Jedro

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča mora plačati neposredni uporabnik ali lastnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe ali najemnik poslovnega prostora oziroma stanovanja. Glede na, po tožbenih trditvah sklenjeno najemno pogodbo med lastnikom poslovnih prostorov kot najemodajalcem in tožnico, v kateri ni določena najemodajalčeva obveznost plačila tega nadomestila, je bila odločitev obeh upravnih organov pravilna in na zakonu utemeljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo, številka DT 4224-489/2009-2 (12021-10) z dne 26. 11. 2009 je odločeno, da se A.A. (tožnici v tem sporu) odmeri nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009, od gospodarsko poslovnih prostorov na naslovu ..., v izmeri 50 m2 in 27 m2, v višini 185,10 EUR. Prvostopni upravni organ navaja, da na podlagi 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, številka 18/84, 32/85, 33/89, Uradni list RS, številka 24/92 in 29/95), v zvezi s prvim odstavkom 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, številka 44/97), prvi odstavek 179. člena ZUreP-1 (Uradni list RS, številka 110/02, 8/03) in 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Novo mesto (Uradni list RS, številka 70/99, dalje Odlok) in Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Novo mesto (Uradni list RS, številka 21/01, 127/03 in 31/05), nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča mora plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). V nadaljevanju razlaga in navaja metodologijo točkovanja v skladu z 218.a členom Zakona o graditvi objektov ter 7. členom Odloka, česar pa sodišče v sodbo ne povzema.

Tožeča stranka v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je imela poslovni prostor v najemu eno leto in 2 meseca po sklenjeni pogodbi, v kateri je eksplicitno navedeno, kateri vsi drugi dodatni stroški poleg najemnine spadajo v stroške najema. Najemodajalec je pri sklenitvi pogodbe ni niti ustno opozoril na še dodatno plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker bi bilo to dejstvo odločilno, da se glede na pričakovani skromni promet ne bi odločila za najem. Navaja še Odlok, ki v 12. členu določa, da mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik ali lastnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe ali najemnik poslovnega prostora. Tako je nepravično in nekorektno odločeno, da mora ona poravnati ta strošek, ki ni bil omenjen v sklenjeni pogodbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev zahtevka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja; Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbeni ugovori, da je bila tožnica zavedena, ker je najemodajalec pri sklenitvi pogodbe ni niti ustno opozoril na še dodatno plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker se tožnica glede na pričakovani skromni promet verjetno ne bi odločila za najem. Sama določba 12. člena zgoraj navedenega Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Novo mesto, ki ga prav tako v tožbenih navedbah navaja tožnica namreč določa, da mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik ali lastnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe ali najemnik poslovnega prostora oziroma stanovanja. Glede na, po tožbenih trditvah sklenjeno najemno pogodbo med lastnikom poslovnih prostorov kot najemodajalcem in tožnico, v kateri ni določena najemodajalčeva obveznost plačila tega nadomestila, je bila tako odločitev obeh upravnih organov pravilna in na zakonu utemeljena.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.