Jedro

ZJU je tudi po noveli ZJU-B ohranil dvostopenjski postopek v zvezi določbami o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Čeprav je pravni pouk v odpovedi pogodbe o zaposlitvi („javna uslužbenka lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku trideset dni od dneva vročitve odpovedi“) delno napačen (saj določa napačen rok in govori o „zahtevi za ugotovitev nezakonitosti“ in ne o pritožbi), delno pa pomanjkljiv (saj ne določa organa, pri katerem lahko tožnica vloži pritožbo), ta okoliščina ne more spremeniti zakonske določbe o sodnem varstvu, ki je dovoljeno le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe.

Izostanek procesne predpostavke predhodnega postopka ne pomeni okoliščine, ki bi predstavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka po tretji in dvanajsti točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Z določbo četrtega odstavka 23. člena ZDSS-1 ni izključena uporaba drugega odstavka 42. člena ZDSS-1 v primeru sporov o prenehanju delovnega razmerja po ZJU. Tega postopka - strogo formaliziranega obveznega predsodnega postopka – namreč ni mogoče uvrstiti med obvezne postopke mirnega reševanja sporov, ki so predvideni z določbo 23. člena ZDSS-1. Brez izrecnega pritožbenega ugovora tožene stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (v tem primeru prvenstveno v zvezi z 42. členom ZDSS-1) pritožbeno sodišče zaradi pomanjkanja procesne predpostavke ni smelo samo poseči v sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti, te razveljaviti in tožbe zavreči.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije in odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitve tožene stranke tožnici z dne 2.2.2006 in ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, prizna vse pravice iz dela, vključno s plačo (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ter ji povrne stroške postopka. Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da tožena stranka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici ni omogočila zagovora, čeprav ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici ta zagovor omogoči. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da delodajalec izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tem, ko delavcu že vroči pisno odpoved, ne more enostransko preklicati.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da gre za tožnico - javno uslužbenko, ki pred uveljavitvijo sodnega varstva ni vložila pritožbe v skladu s 24. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list Republike Slovenije, št. 56/2002 in nadalj.). V tem primeru je izključena uporaba določbe tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002 in nadalj.). Tega zaključka ne spremeni dejstvo, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2.2.2006 navedla napačen oziroma nepopoln pravni pouk. Sodno varstvo v skladu z določbo 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) ni dopustno. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 354. člena ZPP sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila vložila revizijo, v kateri se sklicuje na vse revizijske razloge po 370. členu ZPP. Navaja, da ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (bistvena kršitev določb postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo ter bistveno kršene določbe po ZPP o zavrženju tožbe, saj iz drugega odstavka 354. člena ZPP izhaja, da je zavrženje predvideno le v primeru prekršitve določb tretje in dvanajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pa v tem primeru ni podano. Širše tolmačenje, kot ga je zavzelo sodišče druge stopnje, je nedopustno. Če že, pa bi bilo potrebno upoštevati odločbe bivših sodišč združenega dela, da se v primeru neizpolnjenih procesnih predpostavk tožba odstopi v reševanje pristojnemu organu. Nedopusten je tudi formalističen pristop sodišča glede napačnega pravnega pouka tožnici in ugotovitev, da ZDR in ZJU ne vsebujeta določb o tem, da odločitev brez pravnega pouka ali z napačnih pravnim poukom ne more biti v škodo delavcu. Drugi odstavek 86. člena ZDR namreč delodajalcu izrecno nalaga, da mora delavca opozoriti na pravno varstvo. S tem v zvezi se revidentka sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 161/99 z dne 7.11.1999. Nasprotuje tudi stališču, da ima po noveli ZJU javni uslužbenec tudi v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico do pritožbe na pristojen organ delodajalca, saj je novela izključila dvostopenjski postopek. Takšno stališče je očitno zavzelo sodišče prve stopnje, tožena stranka pa temu nikoli ni oporekala, niti v pritožbi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da je sodišče pravilno zavrglo tožbo, saj ni bila izpolnjena procesna predpostavka predhodnega varstva. Strinja se tudi z razlogi odločitve sodišča, da je napačen pravni pouk lahko kvečjemu podlaga za odškodninsko odgovornost delodajalca. Tožnico je v postopku pred odpovedjo zastopal odvetnik, torej prava vešča stranka, zaradi česar napačnega pravnega pouka v nobenem primeru ne gre razlagati v korist tožnice.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (367. člen ZPP), stranke pa lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (384. člen ZPP).

Revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Izpodbijani sklep je jasen in vsebuje razloge, ki so določni in preverljivi. Sklep zato nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti.

Revizijsko sodišče se tudi ne strinja z revizijskimi navedbami glede posledic napačnega oziroma pomanjkljivega pravnega pouka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. ZJU je tudi po noveli ZJU-B (Uradni list Republike Slovenije, št. 113/2005) ohranil dvostopenjski postopek v zvezi z določbami o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (v XXI. poglavju). Iz 24. člena ZJU jasno izhaja, da se o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca odloča s pisnim sklepom (prvi odstavek), da ima zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja delavec pritožbo, ki v primeru prenehanja delovnega razmerja zadrži izvršitev odločitve (tretji odstavek), in da je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti dovoljeno sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe (peti odstavek). Pritožba se vloži v roku osem dni od vročitve pisnega sklepa (prvi odstavek 25. člena), sodno varstvo pa v tridesetih dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko preteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbo (drugi odstavek 25. in drugi odstavek 39. člena). Čeprav je pravni pouk v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi („javna uslužbenka lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku trideset dni od dneva vročitve odpovedi“) delno napačen (saj določa napačen rok in govori o „zahtevi za ugotovitev nezakonitosti“ in ne o pritožbi), delno pa pomanjkljiv (saj ne določa organa, pri katerem lahko tožnica vloži pritožbo), ta okoliščina ne more spremeniti zakonske določbe o sodnem varstvu, ki je dovoljeno le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Ta določba predstavlja posebno procesno predpostavko za sodno varstvo pred delovnim sodiščem.

