštevno. Zato tudi tožnik ni predlagal dokazov o tem, kdaj je toženki posredoval odškodninski zahtevek. Iz odgovora na tožbo pa je tudi razvidno, da je toženka 21. 7. 2004 izplačala dnevno odškodnino, kar pomeni, da je najkasneje takrat razpolagala tudi z zahtevkom na plačilo zavarovalnine iz naslova invalidnosti in bi lahko že takrat izplačala nesporni del odškodnine tudi iz tega naslova. Opozarja, da toženka ni trdila, da bi tožnik v zamudo z izplačilom prišel kdaj kasneje. Sodišče ne sme upoštevati dejstev, ki jih nobena od strank ni zatrjevala. Začetek teka zamudnih obresti toženka ni označila kot spornega. Sodišče je tako prekršilo razpravno načelo, ko je ugotavljalo dejstva, ki niso bila zatrjevana oziroma prerekana, kar je vplivalo na pravilnost sodbe.

Glede zavarovalne pogodbe št. 8040351 meni, da bi moralo prvo sodišče upoštevati njeno pravno naziranje glede pričetka in trajanja zavarovanja, podano v vlogi z dne 23. 6. 2008, vloženi po prvem naroku z dne 20. 6. 2008. Prekluzija se nanaša le na prepozno podane navedbe in dokaze stranke, ne velja pa za njeno pravno stališče. Sodišče je kršilo določbo 286. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Nasprotuje stališču sodišča, da morebitni nesporazum o začetku učinkovanja dodatnega nezgodnega zavarovanja ne daje podlage za plačilo zavarovalnine. Ni jasno, zakaj bi se moral začetek nezgodnega zavarovanja posebej označiti na polici življenjskega zavarovanja z dodatnim nezgodnim zavarovanjem, saj pričetek učinkovanja nezgodnega zavarovanja izhaja iz pogojev PG-D-DNZ/02-4. Pogoji jasno določajo, da se zavarovalna pogodba sklene na podlagi ustne in pisne ponudbe, ki jo zavarovalnica lahko v 8 dneh od prejema odkloni, če je ne odkloni, pa se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je zavarovalnica ponudbo prejela. Iz ponudbe pa je razvidno, da jo je prejela 19. 4. 2004 in je bila s tem dnem sklenjena zavarovalna pogodba. Po 5. odstavku 2. člena splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb v primeru, če je zavarovalnica pripravljena ponudbo sprejeti pod posebnimi pogoji, taka ponudba začne veljati s tistim dnem, ko je sklenitelj na posebne pogoje pristal. Iz sklenjene ponudbe ni razvidno, da je sklenitelj pristal na dodatne pogoje PG-D-DNZ/02-4, ki določajo, da za začetek in konec zavarovanja ter jamstva zavarovalnice veljajo določbe splošnih pogojev osnovnega življenjskega zavarovanja v primeru, ko je dodatno nezgodno zavarovanje priključeno k osnovnemu življenjskemu zavarovanju. S podpisom ponudbe tožnik ni potrdil prejema dodatnih pogojev. S posebnostmi sklenjenega nezgodnega zavarovanja tako ni mogel biti seznanjen. Zato so izvajanja prvega sodišča o domnevno molčečem poznavanju splošnih pogojev zgrešena. Neutemeljeno je tudi stališče sodišča o njegovi neskrbnosti ob sklepanju zavarovalne pogodbe. Tožnik je omenjeno pogodbo sklepal pred odhodom na smučanje in se zato dodatno nezgodno zavaroval, zato je jasno, da ga je delavec toženke pri sklepanju pogodbe zavedel glede datuma pričetka zavarovanja. Tožnik se je namreč zanašal, da mu bo zavarovalni zastopnik dal pravilne in resnične podatke. Zastopnik ni povedal, da zavarovanje prične s 1. 5. 