Jedro

Prvostopenjski organ je bil v postopku izdaje izpodbijane odločbe dejstva, ki izhajajo iz zemljiške knjige, v skladu s 6. točko prvega odstavka 43. člena GZ, upravičen in dolžan upoštevati, na tej podlagi pa je po presoji sodišča pravilno zaključil tudi, da je prizadeta stranka imetnik stvarne pravice, ki ji daje pravico graditi na tuji nepremičnini.

Tek postopka za ugotovitev lastninske pravice še ne dokazuje, da je vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo napačen.

Zaznamba lastninskopravnega spora v zemljiški knjigi ne vpliva na dokazno vrednost vpisa v zemljiško knjigo, ker zaznamba sama po sebi prav tako ni dokaz, da je vpis v zemljiško knjigo napačen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

III. Zahteva prizadete stranke po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Sevnica je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo (gradbenim dovoljenjem) prizadeti stranki (kot investitorju) dovolila novogradnjo energetskega objekta (1. točka izreka), in sicer na parc. št. 493/40, k. o. ..., v obsegu in pod pogoji, določenimi v 2. do 14. točki izreka izpodbijane odločbe. Prvostopenjski organ je odločil še, da stroškov postopka ni (15. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je v postopku njene izdaje kot stranski udeleženec sodeloval tudi tožnik, in sicer kot etažni lastnik stavbe ... (deli stavbe ...). Tožnik je v postopku med drugim uveljavljal, da je pred Okrajnim sodiščem v Sevnici podal predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča navedene stavbe, v zvezi s čemer je bila v zemljiški knjigi pri nepremičninah parc. št. 493/40, 493/1 ter 493/8, vsa k. o. ..., podana zaznamba teka tega postopka. Prvostopenjski organ je s tem v zvezi ugotovil, da navedeni postopek ne zadrži izdaje gradbenega dovoljenja, saj ima tožnik v času njegove izdaje izkazano pravico graditi skladno z drugim odstavkom 35. člena Gradbenega zakona – je namreč lastnik stavbne pravice št. ... in stvarne služnosti na zemljišču nameravane gradnje (parc. št. 493/40) ter lastnik služnosti na zemljišču parc. št. 493/8, k. o. ...

3. Toženka je (kot drugostopenjski organ) s svojo odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Izpostavlja, da sprožen sodni postopek oz. vpisana zaznamba ne vplivata pravico graditi in nista ovira za izdajo gradbenega dovoljenja, v zvezi s čemer se sklicuje na sodbe naslovnega in Vrhovnega sodišča. Vprašanje določitve pripadajočega zemljišča k stavbi na naslovu ..., tudi ni predhodno vprašanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Uveljavlja, da stavba ..., katere etažni lastnik je med drugim tudi sam, nima določenega pripadajočega zemljišča, s tem v zvezi poteka postopek pred Okrajnim sodiščem v Sevnici (opr. št. N 8/2020). Iz izvedenskega mnenja, pridobljenega v navedenem postopku, izhaja, da to pritrjuje predlogu tožnika (v omenjeni zadevi predlagatelja), da se kot pripadajoče določijo nepremičnine parc. št. 493/40, 493/1 in 493/8, vse k. o. ..., na način in v obsegu, kot je predlagal tožnik, razen zajema dovozne poti na zahodni strani stavbe. Toženkino stališče, da v predmetni zadevi ne gre za predhodno vprašanje, je zmotno. Določitev pripadajočega zemljišča po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtl-1) je samostojno pravno vprašanje, brez rešitve katerega ni mogoče odločiti o obstoju pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Investitor nima pravice graditi zaradi odprtega postopka določitve pripadajočega zemljišča, in sicer do pravnomočne odločitve v tem postopku. Upravni organ je na odločitev sodišča o tem vezan. Obstajajo konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano za gradnjo na pripadajočem zemljišču, upravni organ pa bi moral postopek prekiniti do odločitve o določitvi pripadajočega zemljišča. Varstvo lastninske pravice prevlada nad pravico graditi, pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni, odločitev prvostopenjskega organa pa je nepravilna oz. je preuranjena. Tožnik sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi ter zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, podrejeno pa, da navedeni odločbi odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

5. Tožnik je v okviru tožbe podal tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišče je o zahtevi odločilo s sklepom, I U 916/2021-7 z dne 18. 6. 2021, s katerim je zahtevo zavrnilo, odločitev o stroških postopka prizadete stranke v zvezi z izdajo začasne odredbe pa pridržalo za končno odločitev.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

7. Prizadeta stranka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, tožniku pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora. Uveljavljala je, da na podlagi stavbne pravice in služnosti, vpisanih v zemljiško knjigo, izkazuje pravico graditi, postopek po ZVEtl pa na to ne vpliva. Postavitev predmetnega objekta je bila predvidena že v Občinskem prostorskem načrtu (OPN), kakor tudi v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja, pa tožnica tedaj ni imela pripomb na pravico graditi.

