Jedro

Pri ugotavljanju invalidnosti je treba ločiti zdravstvene težave, ki dejansko vplivajo na tožnikovo delazmožnost, od drugih zdravstvenih težav, ki so prav tako izkazane in ki tožnika ovirajo pri vsakodnevnih aktivnostih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi dokončna odločba toženca ... z dne 27. 10. 2006 in odločba št. ... z dne 4. 5. 2006 v delu, ki se nanaša na vzrok invalidnosti in da se kot vzrok tožnikovega nastanka invalidnosti ugotovi poklicna bolezen in poškodba pri delu. S sklepom je tožbo v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, zavrglo.

Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je že dne 29. 12. 2005 na invalidsko komisijo poslal obrazec DD-1/B s prilogo, med katero je bila tudi popolno in z diagnozo izpolnjena prijava poškodbe pri delu. Trajna okvara levega kolena je nastala zaradi poškodbe pri delu in navedena poškodba tudi bistveno vpliva na samo invalidnost. S tem v zvezi je tožnik že predložil izvedenska mnenja in tudi sodbo Delovnega sodišča na Ptuju. Iz izvedeniških mnenj je jasno razvidno, da gre za poškodbo pri delo s trajnimi posledicami tako v anatomskem kot tudi funkcionalnem smislu. Tožnik je trajno oviran in posledično zmanjšano sposoben za daljšo ali obremenjeno hojo po neravnem terenu pri premagovanju naravnih ovir, nošenju bremen po klančinah ali stopnicah navzdol, pri delu na izpostavljeni višini, pri globokem čepenju in dvigovanju bremen iz počepa, kar predstavlja dodatno oviranost, saj zaradi degenerativne okvare spodnje ledvene hrbtenice ni sposoben za dvigovanje bremen s predklonom. Po mnenju izvedenca gre za trajne posledice in preartrozo. Tudi, če ne bi imel astme, ne bi bil sposoben delati na delovnem mestu posluževalec sestavljalniških naprav. Poškodba levega kolena je nastala pri delu ter bistveno vpliva na invalidnost. Tožnik nadalje navaja, da se mu tudi težave s hrbtenico priznajo kot poklicna bolezen oziroma bolezen, povezana z delom. Vseskozi dokazuje, da je bil pred pričetkom zaposlitve v podjetju T. zdrav, brez težav s hrbtenico ter brez bolečin in športno aktiven. Zaradi težkih in slabih delovnih pogojev pa so se začele težave in bolečine v križu. Gre za degenerativne okvare spodnje ledvene hrbtenice. Ker so se okvare pojavile v relativno mladih letih, jih ni moč pripisati nekemu starostnemu pojavu, ampak slabim in težkim delovnim pogojem. Niti toženec niti sodna izvedenka, ki jo je postavilo sodišče prve stopnje, nista pridobila niti upoštevala celotne dokumentacije medicine dela, prav tako si ni nihče ogledal delovnih mest, kjer tožnik dela. Sodišče je tudi zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju prič. Glede težav s sluhom ter izgubo sluha je sodna izvedenka sicer pravilno ugotovila, da gre za 14,8 % izgubo sluha. Ker je bil približno 18 let izpostavljen hrupu brez ustrezne zaščite, s tem da je bila okvara hrupa ugotovljena pri rednih sistematičnih pregledih, tožnik predlaga, da se mu prizna izguba sluha v višini 14,8 % kot posledica dolgotrajne izpostavljenosti hrupu na delovnem mestu, torej kot poklicna bolezen oziroma bolezen, povezana z delom. Glede težav z dihanjem oziroma astmo tožnik navaja, da je sodna izvedenka ugotovila, da