Jedro

Prvi odstavek 159. člena ZPP določa, da vsaka stranka krije svoje stroške, če se pravda konča s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače določeno. Pravdni stranki se s poravnavo o pravdnih stroških nista dogovorili, predlagali sta, da sodišče v tem postopku s sklepom odloči o stroških postopka. Pri tem pa se nista dogovorili, da naj sodišče odloči o stroških postopka v skladu z uspehom pravdnih strank. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je v izpodbijanem sklepu odločilo o pravdnih stroških v skladu z uspehom pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: „Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.“

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna pravdne stroške tožene stranke v višini 186,66 EUR v roku 15 dni nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Navaja, da pravdni stranki v predlog sodne poravnave nista vključili dogovora o obveznosti povračila pravdnih stroškov, kar pomeni, da je potrebno za odločitev o stroških uporabiti 1. odst. 159. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Slednji jasno določa, da vsaka stranka krije svoje stroške, če se pravda konča s sodno poravnavo, pa v njej ni drugače določeno. Gre za specialno določbo ZPP za odločanje o stroških v primeru sklenjenih sodnih poravnav. Sodišče prve stopnje pa je namesto tega nepravilno uporabilo splošno določilo 154. člena ZPP, ki ureja povrnitev stroškov po načelu uspeha v pravdi. Pravdni stranki sta se v mediaciji dejansko dogovorili, da vsaka od njiju krije svoje stroške postopka. Zaradi stališč nekaterih sodišč, da v primeru dodeljene brezplačne pravne pomoči s sodno poravnavo ni mogoče razpolagati s stroški, sta odločitev o njih prepustili sodišču, računajoč na uporabo zelo jasnega pravila iz 159. člena ZPP. V primeru, da izpodbijani sklep obstane, bo tožnica primorana razmišljati o izpodbijanju sodne poravnave, saj je bila očitno sklenjena v zmoti.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. 1. odstavek 159. člena ZPP določa, da vsaka stranka krije svoje stroške, če se pravda konča s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače določeno. Pravdni stranki se s poravnavo o pravdnih stroških nista dogovorili, predlagali sta, da sodišče v tem postopku s sklepom odloči o stroških postopka. Pri tem pa se nista dogovorili, da naj sodišče odloči o stroških postopka v skladu z uspehom pravdnih strank. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je v izpodbijanem sklepu odločilo o pravdnih stroških v skladu z uspehom pravdnih strank. Ker v poravnavi ni bilo drugače določeno, pravda pa se je končala s sodno poravnavo, je treba uporabiti določbo 1. odstavka 159. člena ZPP, po kateri v takšnem primeru vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. točka 365. člena ZPP).