Jedro

Ker se sodišče prve stopnje do izvedenih dokazov, ki so jih predlagali tožniki, v pretežnem delu sploh ni opredelilo, je kršilo tudi načelo kontradiktornosti postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov občnega zbora tožene stranke z dne 9. 7. 2015, sprejetih pod 4. točko, s katerima so bili razrešeni člani organov NK ... in imenovani novi člani upravnega odbora, nadzornega odbora in disciplinske komisije, poimensko kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.830,62 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (tožniki) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagajo, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Glede sklepčnosti občnega zbora tožniki navajajo, da so izkazali, da na zadevnem občnem zboru ni sodelovalo več kot 33 članov z glasovalno pravico, število vseh članov tožene stranke (toženca) je bilo najmanj 68. Izkazano je bilo, da na občnem zboru toženca dne 9. 7. 2015, na katerem so bili sprejeti izpodbijani sklepi, ni bila prisotna 1/2 članov z glasovalno pravico. Kljub temu sodišče sklepov ni razveljavilo, temveč je zavzelo stališče, da je bila skupščina ravno zaradi ugotavljanja sklepčnosti odložena oziroma prekinjena za vsaj 30 minut, ker naj bi F. H. iskal pooblastila. Odločitev sodišča je napačna v delu, ko ugotavlja, da je bila skupščina odložena oziroma prekinjena za vsaj 30 minut in posledično zagotovljena sklepčnost skladno s tretjim odstavkom 12. člena statuta toženca. Tožniki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje in povzemajo vsebino notarskega zapisa SV-1646/15, iz katerega ni razvidno, da bi bila skupščina prekinjena ali odložena zaradi ugotavljanja nesklepčnosti. Opozarjajo, da skladno z 224. členom ZPP notarska listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Tudi notar J. S. je izpovedal, da če prekinitev v zapisniku ni posebej navedena, potem je ni bilo. J. G., ki je bil član delovnega predsedstva, je izpovedal, da ni bil sprejet nikakršen sklep, da se skupščina prekine zaradi morebitnega ugotavljanja sklepčnosti. Sodišče je s sodbo odločilo v nasprotju z vsebino javne listine, sodba ne pojasni in se ne opredeli do prej navedenih izvedenih dokazov in ni jasno, kako jih je sodišče presojalo. Ne le, da sodišče ni uporabilo določbe 224. člena ZPP ali vsaj utemeljeno obrazložilo odklona od takšnega določila, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, celo vsebino izpovedi notarja je povzelo v nasprotju z njegovo dejansko izpovedjo. Slednje predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Notar ni izpovedal, da je bilo treba vedno znova ugotavljati sklepčnost temveč, "da je bistveno pri prekinitvi skupščine, da je potem treba vedno znova ugotavljati sklepčnost, tega pa tukaj očitno nismo naredili". Prav tako ni izpovedal, da sama prisotnost članov ni bila sporna, temveč "da naj ne bi bila sporna". Notar tudi ni izpovedal, da so bili sklepi sprejeti s potrebno večino, kot je navedlo sodišče. Sodba se prav tako ne opredeli do izpovedi člana delovnega predsedstva J. G. ter do izpovedi priče S. S., ki sta prav tako izpovedala, da skupščina ni bila prekinjena. Sodišče je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ter 22. člena Ustave RS. Dokazna ocena sodišča namreč ni vestna, skrbna ter analitično sintetična niti ustrezno obrazložena. Do omenjenih dokazov se sodišče ne opredeli. Ugotovitev sodišča, da je prišlo do prekinitve skupščine, nima temelja v trditveni podlagi pravdnih strank, podana je tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 224. členom ZPP. Sodba zaključi, da naj bi do prekinitve prišlo, ker naj bi F. H. iskal pooblastila pooblastiteljev, drugače so izpovedali F. H., notar ter B. C., njihovih izpovedi pa sodišče ni presojalo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Tožniki izpostavljajo pomanjkljivo trditveno podlago toženca glede zatrjevane prekinitve skupščine. Na naroku 14. 