je delal na delovnem mestu, kjer je delo zdravju škodljivo zaradi prisotnosti hrupa, prahu (toksični in iritativni prah), plina in dima. Delo je nevarno zaradi povečanja tveganja zaradi nastanka nezgod, predvsem mehanskih poškodb. Neustrezno je za kronične bolnike, invalide in starejše delavce. Tožnik je vseskozi imel opravka s kriolitno kopeljo, katera ima oznako N in T, kar pomeni, da je nevarna za okolje in strupena, zdravju škodljiva pri vdihavanju in pri zaužitju. Prav tako je imel opravka z isopropanol alkoholom, kateri je prav tako zelo strupen in škodljiv. Celotno delovno dobo pri delodajalcu T. je bil tožnik izpostavljen številnim dokazanim škodljivim snovem in zato tudi pulmolog upravičeno meni, da gre za poklicno bolezen. Zdravnica medicine dela je pri obdobnih pregledih ugotovila omenjene težave, vendar pa bi morala opraviti tudi testiranje na škodljive snovi na delovnem mestu. Ob obdobnem pregledu je pooblaščena zdravnica medicine dela dne 13. 12. 2005 zapisala, da tožnik ne sme delati v prahu, neugodnih toplotnih pogojih in hrupu, zato trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto, kjer je delal. Kljub temu pa ni sprožila ustreznih preiskav za odkrivanje poklicne bolezni. Sodna izvedenka je vseskozi zagovarjala delodajalca, čeprav si delovnega mesta ni ogledala. Očitno je z delodajalcem že profesionalno sodelovala, zato je tudi zahteval izločitev sodne izvedenke, saj gre verjetno za konflikt interesov. Sodna izvedenka tudi ni ustrezno usposobljena za podajo mnenja s področja pulmologije. Tožnik predlaga, da se ugotovi, da je delal v okolju, ki je zdravju škodljivo ter da so mu škodljive snovi na delovnem mestu povzročile poklicno astmo oziroma bolezen, povezano z delom. Posledično predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni ter ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. Pritožbe zoper sklep tožnik ni obrazložil. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila drugostopenjska odločba toženca, št. ... z dne 27. 10. 2006 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 4. 5. 2006. Toženec je tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer je delo fizično lažje oblike, kjer ni fleksijskih obremenitev ledvene hrbtenice in kjer onesnaženje zraka delovnega mesta ne presega mejnih vrednosti, s polnim delovnim časom s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji drugostopenjske odločbe dalje. V zadevi je sporen vzrok nastanka invalidnosti. Toženec je namreč kot vzrok invalidnosti določil bolezen, medtem ko tožnik uveljavlja, da je invalidnost posledica poklicne bolezni in pa poškodbe pri delu.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) v 1. alineji 1. odstavka 63. člena določa, da se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. V 65. členu pa je določeno, da poklicne bolezni po tem zakonu so določene bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni in pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, določi minister, pristojen za delo v sodelovanju z ministrom, pristojnim za zdravstvo. Na podlagi 2. odstavka 65. člena ZPIZ-1 je bil sprejet Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 85/2003, v nadaljnjem besedilu: pravilnik).

