Jedro

Glede elementov delovnega razmerja ob delu na kmetiji je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da takšno delo ni vezano na osemurni delavnik, na čas počitka in odmorov v smislu, da bi bilo mogoče iz tega sklepati na obstoj delovnega razmerja. Bistveno za opravljanje kmečkega dela je stalnost dela, delo pod nadzorom delodajalca in dogovorjena plača. Vse ostalo, čas opravljanja dela, počitki in odmori, malica in podobno, je bilo za vse na kmetiji enako in v bistvu neopredeljeno. Pri delovnem razmerju na kmetiji je bil običajen način plačila, izplačilo dela plače v naravi (hrana in stanovanje pri delodajalcu), in da se je plača izplačevala v daljših obdobjih in ne mesečno.

Delo tožnice, ko je v spornem obdobju s prekinitvami delala na kmetiji svoje mame, ni vsebovalo vseh elementov delovnega razmerja (tožnica ni dobila plačila za delo na kemtiji), zato tožničin tožbeni zahtevek, da se ji za to obdobje prizna zavarovalna doba, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 13. 12. 2010 in št. ... z dne 1. 10. 2010 ter se tožnici prizna zavarovalna doba od leta 1969 do 1982 na domači kmetiji.

Zoper navedeno sodbo se smiselno zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Navaja, da se počuti prizadeto zaradi tega, ker se ji ne prizna tistih 12 let delovne dobe, kar je imela njena mama A.A. zasluženo in ni koristila, ker je imela po očetu pokojnino. Takrat je bilo njej na kmečkem sestanku obljubljeno, da se bo ta doba štela njej. Poudarja, da je od 15. leta naprej stalno delala na kmetiji in je bila tudi dedič po mami. Ko je zaključila osnovno šolo, je starši niso pustili v srednjo šolo, temveč je morala ostati na kmetiji in opravljati težka dela, pa tudi dela s traktorjem in s stroji. Pri tem si je že pri 18 letih poškodovala hrbtenico in ima zato tudi tako malo delovne dobe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, materialno pravo je pravilno uporabilo. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Predmet tega socialnega spora je na podlagi 63. člena ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 13. 12. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 1. 10. 2010 ter s tem v zvezi presoja, ali se tožnici obdobje od leta 1969 do 1982 s presledki, ko je kot kmetijska delavka delala na kmetiji svoje mame, vštejejo v zavarovalno dobo. Toženec je namreč tožničino zahtevo za priznanje pokojninske dobe za delo na domači kmetiji od leta 1969 do 1982 zavrnil. Pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja po 187. členu prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) obsega čas, prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah ZPIZ-1, ter čas, dopolnjen do uveljavitve ZPIZ-1, ki se državljanu RS všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, razen če ni z zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Glede na obdobja, za katera tožnica uveljavlja priznanje pokojninske dobe, je treba njeno zahtevo za čas od 1. 1. 1969 do do 31. 12. 1972 presojati po določbah Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (TZPZ; Ur. l. SFRJ, št. 51/64 s spremembami), za čas od 1. 1. 1973 do 31. 12. 1982 pa po določbah Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ/72; Ur. l. SFRJ, št. 35/72 s spremembami). Po 4. točki 1. odstavka 135. člena TZPZ se je v zavarovalno dobo všteval čas, ko je bil zavarovanec v delovnem razmerju s polnim delovnim časom kot kmetijski delavec na zasebnih kmetijskih posestvih, in sicer ves čas delovnega razmerja s polnim delovnim časom. Po 1. odstavku 50. člena ZTPPIZ/72 in enako skladno s 64. členom ZTPPIZ/83, se je v zavarovalno dobo všteval ves čas, prebit na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je citirano pravno podlago pravilno upoštevalo.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da je za odločitev v zadevi odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali je bila tožnica, ko je v spornih obdobjih kot kmetijska delavka delala na kmetiji v velikosti 10 ha v lasti njene mame, v delovnem razmerju, oziroma ali je njeno delo vsebovalo (bistvene) elemente delovnega razmerja. Pravilno se je nadalje sklicevalo tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. opr. št. VIII Ips 137/07 z dne 18. 11. 2008), ki je glede elementov delovnega razmerja ob delu na kmetiji zavzela stališče, da takšno delo ni vezano na osemurni delavnik, na čas počitka in odmorov v smislu, da bi bilo mogoče iz tega sklepati na obstoj delovnega razmerja. Bistveno za opravljanje kmečkega dela je stalnost dela, delo pod nadzorom delodajalca in dogovorjena plača. Vse ostalo, čas opravljanja dela, počitki in odmori, malica in podobno, je bilo za vse na kmetiji enako in v bistvu neopredeljeno. Pri delovnem razmerju na kmetiji je bil običajno sklenjen tudi način plačila tako, da je bil del plače izplačan v naravi (hrana in stanovanje pri delodajalcu), in ni bilo nemogoče, da se je plača izplačevala v daljših obdobjih in ne mesečno. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, da tožnica v postopku ni dokazala, da bi njeno delo kmetijske delavke v spornih obdobjih imelo elemente delovnega razmerja. S takšno presojo pritožbeno sodišče v konkretnem primeru soglaša. Sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo zgolj v listinsko dokumentacijo, ni imelo podlage za zaključek, da je imelo tožničino delo elemente delovnega razmerja. Skladno z 212. čl. ZPP v zvezi z 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprememb.) mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (trditveno in dokazno breme strank). Tožnica bistvenih elementov delovnega razmerja ni zatrjevala, nadalje pa tudi ni predlagala dokazov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti elemente delovnega razmerja. Tožnica ni predlagala niti tega, da jo sodišče zasliši kot stranko.Sodišče prve stopnje namreč niti v socialnih sporih dokazov ni dolžno izvajati po uradni dolžnosti, če stranke ne zadostijo svojemu dokaznemu bremenu in če meni, da so dejstva, ki so pomembna za odločitev, že na podlagi izvedenih dokazov dovolj pojasnjena. Tožnica ustreznega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla, zaradi česar je, zgolj ob tožničinih navedbah, da ji je bila na kmetiji staršev v zameno za delo nudena hrana in prenočišče (kar izhaja iz izpovedi v upravnem postopku), sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.