2004 in ne z dnem sklenitve pogodbe (s podpisom na polici). Toženka je z dopolnilnimi pogoji za dodatno nezgodno zavarovanje omejila pooblastila zastopnika glede časa sklenitve zavarovanja. V zvezi z ravnanjem zastopnika toženke dovolj pove dejstvo, da toženka ni vztrajala pri njegovem zaslišanju glede pričetka teka zavarovanja. Tožnik še opozarja, da je splošne pogoje prejel po pošti 6.5.2004, kar ugotavlja tudi sodišče, ki pa vseeno smatra, da je bil tožnik z njihovo vsebino seznanjen že ob sami sklenitvi. Vztraja, da ob sklenitvi pogodbe ni prejel splošnih pogojev in z njimi ni bil seznanjen.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravnomočna v ugodilnem delu (1. točka izreka), saj tožnik zoper ta del ni vložil pritožbe. Sodbo sodišča prve stopnje je preizkusilo v zavrnilnem delu v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V obravnavni zadevi tožnik uveljavlja zahtevek iz naslova dveh zavarovalnih pogodb iz dodatnega nezgodnega zavarovanja. V zvezi z zavarovalno pogodbo št. 8026028 (sklenjena je bila 21. 10. 2003, zavarovalno kritje pa je pričelo teči s 1. 12. 2003) je tožnik uveljavljal plačilo zavarovalnine iz naslova invalidnosti v višini 15 % v znesku 3.001,625 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2004 dalje do plačila. Na naroku za glavno obravnavo dne 12. 6. 2008 sta pravdni stranki priznali oziroma soglašali, da invalidnost tožnika, ki je nastala zaradi škodnega dogodka dne 29. 4. 2004, znaša 10% (in ne 15%). Iz podatkov spisa je razvidno, da je toženka priznala navedeno dejstvo, ni pa pripoznala tožbenega zahtevka (v znesku 2.000 EUR, ki predstavlja zavarovalnino za 10 % invalidnost) v smislu 316. člena ZPP, kot zmotno meni pritožnik. Toženka ni podala izjave, da je tožnikov zahtevek v tem delu utemeljen, zato ni bilo pogojev za izdajo sodbe na podlagi pripoznave za ta del zahtevka. Toženka je tožniku 1. 7. 2008 plačala 1.840,00 EUR, kar predstavlja zavarovalnino za 9,2 % invalidnosti, vendar tožnik po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka ni umaknil tožbe v tem delu (umaknil pa tudi ni zahtevka za plačilo zavarovalnine za 5 % invalidnost). Iz podatkov spisa to ne izhaja. Ker ni bilo procesnih ravnanj pravdnih strank, na katere se sklicuje pritožnik, je sodišče prve stopnje moralo o zahtevku meritorno odločiti. Pravilno je zavrnilo zahtevek v višini 2.841,625 EUR (1.840 EUR + 1.001,625 EUR) in glede na priznano dejstvo, da znaša invalidnost tožnika 10 %, prisodilo še razliko, to je 160 EUR zavarovalnine. Ker tožnik ni (delno) umaknil tožbe, tudi niso podani pogoji za uporabo 158. člena ZPP glede povrnitve pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbo 154. člena ZPP o povrnitvi pravdnih stroškov glede na uspeh strank v pravdi.

Utemeljeno pa pritožba izpodbija pričetek teka zamudnih obresti od plačanega in prisojenega zneska. Sodišče prve stopnje je menilo, da gredo tožniku obresti od prvega dne po preteku 14 dni, odkar je toženka prejela tožbo, to je od 3. 1. 2006 in ne od 21. 7. 2004, kot je zahteval tožnik, vendar zmotno. Tožnik res ni izrecno trdil, kdaj je obvestil toženko o nastopu zavarovalnega primera in kdaj ji predložil dokaze o obstoju in višini zahtevane zavarovalnine (prim. 943. člen OZ), vendar pa toženka nastopu njene zamude pravočasno ni nasprotovala (286. člena ZPP). Ni trdila nobenih dejstev, s katerimi bi izpodbijala tek zakonskih zamudnih obresti. Neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana (prim. 214. člen ZPP). Tožniku tako pripadajo zakonske zamudne obresti od že plačane in prisojene zavarovalnine od 21. 7. 2004 dalje.