Vprašanje, ali je invalidnost posledica poklicne bolezni oziroma poškodbe pri delu ali pa je posledica bolezni, kot je to odločil toženec, je sodišče prve stopnje razčiščevalo med drugim tudi s postavitvijo sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje, ki ga je sodna izvedenka podrobno obrazložila. Svoj izvid ter mnenje je podala tudi ustno zaslišana na glavni obravnavi. Tožnik v pritožbi ne navaja nikakršnih razlogov, ki bi kakorkoli utemeljevali dvom v strokovnost ali pa v nepristranskost sodne izvedenke. Zgolj dejstvo, da je izvedensko mnenje neugodno za tožnika, nikakor ne pomeni, da bi bilo zaradi tega potrebno postaviti drugega izvedenca. ZPP v 247. členu določa, v katerih primerih je lahko izvedenec izločen, pri čemer pa mora stranka v zahtevi za izločitev izvedenca navesti okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev. Stranka mora zahtevati izločitev takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Ob postavitvi izvedenke tožnik s tem v zvezi ni podal nobene izjave. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje, potem ko je bilo podano izvedensko mnenje in sedaj tudi v pritožbi tožnik zgolj pavšalno navaja, da se ne strinja s podanim izvedenskim mnenjem, ker sodna izvedenka ni upoštevala ugotovitve pulmologa in si tudi ni ogledala delovno mesto ter nadalje, da naj bi z delodajalcem očitno poslovno sodelovala. Tožnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti sedaj v pritožbi glede omenjenega ni predložil nikakršnih dokazov in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Tožnik je že v postopku pred sodiščem prve stopnje podrobno navajal zdravstvene težave in v zvezi s tem tudi predložil obširno dokazno dokumentacijo. Vendar je pri tem potrebno poudariti, da je pri ugotavljanju invalidnosti potrebno ločiti zdravstvene težave, ki dejansko vplivajo na delazmožnost tožnika od drugih zdravstvenih težav, ki so prav tako izkazane in ki tožnika ovirajo pri vsakodnevnih aktivnostih. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 5. 4. 2006 izhaja, da je glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, astma (neopredeljena). Na delovno zmožnost vpliva tudi bolečina v križu in pa druga opredeljena stanja po kirurških posegih (izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 27. 9. 2006). Iz dopolnilnega izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 15. 12. 2008, kot tudi iz mnenja sodne izvedenke, izhaja, da poškodba kolena, ki jo je tožnik utrpel pri delu dne 8. 9. 2004 ne vpliva na invalidnost. Invalidska komisija v dopolnilnem mnenju ugotavlja, da gre pri tožniku sicer tudi za stanje po odstranitvi medialnega meniskusa levo ter da ortoped v izvidu z dne 12. 12. 2005 poleg razbremenitve težjega fizičnega dela in dvigovanja ter prenašanja bremen zaradi stanja kolena priporoča razbremenitev daljše hoje, stoje, čepenja in klečanja ter odsvetuje delo na višini. Po opisu delovnega mesta „posluževalec sestavljalniških naprav“ invalidska komisija meni, da navedene priporočene razbremenitve, kot jih je predlagal ortoped zaradi stanja kolena niso potrebne, kar pomeni, da poškodba levega kolena ni vplivala na ugotovitev invalidnosti. Tudi sodna izvedenka je zaslišana na glavni obravnavi izpovedala, da je pri tožniku prišlo do poškodbe kolena pri delu, vendar ta poškodba sama bistveno ne vpliva na invalidnost. Sklicevanje na drug postopek, ki je bil voden pred delovnim sodiščem, na rešitev sporne zadeve nima neposrednega vpliva, kajti vprašanje invalidnosti je potrebno presojati po določbah ZPIZ-1, po katerem je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje (1. odstavek 60. člena ZPIZ-1). Glede težav s hrbtenico pa so bile očitno potrebne razbremenitve pri delu, pri čemer pa iz nobene dokumentacije ne izhaja, da bi šlo za poškodbo hrbtenice, temveč se omenja degenerativne spremembe, kot to navaja tudi sam tožnik v pritožbi. Niti invalidska komisija II. stopnje v predsodnem postopku, niti sodna izvedenka pa ne ugotavljata, da bi bile navedene težave posledica morebitne poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni. Niti to ne izhaja iz predložene medicinske dokumentacije.

Tožnik nadalje uveljavlja, da ima težave s sluhom in da naj bi te težave nastale kot posledica poklicnega obolenja oziroma izpostavljenosti hrupu na delovnem mestu. Po vpogledu v odločbo o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto, je razvidno, da zaradi hrupa tožniku niso bile določene nikakršne omejitve, kar pomeni, da torej omenjene težave na invalidnost niso vplivale. Nenazadnje pa tudi iz mnenja sodne izvedenke izhaja, da tožnik že več kot 10 let opaža, da slabše sliši, predvsem na levo uho. Otolog je pri tožniku ugotovil, da ima desno zaznavno naglušnost od 0 do I. stopnje, levo pa od I. do III. stopnje ter podal mnenje, da v kolikor bi šlo za poklicno izpostavljenost hrupu, bi le-ta okvaril obe ušesi, vsaj približno v enaki meri. Posledično torej tudi če bi okvara sluha vplivala na invalidnost, po mnenju sodne izvedenke ne gre za poklicno bolezen.