10. 2016 je ta pavšalno zatrdil, da je bil občni zbor voden pravilno, saj je bil zaradi ugotavljanja članstva prekinjen, po preteku pol ure pa se je nadaljeval z ugotavljanjem prisotnosti. Ni bila postavljena trditvena podlaga, od kdaj do kdaj naj bi bila skupščina prekinjena, ni bilo trditve, da bi bil notarski zapisnik zmoten ali nepopoln, sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 224. členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Prekinitev oziroma odložitev skupščine se izkaže za življenjsko povsem nelogična, saj je bilo ob otvoritvi skupščine ugotovljeno, da naj bi bilo prisotno 35 od skupno 68 članov. Vladalo je prepričanje, da je skupščina sklepčna, zato notar in delovno predsedstvo niso imeli nobene podlage ali razloga, da bi sploh prekinili skupščino za zagotovitev sklepčnosti. Sodišče je svojo ugotovitev o prekinitvi oziroma odložitvi skupščine sprejelo na podlagi zaslišanj prič, ki so bile predlagane izključno s strani toženca in so glasovale za sprejem sklepov, ki jih tožniki izpodbijajo v tem postopku. E. A., M. J., A. K. in S. R. so bili na podlagi izpodbijanih sklepov celo imenovani neposredno v organe toženca. S strani toženca predlagane priče so naučeno izpovedale, da je bila skupščina za vsaj 30 minut prekinjena, vse te priče imajo interes za zavrnitev tožbenega zahtevka in njihovo pričanje je bilo zgolj pristransko. Sodišče je tem izpovedim nekritično sledilo, do nasprotnih dokazov pa se ni opredelilo, kršeno je bilo tudi načelo kontradiktornosti postopka ter 8. člen ZPP. Pravno izredno sporen signal daje sodba, ki s takšno lahkotnostjo odstopi od vsebine notarskega zapisa – javne listine ter pričanja notarja. Dokazna ocena sodišča bi morala biti v primeru odklona od dejstev, ki izhajajo iz javne listine in zaslišanja notarja, vestna, skrbna ter analitično sintetična, čemur sodba ne zadosti. Pri sklepu o prekinitvi gre za procesni sklep, ki mora biti jasno in pisno protokoliran, sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, bistveno kršitvijo določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ter 22. člena Ustave RS. Sodbe se glede ugotovljene 30 minutne prekinitve tudi ne da preizkusiti, ker ni navedeno, kdaj naj bi ta nastopila ter do kdaj naj bi trajala. Sodba ne ponudi obrazložitve, kdo naj bi sklep o prekinitvi predlagal ter kdo sprejel. Sodba zamenjuje termina prekinitev ter odložitev. Zaradi takšne pavšalne ugotovitve izpodbijane sodbe je kršena tudi pravica do izjave tožnikov, kar predstavlja absolutno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila skupščina burna, kaotična, osebe so se premikale po prostoru, hodile ven iz prostorov. Obstoj oziroma sprejem sklepa o prekinitvi zaradi zagotovitve sklepčnosti ne more biti plod subjektivne procepcije posameznega udeleženca skupščine. Sodišče je tako napačno ugotovilo, da je bila skupščina prekinjena za 30 minut, ter da je bila vsled takšne prekinitve sklepčna. Posledično je napačno uporabilo materialno pravo. Glede članstva toženke in sprejema izpodbijanih sklepov tožniki navajajo, da sodba zmotno ugotavlja, da je za sprejem izpodbijanih sklepov glasovalo 21, proti pa 12 članov, saj je za sprejem glasovalo zgolj 9 članov, ki so imeli glasovalno pravico, proti pa 12 članov. Sodišče