Glede druge zavarovalne pogodbe št. 8040351 je v pritožbi še vedno sporno, kdaj je začela učinkovati, torej od kdaj obstaja zavarovalno kritje in obveznost zavarovalnice izpolniti svoje pogodbene obveznosti (izplačati zavarovalnino). Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da sodišče ni vezano ne na tožnikovo ne na toženkino pravno kvalifikacijo, pač pa je vezano na dejstva, s katerim pravdni stranki opredelita predmet spora. V civilnih postopkih velja načelo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia); uporaba prava je stvar sodišča. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tožnikovo pravno naziranje glede pričetka zavarovanja v pripravljalni vlogi z dne 23. 6. 2008, ne glede na to, da je bila vložena v nasprotju z 1. odstavkom 286. členom ZPP, torej po prvem naroku za glavno obravnavo (15. 5. 2008). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je toženkina obveznost plačila zavarovalnine nastopila šele 1. 5. 2004, na dan, ki je v pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja. To je dan po škodnem dogodku (zavarovalnem primeru), ki se je pripetil 29. 4. 2004. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da sta pravdni stranki (toženka preko svojega zavarovalnega zastopnika) 19. 4. 2004 sklenili zavarovalno pogodbo za naložbeno življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem in se dogovorili, da bo tožnik plačeval premijo po sklenitvi pogodbe, mesečno z virmanom. Tožnik priznava, da je plačal premijo po izdanem računu 14. 5. 2004. Nobenega dvoma ni, da je bila zavarovalna pogodba med pravdnima strankama sklenjena 19. 4. 2004. Ker toženka pisne ponudbe tožnika z dne 16. 4. 2004 ni odklonila, ko je prispela k njej, se je pogodba štela za sklenjeno s sprejetjem ponudbe, to je dne 19. 4. 2004 (t. im. molče sklenjena pogodba – primerjaj 2. in 3. odstavek 625. člena OZ). Če bi tožnik premijo plačal ob sklenitvi pogodbe, bi začelo zavarovalno kritje teči naslednji dan (1. odstavek 937. člena OZ). Ker pa je bil dogovor med strankama, da je treba premijo plačati po sklenitvi pogodbe, začne teči zavarovanje na podlagi 2. odstavka 937. člena OZ na dan, ki je v pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja. Temu tudi ne nasprotujejo določbe Splošnih pogojev za naložbeno življenjsko zavarovanje PG-U-NAL/03-12 in splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje PG-NE/00-1. Tako zakon kot tudi splošni pogoji določajo, da mora biti začetek zavarovanja naveden na polici. Zavarovanje se začne tistega dne, ki je v polici naveden kot začetek zavarovanja (prim. 3. člen Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje in 6. člen pogojev za nezgodno zavarovanje). Po pogodbi za naložbeno življenjsko zavarovanje, kateri je priključeno nezgodno zavarovanje, je začelo zavarovanje teči 1. 5. 2004, kar glede na molče sklenjeno zavarovalno pogodbo 19. 4. 2004 v skladu s 1. odstavkom 924. člena OZ ni prepovedano, saj se stranki lahko dogovorita drugače (prim. 5. odstavek 926. člena OZ). Pogodba s takšno vsebino velja, dokler ni v spornem delu izpodbita (prim. 2. odstavek 924. člen OZ).

