Jedro

Pritožnik povsem posplošeno nasprotuje presoji, ki jo je sprejelo Upravno sodišče glede izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bilo izpodbijano stališče napačno. Pritožbeni očitki so nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti. Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi štelo presojo Upravnega sodišča v zvezi s tem očitkom za napačno.

Izrek

I.Pritožba zoper sodbo se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II.Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep, št. 2142-6288/2023/20 (1221-02) z dne 12. 9. 2024, s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve zavrglo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III. S sklepom pa je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se izvršitev izpodbijanega sklepa zadržala do pravnomočne odločitve o tožbi (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2.Upravno sodišče je ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) potrdilo stališče toženke, da je za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Pritrdilo je tudi stališču, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU).

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper sodbo in sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se ne strinja, da se mu ni odobrila mednarodna zaščita zaradi predaje Hrvaški, in da želi še enkrat izpostaviti, kar je bilo izpostavljeno že v tožbi. Nasprotuje stališču Upravnega sodišča iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa ter vztraja, da se sklepa toženke sploh ne da preveriti, ker toženka ni preverjala, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti zaradi katerih se ga ne bi smelo vrniti v Republiko Hrvaško. Meni, da zato obstoji utemeljen razlog, da bi ob predaji Republiki Hrvaški utrpel resno škodo in je zato treba njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati v Sloveniji. V zvezi z zavrnitvijo zahteve za izdajo začasne odredbe pa opozarja, da Upravno sodišče ni upoštevalo, da mu bo izvršitev sklepa (tj. izročitev Hrvaški) prizadela nepopravljivo škodo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Glede zahteve za izdajo začasne odredbe pa Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi in do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu stanje uredi tako, da se pritožnika ne preda Republiki Hrvaški.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5.Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni utemeljena.

6.Vrhovno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami o nestrinjanju s tem, da se mu zaradi predaje ni odobrila mednarodna zaščita, poudarja, da toženka pritožniku z izpodbijanim upravnim aktom ni zavrnila prošnje za mednarodno zaščito, temveč je na podlagi določb Uredbe Dublin III odločila le, da bo pritožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici in da zato ne bo obravnavala njegove prošnje.

7.Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Upravno sodišče z izpodbijano sodbo potrdilo stališče toženke, da je za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Sledilo pa je tudi ugotovitvam toženke, da ni podana utemeljena domneva, da bo pritožnik na Hrvaškem soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Poudarilo je, da Dublinska uredba temelji na načelu medsebojnega zaupanja, ki od vsake države članice zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Ta domneva je izpodbojna, vendar pa je pritožnik ni izpodbijal, pač pa v tožbi samo očital toženki, da je sklep v tem delu neobrazložen. Ta očitek je upravno sodišče zavrnilo, saj je toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ter da v zvezi z sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja Republike Hrvaške tudi noben evropski organ ni obravnaval, pritožnik pa v tožbi tudi ni navedel dokazov, iz katerih bi izhajalo nasprotno.

8.Tem ugotovitvam pritožnik v pritožbi konkretizirano ne nasprotuje, temveč sam navaja, da zgolj ponavlja, kar je navedel že v tožbi, in sicer da v sklepu toženke ni obrazloženo, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško, in da zato obstoji utemeljen razlog, da bi ob predaji Republiki Hrvaški utrpel resno škodo. Te škode niti ne konkretizira. Povsem posplošeno torej nasprotuje presoji, ki jo je sprejelo Upravno sodišče glede izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bilo izpodbijano stališče napačno. Pritožbeni očitki so nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti. Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi štelo presojo Upravnega sodišča v zvezi s tem očitkom za napačno.

9.Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

K II. točki izreka

10.Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni dovoljena.

11.Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

Op. št. (1)Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).