ugotavlja, da je 12 oseb, ki so navedene v tabeli 1 tožnikov, postalo član društva oziroma toženca med leti 2011 in 2013, pri čemer jim članstvo ni prenehalo avtomatično, ker tega statut ne predvideva. Takšna ugotovitev sodbe je zmotna, kar sta potrdili priči S. S. ter B. M., ki sta izpovedali, da se v zvezi s prostovoljnim odstopom niso podajale posebne pisne izjave, kakršne je statut sicer formalno predvideval. Če je nekdo npr. plačal članarino v letu 2005, potem pa ne več, ga niso več šteli za člana toženca. Smiselno enako je potrdil tudi B. M., ki je izpovedal, da ljudi niso lovili naokoli. Če nekdo ni plačal redne članarine, ga niso več šteli za člana. Navedeno potrjuje dejstvo, da je najmanj zadnji dve leti in tudi tik pred skupščino, na kateri so bili sprejeti izpodbijani sklepi, krožil seznam članstva s 24 člani, ki imajo glasovalno pravico. Če bi se kot člani z glasovalno pravico štele vse osebe, ki so kadarkoli plačale članarino in pristopile v klub, bi bilo takšnih članov več sto. Sodba zmotno ugotavlja, da je imelo spornih 12 oseb - članov, ki so navedeni v tabeli 1 tožnikov, glasovalno pravico, ker so v preteklosti plačali članarino, izstopne izjave pa niso podali oziroma iz kluba niso bili izključeni. Sodba se sklicuje zgolj na formalno vsebino statuta, ki pa se je izvajal drugače. V smislu prostovoljnega odstopa je članstvo prenehalo konkludentno, če član ni plačal tekoče članarine oziroma obnovil članstva. Do slednjega izpostavljenega, zatrjevanega in dokazanega dejstva se sodba ne opredeli, ne opredeli se do omenjenih dokazov, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi 8. členom ZPP. Ker je sodba napačna in nepravilna glede odločitve o glavni stvari, je posledično nepravilna tudi odločitev o stroškovni posledici. Tudi sicer je sodba zmotna v stroškovnem delu, ker je sodišče tožencu priznalo stroške ter nagrado v nasprotju z veljavno Odvetniško tarifo. Vrednost spora je 21.000,00 EUR, stroški odgovora na tožbo tako znašajo 600 točk in ne 700 točk. Sodišče je nadalje tožencu prisodilo vsakič po 700 točk za zastopanje na narokih, čeprav bi lahko kvečjemu za prvi narok tožencu prisodilo 600 točk, za vse nadaljnje naroke pa po 300 točk. Tudi stroške urnine je sodišče priznalo v nasprotju s 6. členom OT. Napačno je priznalo stroške za tri pripravljalne vloge, čeprav je toženec poleg odgovora na tožbo vložil zgolj dve pripravljalni vlogi. Stroški tudi po višini niso skladni s 1. in 2. točko tar. št. 19 v zvezi z 18 OT. Skupaj bi sodišče lahko priznalo tožencu kvečjemu stroške v višini 3950 točk oziroma skupaj z administrativnimi stroški 3999,5 točk, kar znaša 1.835,77 EUR.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbo statuta toženca, da članstvo v klubu preneha s prostovoljnim izstopom, s črtanjem, če član klub opominu ne plača članarine v tekočem letu, z izključitvijo, s sklepom disciplinske komisije, če član deluje proti določilom kluba ali na drug način krši pravila statuta ali sklepe organov kluba, s smrtjo ali s prenehanjem delovanja kluba (tretji odstavek 8. člena statuta toženke). Pravilno je ugotovilo, da kljub nerednemu plačevanju članarine (oziroma drugačnemu ravnanju v nasprotju s statutom in pravili kluba) osebam, navedenim v tabeli 1 tožnikov, članstvo v klubu ni prenehalo avtomatično, ker tega statut toženke ne predvideva. S seznama članov toženke zaradi neplačila članarine niso bile črtane. Sporne osebe (12 oseb) iz tabele 1 tožnikov so bile torej člani toženke in so plačale članarino v letu 2015 ter imele glasovalno pravico, zato drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