8. V nadaljnji vlogi je prizadeta stranka navajala, da iz pridobljenega pojasnila Okrajnega sodišča v Sevnici izhaja, da se postopek pred tem sodiščem (N 8/2020) ne vodi v zvezi z delom zemljišča, na katerem bo prizadeta stranka gradila energetski objekt, ta postopek pa tudi ne more vplivati na veljavnost in obstoj stavbne pravice prizadete stranke.

9. Tožnik je v nadaljnji pripravljalni vlogi vztrajal pri svojih stališčih ter ponovno navajal, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano na zemljišču, ki bo določeno kot pripadajoče zemljišče. Zavrnil je navedbe prizadete stranke, da je pri navajanju razlogov, s katerimi izpodbija izpodbijano odločbo, prekludiran.

10. Prizadeta stranka je v nadaljnji pripravljalni vlogi vztrajala pri svojih stališčih in ta dodatno pojasnila.

11. Senat tega sodišča je s sklepom, I U 916/2021-28 z dne 5. 4. 2023, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik. Ker je dejansko in pravno stanje zadeve enostavno, v zvezi s spornimi vprašanji pa že obstaja sodna praksa Vrhovnega sodišča (sodba, X Ips 16/2022 z dne 14. 12. 2022), je senat presodil, da so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 za odločanje po sodniku posamezniku. Tožnik in prizadeta stranka na glavni obravnavi na izrecno vprašanje sodnika sestavi sodišča nista ugovarjala, prav tako tej do dne izdaje sodbe ni ugovarjala toženka.

12. Sodišče je v zadevi dne 9. 5. 2023 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila pooblaščenca tožnika in prizadete stranke. Toženka se glavne obravnave ni udeležila, sodišču je sporočila, da se tej odpoveduje.

13. Tožnik je na glavni obravnavi navajal, da je do spora privedel celoten postopek parcelacije - v letu 1999 je iz parc. št. 492/2 nastala parc. št. 493/1, na kateri stoji stavba, katere etažni lastnik je tudi tožnik, v letu 2015 pa parc. št. 493/40. Po opravljeni parcelaciji in nastanku parc. št. 493/40 bi se na to moralo prenesti lastninsko stanje, kot ga je izkazovala parc. št. 493/1, do česar pa ni prišlo. Nepravilen vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice. To posledično pomeni, da je izključna lastnina sporne parcele s strani Občine A. nezakonita, posledično je tudi gradbeno dovoljenje izdano brez zakonite pravne podlage. Tožnik bo s tem v zvezi sprožil ustrezne sodne postopke.

14. Prizadeta stranka je na glavni obravnavi vztrajala pri dosedanjih navedbah ter opozorila na mnenje Vrhovnega sodišča, da kakršen koli morebitni postopek za ugotovitev lastninske pravice ne more vplivati na predmetni postopek. Izpostavila je tudi, da jo je bilo odobreno koriščenje nepovratnih sredstev iz Evropskih skladov, ki jih trenutno še ne more koristiti, zaradi česar ji pri izpeljavi projekta nastaja gospodarska škoda, vprašanje je, če bo ta sredstva sploh uspela izkoristiti.

15. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1-A3, v listino, ki je priloga pripravljalne vloge prizadete stranke na list. št. C6, ter v listine v upravnem spisu zadeve.