S tem v zvezi je neutemeljeno tudi revizijsko sklicevanje na starejšo sodno prakso (še pred sodišči združenega dela) v zvezi z možnostjo vračanja zadeve pristojnemu organu pri delodajalcu, saj ta glede na določbe ZPP, ki se uporabljajo tudi v postopku v delovnih in socialnih sporih (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2004), in določbe ZDSS-1, ne pride v poštev.

Odločilno za presojo je vprašanje, ali je sodišče druge stopnje kljub temu, da je sodno varstvo pred delovnim sodiščem po ZJU dovoljeno le v primeru, če bi tožnica kot javna uslužbenka izkoristila možnost pritožbe, to procesno predpostavko lahko upoštevalo iz razlogov po uradni dolžnosti (tožena stranka se namreč na to procesno predpostavko v postopku pred sodiščem prve stopnje in pritožbi ni sklicevala) in če je s tem v zvezi pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 354. člena ZPP.

Po drugem odstavku 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zavrže tožbo, če so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršene določbe tretje in dvanajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz drugega odstavka 350. člena ZPP izhaja, da na te postopkovne kršitve pazi sodišče že po uradni dolžnosti. Tretja točka drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na kršitev postopka v primeru odločitve o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost, dvanajsta točka pa na kršitve v primeru odločitev o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava.

V tej zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, saj izostanek procesne predpostavke predhodnega postopka ne pomeni okoliščine, ki bi predstavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka po tretji in dvanajsti točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Z določbo petega odstavka 24. člena ZJU (v zvezi z 42. členom ZDSS-1), ki predvideva oziroma dovoljuje sodno varstvo pred sodiščem le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe, je uvedena posebna procesna predpostavka za sodno varstvo. ZPP ne določa izrecno, kako v primeru neobstoja te procesne predpostavke ravna sodišče. Kljub temu je v teoriji in sodni praksi sprejeto stališče, da določba 274. člena ZPP o zavrženju tožbe ne velja le za procesne predpostavke, ki so v zakonu izrecno navedene (sodna nepristojnost, litispendenca, pravnomočnost, poravnava), temveč tudi za za nekatere druge procesne predpostavke. Te so različne in se nanašajo na pristojnost slovenskih sodišč v sporih z mednarodnimi elementi, stvarno pristojnost, sposobnost biti stranka, procesno sposobnost, pravni interes za sodno varstvo, ugovor, da je bila sklenjena pogodba o arbitraži, itd.. Neobstoj procesnih predpostavk ima za posledico zavrženje tožbe po predhodnem preizkusu tožbe (274. člen ZPP) ali kasneje (288. člen ZPP). Posledice, če tega sodišče prve stopnje ne stori, pa so na pritožbeni stopnji določene različno. Nekatere so opredeljene kot absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti, kot absolutne bistvene kršitve, na katere sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (5. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ali kot bistvene kršitve, ki niso absolutnega značaja. Tudi procesna predpostavka predhodnega varstva pravic pri določenem organu delodajalca v skladu s 24. členom ZJU ni določena kot procesna predpostavka, na katero pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti in katere neupoštevanje bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Na drugačen zaključek ne vplivajo posebne določbe ZDSS-1, zlasti določbi 23. in 42. člena. 23. člen v prvem odstavku določa, da je v primeru, kadar je z zakonom ali s kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora, tožba dopustna pod pogojem, da je bil postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen, nato določba kdaj se šteje, da postopek ni bil uspešen in rok za vložitev tožbe (drugi in tretji odstavek) in da se določbe prejšnjih odstavkov ne uporabljajo v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (četrti odstavek). 42. člen ZDSS-1 v prvem odstavku določa, da mora tožba, ki je vložena zoper odločbo delodajalca, s katero je ta odločil o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja, obsegati tudi navedbo odločbe, zoper katero je vložena in v drugem odstavku, da po predhodnem preizkusu tožbe iz prejšnjega odstavka sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže, tudi v primeru, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper odločbo, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Teh določb ni mogoče razlagati tako, da tudi v primeru spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja po ZJU (ki določa procesno predpostavko pritožbe na pristojen organ) sodišče prve stopnje ne postopa po drugem odstavku 42. člena ZDSS-1, če procesna predpostavka predhodne vložitve pritožbe ni bila izpolnjena. Z določbo četrtega odstavka 23. člena ZDSS-1 torej ni izključena uporaba drugega odstavka 42. člena ZDSS-1 v primeru sporov o prenehanju delovnega razmerja po ZJU. Tega postopka - strogo formaliziranega obveznega predsodnega postopka – namreč ni mogoče uvrstiti med obvezne postopke mirnega reševanja sporov, ki so predvideni z določbo 23. člena ZDSS-1. Zgornja obrazložitev glede postopanja pritožbenega sodišča v primeru, če sodišče prve stopnje spregleda procesne predpostavke, ki niso določene kot absolutne bistvene kršitve določb postopka, velja tudi za drugi odstavek 42. člena ZDSS-1. Zato brez izrecnega pritožbenega ugovora tožene stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (v tem primeru prvenstveno v zvezi z 42. členom ZDSS-1) pritožbeno sodišče ni moglo in smelo samo poseči v sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti, te razveljaviti in tožbe zavreči. S tem je samo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 350. in 354. členom ZPP. To je imelo za posledico razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje, saj se to sodišče sploh ni opredelilo do pritožbenih ugovorov tožene stranke (prvi odstavek 379. člena ZPP).

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se pridrži odločitev o stroških revizijskega postopka za končno odločbo.