Na tožnikovo delazmožnost nedvomno vpliva tudi bronhialna astma, ki je po mnenju invalidske komisije posledica bolezni. Enakega mnenja pa je bila tudi sodna izvedenka. Zgolj iz enega izvida, ki ga je podal specialist pulmolog in na katerega se sklicuje tožnik, nikakor ni mogoče zaključiti, da gre v primeru astme za poklicno bolezen. Tudi sam pulmolog je pri zapisu poklicna bolezen postavil vprašaj, torej je pustil odprto vprašanje, ali je astma posledica bolezni, ali poklicne bolezni. Sodna izvedenka pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča podala prepričljivo mnenje, da so zaradi astme, torej zaradi težav z dihanjem potrebne omejitve pri delu, da pa v tem primeru ne gre za poklicno obolenje, torej za poklicno astmo, ki jo kot tako navaja pravilnik. Po mnenju sodne izvedenke poklicno astmo povzroča specifičen dejavnik na delovnem mestu takoimenovani visokomolekularni alergen. Pri tožniku gre nesporno za astmo, sicer z včasih redkejšimi, drugič z gostejšimi poslabšanji, ne izpolnjuje pa kriterijev za poklicno astmo. Tudi pozitiven metaholinski test same poklicne astme ne potrdi. Sodna izvedenka se pri tem sklicuje tudi na potrdilo specialistke medicine dela, prometa in športa z dne 16. 11. 2007, iz katerega izhaja, da je tožnik med opravljanjem rednih preventivnih zdravstvenih pregledov opravil tudi spirometrijo, kjer ni bilo opaziti sprememb. Prvi pregled je opravil 20. 1. 1989, zadnji preventivni zdravstveni pregled pa 29. 1. 2007. Pri alergoloških testih je tožnik izkazal močno preobčutljivost na hišni prah, pršico in čebelo. Sodna izvedenka tako ocenjuje, da gre pri tožniku za blago astmo z redkimi poslabšanji, vsekakor pa ne izpolnjuje kriterijev za profesionalno astmo.

Pritožbeno sodišče sprejema izvedensko mnenje sodne izvedenke, saj je prepričljivo obrazloženo, podala pa ga je specialistka medicine dela, prometa in športa, torej s področja, ki neposredno obravnava vprašanje vpliva zdravstvenih težav na samo delazmožnost. Izvedenka sicer res ni opravila ogled delovnega mesta, kar od nje tudi sodišče prve stopnje ni zahtevalo, vendar pa je sama na glavni obravnavi pojasnila, da pozna taka delovna mesta ter da razpolaga z vso potrebno dokumentacijo za podajo izvedenskega mnenja in da tudi v primeru, če bi opravila ogled delovnega mesta, izvedensko mnenje ne bi bilo drugačno od že podanega. Ker je bilo dejansko stanje razčiščeno, tudi ni bilo potrebe po izvedbi dokaza z zaslišanjem prič, kot je to predlagal tožnik.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Sodišče ugotavlja, da toženec s tem v zvezi še ni odločil. Procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo zadeve pa je skladno s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljnjem besedilu: ZDSS-1) izdaja dokončnega upravnega akta o konkretni pravici iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker v sporni zadevi tožnik omenjenega ni izkazal, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje v tem delu tožbo utemeljeno zavrglo. Nenazadnje tožnik s tem v zvezi tudi v pritožbi ni podal nobenih pritožbenih navedb.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.