16. Dokazne predloge tožnika po vpogledu v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A4 – A7 (izvedensko delo v zadevi, ki se pred Okrajnim sodiščem v Sevnici vodi pod opr. št. N 8/2020), ter po pribavi in vpogledu v spis Okrajnega sodiščem v Sevnici, opr. št. N 8/2020, je sodišče zavrnilo kot nedopustne ter kot nerelevantne. Izvedensko delo na list. št. A4 – A7 je datirano z datumom maj 2021, iz česar izhaja, da v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje izpodbijane odločbe ni obstajalo, dokaz z vpogledom v navedeno delo pa je v skladu z 52. členom ZUS-1 tako nedopusten. Dokazni predlog tožnika po pribavi in vpogledu v spis Okrajnega sodišča v Sevnici, opr. št. N 8/2020, je nedopusten, ker ga tožnik ni podal že v času izdaje izpodbijane odločbe, tega pa ni z ničemer opravičil (52. člen ZUS-1). Dokazni predlog prizadete stranke po vpogledu v listino, ki je priloga pripravljalne vloge prizadete stranke na list. št. C5 (obvestilo sodišča o teku postopka, N 8/2020), je sodišče zavrnilo kot nedopusten, ker navedena listina, ki je datirana z datumom 6. 8. 2021, v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje izpodbijane odločbe ni obstajala, dokaz z vpogledom vanjo pa je v skladu z 52. členom ZUS-1 tako nedopusten. Vsi navedeni dokazni predlogi so po presoji sodišča tudi nerelevantni. V predmetni zadevi je treba namreč odgovoriti na pravna vprašanja, ali postopek za določitev pripadajočega zemljišča vpliva na pravico graditi in ali je zaznamba spora s tem v zvezi ovira za izdajo gradbenega dovoljenja, oz., ali določitev funkcionalnega zemljišča predstavlja predhodno vprašanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, do odločitve o katerem je postopek izdaje gradbenega dovoljenja treba prekiniti. Za odločitev o navedenih vprašanjih dejstva, ki se nanašajo na potek konkretnega postopka določitve funkcionalnega zemljišča pred Okrajnim sodiščem v Sevnici, pod opr. št. N 8/2020, niso relevantna, tako pa so nerelevatni tudi dokazi, predlagani v njihovo dokazovanje.

17. Na izrecno vprašanje sodnika na glavni obravnavi tožnik in prizadeta stranka zavrnitvi njunih dokaznih predlogov nista ugovarjala.

**K I. točki izreka:**

18. Tožba ni utemeljena.

19. V zadevi je spor glede zakonitosti gradbenega dovoljenja, izdanega prizadeti stranki. Tožnik v bistvenem uveljavlja, da to ne bi smelo biti izdano zaradi postopka določitve pripadajočega zemljišča (po ZVEtl) k objektu, katerega etažni lastnik je, ki poteka pred Okrajnim sodiščem v Sevnici in ki se nanaša na zemljišče, na katerem naj bi se izvajala gradnja (parc. št. 493/40, k. o. ...). Uveljavlja tudi, da je vpis v zemljiški knjigi, po katerem je lastnica navedene nepremičnine Občina A., nepravilen. Upravni organ bi moral postopek prekiniti do odločitve sodišča, prizadeta stranka pa ne izkazuje pravice graditi.

20. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi Gradbenega zakona (Uradni list RS, št. 61/17, 72/17 – popr., 65/20; v nadaljevanju GZ) ki predstavlja tudi materialnopravno podlago odločanja v tem upravnem sporu.

21. Iz 6. točke prvega odstavka 43. člena GZ izhaja, da mora biti za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjen tudi pogoj, da je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, na kateri je predvidena gradnja, ali pa to pravico izkazuje z dokazili iz 3. točke drugega odstavka, tretjega ali četrtega odstavka 35. člena tega zakona, pri čemer je v zemljiški knjigi označena plomba za vpis te pravice v zemljiško knjigo.

22. Iz izpodbijane odločbe izhaja, med strankami pa je to tudi nesporno, da je tožnik glede na stanje v zemljiški knjigi imetnik stavbne pravice št. ... (ki se nanaša na postavitev energetske postaje v maksimalnih tlorisnih izmerah 8 x 12 m, skladno z OPPN in projektno dokumentacijo, in sicer za čas 35 let, tj. do 12. 8. 2050) in stvarne služnosti (peš hoje, voženj ter ostalih nujnih posegov glede gradnje, vzdrževanja in popravil elektroenergetskega objekta "NN omrežje, NN električni vodi, NN priključek za objekt") na zemljišču nameravane gradnje, tj. parc. št. 439/40, k. o. ..., ter služnosti na zemljišču parc. št. 493/8, k. o. ...

23. Sodišče posledično sodi, da je bil prvostopenjski organ v postopku izdaje izpodbijane odločbe dejstva, ki izhajajo iz zemljiške knjige, v skladu s 6. točko prvega odstavka 43. člena GZ upravičen in dolžan upoštevati, na tej podlagi pa je po presoji sodišča pravilno zaključil tudi, da je prizadeta stranka imetnik stvarne pravice, ki ji daje pravico graditi na tuji nepremičnini, tj. na zemljišču parc. št. 439/40, k. o. ...

