Jedro

Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Tožnik mora že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Izkazati mora tudi, da takšna škoda zanj predstavlja težko popravljivo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke (izvajalca) za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), s katero je tožeča predlagala odložitev izvršitve odločbe Informacijskega pooblaščenca z dne 1.2.2008, do pravnomočnosti sodbe. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi A. (prosilca) proti odločbi B. d.d., z dne 7.9.2007 (organa), odločbo odpravila in organu naložila, da omogoči prosilcu vpogled v cene na enoto, kot izhajajo iz nove ponudbe izvajalca v zvezi z novim popisom del glede na novi PGD in iz zahtevkov izvajalca del, v okviru dodatnih del po pogodbi B. z dne 4.11.2004, o gradnji dvocevnega predora s polnim priključkom in vključevalnim pasom v predoru na AC odseku.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje citira določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1 in ugotavlja, da tožnica ni izkazala težko popravljive škode, ki naj bi ji nastala z vpogledom prosilca v cene na enoto. Na strani tožeče stranke je dokazno breme, da v zahtevi dokaže, da bi se ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe, prizadela težko popravljiva škoda. Zgolj s trditvijo, da bi tožeči stranki nastala nepopravljiva škoda, ker obstoji nevarnost, da bi prosilec tako pridobljene informacije lahko uporabil pri pridobivanju poslov in tako tožeči stranki povzročil škodo, ki bi bila enaka vrednosti javnih naročil in poslov, ki bi jih tožeča stranka izgubila, pa tožeča stranka ne dokazuje, da bi se ji z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela škoda in da bi bila zanjo težko popravljiva.

Tožeča stranka vlaga pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočnosti sodbe. Navaja, da je prvostopno sodišče napačno presodilo, da ni izkazala pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe, ker ni navedla konkretnih okoliščin in dejstev, da bi ji izvršitev izpodbijanega akta prizadela težko popravljivo škodo. Glede višine škode pa je že v zahtevi navedla, da je le-ta enaka vrednosti vseh javnih naročil in poslov, ki bi jih tožeča stranka izgubila, ker bi njena konkurenca razpolagala s podatki, ki so poslovna skrivnost tožeče stranke v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z njegovo presojo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1. Začasna odredba na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče, ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev dokončnega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Tožnik mora že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Izkazati mora tudi, da takšna škoda zanj predstavlja težko popravljivo škodo. Tožeča stranka je v zahtevi za izdajo začasne odredbe navajala zgolj to, da bi z vpogledom prosilca v cene na enoto, prišlo do razkritja podatkov prosilcu kot konkurenčni družbi, to pa naj bi predstavljalo nastanek nepopravljive škode, saj bi se z razkritjem cen na enoto razkrile tudi kalkulativne osnove, česar pa kasneje ne bi bilo možno sanirati. Prvostopno sodišče je pravilno ocenilo, da gre za povsem pavšalno in z ničemer izkazano trditev tožeče stranke, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. V zvezi z dokazovanjem težko popravljive škode se tožeča stranka v postopku za izdajo začasne odredbe ne more sklicevati na splošno znana dejstva (da naj bi bila škoda izkazana že s tem, ker je prosilec konkurenčna družba), ampak mora verjetnost nastanka težko popravljive škode utemeljiti s konkretnimi dejstvi in okoliščinami in za to predložiti tudi ustrezne dokaze. Tega pa, kot je pravilno presodilo že prvostopno sodišče, tožeča stranka v obravnavanem primeru ni storila. Neutemeljen in pavšalen je zato pritožbeni ugovor, da naj bi bila višina škode, ki bi tožeči stranki nastala z vpogledom prosilca v cene na enoto, enaka vrednosti vseh javnih naročil in poslov, ki bi jih tožeča stranka izgubila, ker bi njena konkurenca (prosilec) razpolagala s podatki, ki so njena poslovna skrivnost. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožeče stranke, da bo prosilec z vpogledom v cene na enoto, kot izhajajo iz njene ponudbe, navedene v izpodbijanem aktu tožene stranke, razpolagal s podatki, ki so njena poslovna skrivnost. Kot že navedeno, gre pri tem zgolj za pavšalno in z ničemer izkazano trditev tožeče stranke, ki verjetnosti nastanka težko popravljive škode ne more utemeljevati na tej podlagi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 6. odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.