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da mora sklenitelj zavarovanja, ne glede na to, da je v razmerju do zavarovalnice praviloma šibkejša stranka, pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri sklepanju zavarovalne pogodbe (6. člen OZ). Če se tožnik ni seznanil z vsebino svoje ponudbe (ni je prebral, jo je pa podpisal), da torej ni bil pozoren, kdaj začne teči zavarovanje, ob tem, da je predhodno že sklepal enake zavarovalne pogodbe s toženko, tako ravnanje ni mogoče oceniti kot skrbno, zato mora posledice nositi sam. Napačna predstava o začetku učinkovanja (dodatnega nezgodnega) zavarovanja bi lahko predstavljala napako volje (primerjaj 46. člen OZ). Posledica zmote je izpodbojnost pogodbe, ni pa zmota podlaga za nastanek pogodbene obveznosti v vsebini, ki si jo zmotno predstavlja tožnik. Tožnik pogodbe glede pričetka zavarovanja ni izpodbijal. Zato so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, kako je sklepanje pogodbe potekalo, in na ravnanje zavarovalnega agenta, brez pomena. Zavarovalna pogodba z vsebino, kot je razvidna iz ponudbe in zavarovalne police, velja.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da pisna ponudba zavarovalnici ne potrjuje, da je tožnik prejel dopolnilne pogoje za dodatno nezgodno zavarovanje PG-D-DNZ/02-4, ki v 2. členu glede začetka zavarovanja napotuje na uporabo določb splošnih pogojev osnovnega življenjskega zavarovanja, kar bi kazalo, da tožnik ni pristal na njihovo uporabo, čeprav je nasprotno zapisano v zavarovalni polici (primerjaj 5. odstavek 926. člena OZ). Vendar ta okoliščina na odgovor na vprašanje, od kdaj teče zavarovanje, nima bistvenega vpliva, saj že splošni pogoji za nezgodno zavarovanje določajo, da začne zavarovalno kritje teči dne, ki je označen na polici. Pritožnik se pri tem neutemeljeno sklicuje na določbo 5. odstavka 2. člena (pravilno 4. odstavka) splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje, ki določa, da prične zavarovanje s tistim dnem, ko je sklenitelj na posebne pogoje pristal. V tem primeru ne gre za takšno situacijo. Pritožbeno zavzemanje pa bi šlo kvečjemu njemu v škodo in na pravilnost izpodbijane sodbe ne more vplivati.

Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da Splošni pogoji naložbenega življenjskega zavarovanja in nezgodnega zavarovanja vežejo tožnika in se zato lahko toženka nanje sklicuje. Pritožnik se neutemeljeno zavzema za nasprotno. Ne glede na njegovo izpoved, da je splošne pogoje prejel po pošti po sklenitvi pogodbe in ne morebiti ob sami sklenitvi, čeprav je v ponudbi z dne 16. 4. 2004 zapisano, kateri pogoji veljajo in da so bili izročeni in jo je tožnik podpisal in potrdil, da je besedilo pogojev prejel, se je strinjati, da so v obravnavani zadevi podane okoliščine, ki omogočajo zaključek o domnevno molčečem poznavanju splošnih pogojev (3. odstavek 120. člena OZ). Toženka je splošne pogoje natisnila in poskrbela, da so bila tožniku dostopna, pravdni stranki sta pol leta pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe sklenili enako nezgodno zavarovanje pod enakimi pogoji. Poleg tega je tožnik potrdil, da je vedel, da s podpisom potrjuje prejem splošnih pogojev. Takšne okoliščine primera pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča kažejo, da so tožniku splošni pogoji morali biti znani. Dejstvo, da je splošne pogoje prejel šele 6. 5. 2004, pri čemer je očitno iz njegovega ravnanja razbrati, da je imel ob sklenitvi možnost seznaniti se z njimi (tudi na njegovo zahtevo s pojasnili zavarovalnega agenta), odločilno ne vpliva na odločitev sodišča prve stopnje. Razlogi o pomembnih dejstvih niso med seboj v nasprotju, zato ni podana uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Glede na navedeno pritožbeni razlogi tožnika glede odločitve o glavni stvari niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti pa je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo v izpodbijanem delu spremeniti tako, da zakonske zamudne obresti od zneskov 160 EUR in od 1.840 EUR tečejo tudi za čas od 21. 7. 2004 do 2. 1. 2006 (358. člen ZPP). Po spremembi tečejo torej obresti od zneska 160 EUR od 21. 7. 2004 do prenehanja obveznosti, od zneska 1.840 EUR pa od 21. 7. 2004 do 1. 7. 2008. V ostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik glede na vtoževani znesek tudi po spremembi sodbe uspel s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Zato je pravilna odločitev prvega sodišča, da v obravnavanem primeru ni podlage za uporabo določbe 1. odstavka 154. člena ZPP, ampak 3. odstavka 154. člena ZPP, po kateri je tožnik dolžan povrniti toženki njene pravdne stroške. Ker jih toženka ni izkazala, je odločitev o njih pravilno odpadla.

Tožnik je s pritožbo uspel le glede stranske terjatve (obresti), zato je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.