24. Na navedeno ne more v ničemer tožnikovo zatrjevanje, da je po določbah ZVEtl-1 v teku postopek določitve pripadajočega zemljišča stavbe ..., ki bo določeno tudi na zemljišču nameravane gradnje, oziroma, da je vpis v zemljiški knjigi, po katerem je lastnica navedene nepremičnine Občina A., nepravilen (posledično pa tudi ni podlage za podelitev stavbne pravice tožniku). Prav tako pa tožniku ni mogoče slediti v njegovem stališču, da gre pri določanju pripadajočega zemljišča po ZVEtl-1 za predhodno vprašanje, do odločitve o katerem bi upravni organ moral prekiniti postopek izdaje gradbenega dovoljenja.

25. S tem v zvezi je stališče že zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi, X Ips 16/2022 z dne 14. 12. 2022. V tej je med drugim navedlo, da je namen določb GZ, ki urejajo pravico gradnje, varstvo lastninske pravice, saj naj bi zagotavljale, da na nepremičnini gradi oseba, ki je njen lastnik oziroma, ki ji je lastnik to pravico podelil. Vendar pa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja dejstva, ali je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, ali je lastnik kdo drug, ki naj bi to postal _ex lege_, ni mogoče ugotavljati kot o predhodnem vprašanju. Gre namreč za vprašanje dokazanosti pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja iz 6. točke prvega odstavka 43. člena GZ in ne za vprašanje, brez rešitve katerega ne bi bilo mogoče odločiti o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. GZ za ugotavljanje tega pogoja predpisuje bodisi dejstvo obstoja vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo ali notarsko overjene pogodbe o pridobitvi te pravice, ki je predlagana za vpis v zemljiško knjigo, oziroma dejstvo imetništva stvarne pravice, ki investitorju daje pravico graditi na tuji nepremičnini, kot dokazno sredstvo zanj pa predpisuje predložitev ustreznih listin, ki to dejstvo dokazujejo (3. točka drugega odstavka 35. člena GZ), oziroma upravni organ dejansko stanje ugotavlja tudi na podlagi podatkov v informatiziranih evidencah (tretji odstavek 164. člena ZUP), glavna knjiga zemljiške knjige pa se po 175. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) vodi kot centralna informatizirana baza.

26. To po stališču Vrhovnega sodišča pomeni, da gre za dokazovanje izpolnjevanja obravnavanega pogoja s predpisanimi dokazili, tj. z listinami. Listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ lokalne samouprave ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, podeljene z zakonom, kot javna listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, enako določa tudi prvi odstavek 169. člena ZUP). Dokazno pravilo o resničnosti pa ni absolutno. Tako v upravnem kot sodnem postopku je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena in da je sama listina nepravilno sestavljena (tretji odstavek 224. člena ZPP, podobno določa tudi prvi odstavek 171. člena ZUP). Le tistih javnih listin, ki predstavljajo dispozicije (sodne in upravne odločbe, notarske listine ter sodne poravnave), dokazno ni mogoče izpodbijati. Vendar pa je glede na načelo prirejenosti postopkov take odločbe mogoče izpodbijati le v skladu s pravili, ki veljajo za postopek, v katerem so bile izdane.