5. Neutemeljen je očitek sodišču, da se v celoti sklicuje zgolj na formalno vsebino statuta, ki naj bi se izvajal drugače, ob sklicevanju na izvedene dokaze. Trditve, da je članstvo v smislu prostovoljnega odstopa prenehalo konkludentno, če član članarine za tekoče leto ni plačal oziroma obnovil članstva, namreč tožniki v postopku pravočasno niso podali, zato se v pritožbi neutemeljeno sklicujejo na izpovedi S. S. ter B. M. Izvedeni dokazi trditev ne morejo nadomestiti. Ob povedanem je v tem delu neutemeljen tudi očitek o absolutno bistvenih kršitvah določb postopka (po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter po prvem odstavku 399. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP).

6. Utemeljeno pritožniki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovljene sklepčnosti občnega zbora. Neutemeljena je sicer navedba, da se prekinitev oziroma odložitev skupščine zaradi zagotavljanja nesklepčnosti izkaže v konkretnem primeru za življenjsko povsem nelogično, glede na to, da je bilo ob otvoritvi skupščine ugotovljeno, da naj bi bilo prisotnih 35 od 68 članov in je vladalo prepričanje, da je skupščina sklepčna. Šele v sodnem postopku se je namreč izkazalo, da ni bilo prisotnih 35 članov temveč le 33 članov. Slednje sicer drži, vendar je neutemeljena navedba, da ni bilo podlage ali razloga, da bi se skupščina prekinila zaradi zagotovitve sklepčnosti, saj je F. H. skupščino zapustil (sodišče je res navedlo, da zaradi iskanja pooblastil, čeprav je sam izpovedal, da zaradi iskanja potrdil o plačilu oziroma seznama plačil). Glede na to, da je za sklepčnost občnega zbora potrebna navzočnost več kot polovice članov (drugi odstavek 12. člena statuta toženke), že v trenutku, ko je F. H. odšel, le - ta ni bila več sklepčna.

7. Utemeljeno pa tožniki navajajo, da dokazna ocena glede prekinitve (odložitve) skupščine zaradi zagotavljanja sklepčnosti ni skladna z 8. členom ZPP, da torej ni vestna, skrbna ter analitično sintetična. Utemeljeno opozarjajo, da je sodišče svojo ugotovitev sprejelo (le) na podlagi zaslišanj prič, ki so bile predlagane s strani toženca in ki so glasovale za sprejem sklepov, ki jih tožniki izpodbijajo v tem postopku. Navedene priče so res izpovedale, da je bila skupščina prekinjena. V postopku pa so bile zaslišane tudi druge priče, ne le notar pač pa tudi J. G., zaslišana sta bila tudi tožnika F. H. in B. C., ki so vsi izpovedali nasprotno. Tudi iz notarskega zapisa prekinitev skupščine ni razvidna. Pritožba ima prav, da bi se moralo sodišče opredeliti ne le do dokazov toženca, pač pa tudi do dokazov tožnikov. Pravilno opozarja, da je notarski zapis javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dovoljeno pa je dokazovati nasprotno.

8. Neutemeljena je sicer razlaga tožnikov o sklepu o prekinitvi skupščine. Iz statuta toženca namreč izhaja le, da se, če občni zbor ni sklepčen, zasedanje odloži za 30 minut, po poteku tega časa pa je občni zbor sklepčen, če je prisotnih najmanj 10 članov. Stališče, da je navedeno odvisno od sprejema formalnega sklepa, je po oceni sodišča druge stopnje zmotno.

9. Iz že opisanega postopanja sodišča prve stopnje je razvidno, da je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in ki je prerasla v kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se sodišče prve stopnje do izvedenih dokazov, ki so jih predlagali tožniki v pretežnem delu sploh ni opredelilo, je hkrati kršilo tudi načelo kontradiktornosti postopka.

10. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpoved priče notarja J. S., saj ta ni izpovedal, da je bilo treba vedno znova ugotavljati sklepčnost (izpovedal je: "Bistveno pri prekinitvi skupščine je namreč, da je treba potem vedno znova ugotavljati sklepčnost. Tega pa tukaj očitno nismo naredili"). Izpovedal je, da prisotnost naj ne bi bila sporna in tudi ni izpovedal, kot je navedlo sodišče, da so bili sklepi sprejeti s potrebno večino. Utemeljen je zato tudi očitek o podani absolutno bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Iz že opisanih razlogov je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitev določb postopka sodišče druge stopnje ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje glede sklepčnosti občnega zbora oceni tudi s strani tožnikov predlagane in izvedene dokaze ter napravi dokazno oceno, ki bo skladna z 8. členom ZPP. Odpravi naj tudi storjeno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nato pa o zadevi ponovno odloči. Pri tem naj upošteva trditveno podlago pravdnih strank. Sodišče naj bo pozorno na termina prekinitev ter odložitev skupščine (pritožba utemeljeno navaja, da sodišče uporablja oba), ter v obrazložitvi glede odložitve zasedanja navede vsa odločilna dejstva, tako da bo sodbo mogoče preizkusiti.

12. Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja, ker za razveljavitev sodbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Opozarja pa še, da naj sodišče v ponovljenem postopku pri stroškovni odločitvi upošteva vrednost spora konkretnega postopka ter pravilne postavke Odvetniške tarife.

13. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).