27. V konkretnem primeru tožnik v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja izpodbija materialnopravno pravilnost vpisa v zemljiško knjigo. Zemljiška knjiga je javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami (prvi odstavek 1. člena ZZK-1). V postopku izdaje gradbenega dovoljenja pa presoje pravilnosti vpisa v zemljiško knjigo ni mogoče doseči. O vpisih v zemljiško knjigo namreč odloča zemljiškoknjižno sodišče po postopku, določenem z ZZK-1 (prvi odstavek 120. člena ZZK-1), v katerem vpis dovoli, če so izpolnjeni pogoji za dovolitev vpisa (148. člen ZZK-1). O vpisu odloča s sklepom (152. člen ZZK-1), zoper katerega so predvidena pravna sredstva (členi 157 do 161 ZZK-1). Neveljavnost vknjižbe pravice iz materialnopravnega razloga lahko tisti, čigar pravica je bila zaradi vknjižbe kršena, uveljavlja z izbrisno tožbo po 243. členu ZZK-1. Oseba, ki meni, da je lastnik nepremičnine, ima na voljo tudi ustrezne tožbene zahtevke v pravdnem postopku, v primerih, da lastninsko pravico utemeljuje na podlagi pripadajočega zemljišča k stavbi (kot v obravnavanem primeru), pa ustrezen zahtevek po določbah ZVEtL-1. 28. Tako je pravnomočna sodna odločba, izdana v teh postopkih, s katero je razsojeno, da je lastnik nepremičnine druga oseba in ne tista, ki je vpisana v zemljiško knjigo (ne glede, ali gre za pravnoposlovno ali _ex lege_ pridobitev lastninske pravice), v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko dokaz, da trenutni vpis v zemljiško knjigo ne izkazuje investitorjeve pravice gradnje na tej nepremičnini. Sam tek postopka za ugotovitev lastninske pravice pa, kot je ravno tako navedlo Vrhovno sodišče v že omenjeni sodbi, še ne dokazuje, da je vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo napačen. Na drugačno stališče ne more vplivati niti dejstvo, da je v takem postopku predloženo izvedensko mnenje (v katerega sodišče v konkretnem primeru sicer ni vpogledalo, ker je bil ta dokaz nedopusten). Izvedensko mnenje je namreč dokazno sredstvo in samo po sebi ne pomeni odločitve o utemeljenosti zahtevka na ugotovitev lastninske pravice. Upravni organ pa, kot je bilo že prej pojasnjeno, v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne presoja, kdo je lastnik zemljišča nameravane gradnje, zato tudi dokazno ne ocenjuje izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano v postopku pred sodiščem, pristojnim za odločanje o lastninskopravnih razmerjih.

29. Tudi zaznamba lastninskopravnega spora v zemljiški knjigi ne vpliva na dokazno vrednost vpisa v zemljiško knjigo, ker zaznamba sama po sebi prav tako ni dokaz, da je vpis v zemljiško knjigo napačen. Učinek zaznambe spora o pridobitvi lastninske pravice je v tem, da ta zaznamba varuje pridobitelja, ki uspe v sporu, pred vsemi kasnejšimi vpisi stvarnih pravic, saj lahko pridobitelj vknjiži svojo pravico v vrstnem redu zaznambe spora, zemljiškoknjižno sodišče pa pri tem po uradni dolžnosti dovoli izbris vseh vpisov z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora (80. in 81. člen ZZK-1). Z odločbo o izdaji gradbenega dovoljenja pa se ne odloča o lastninskopravnih razmerjih, zato nima vpliva na predpisane učinke zaznambe spora.

30. Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki o tem, da bi izdaja gradbenega dovoljenja pomenila kršitev zasebne lastnine etažnih latnikov iz 33. člena Ustave. Tožnik namreč ni brez sredstev za zagotovitev učinkovitosti morebiti kasneje izdane zanj ugodne sodne odločbe, saj predpisi, ki urejajo sodno varstvo lastninske pravice, predvidevajo možnost izdaje ustreznih začasnih odredb. To so pravna sredstva in postopki za zavarovanje pravnega položaja osebe, ki uveljavlja svojo lastninsko pravico, čeprav ta ni vknjižena v zemljiško knjigo. Da tožnik z uporabo teh pravnih sredstev ne bi mogel učinkovito zavarovati svojega pravnega položaja, ne trdi. Dejstvo, da jih ne more uporabiti v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, pa samo po sebi še ne pomeni pretežkih formalnih ovir za varstvo pravice, ki jo (šele) zatrjuje. Ali bo svoj pravni položaj varoval s pravnimi sredstvi v civilnopravnih postopkih, namenjenih varstvu lastninske pravice, ali ne, je odvisno od tožnika. Če jih ne uporabi, ali če z njimi ne bo uspešen, pa je njegov pravni položaj (v primeru, da se kasneje po končanem civilnopravnem postopku ugotovi, da ima lastninsko pravico na nepremičninah, na katerih je bil zgrajen predmetni objekt) varovan tudi po določbah Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) z načelom _supeficies solo cedit_, oziroma s pravili, ki urejajo pravna razmerja v primeru gradnje čez mejo (47. člen SPZ).

31. Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

32. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

33. Odločitev o stroških tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

**K III. točki izreka:**

34. Prizadeta stranka je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora ter povrnitev stroškov postopka za izdajo začasne odredbe. Odločitev o slednjih je sodišče s sklepom, I U916/2021-7 z dne 18. 6. 2021, pridržalo za končno sodno odločbo.

35. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-11. 36. Iz prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški prizadete stranke tako glede postopka v zvezi z začasno odredbo kot glede upravnega spora niso bili potrebni, saj ta s svojimi navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča. Sodišče je zato stroškovni zahtevek prizadete stranke zavrnilo.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015