Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Tožnico je 4.1.1994 na prehodu za pešce zadel zavarovanec tožene stranke. Ob padcu si je poškodovala obe koleni. Sodišče prve stopnje ji je za nepremoženjsko škodo prisodilo od zahtevanih 3,500.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti 2,000.000,00 SIT odškodnine, za strah vseh zahtevanih 500.000,00 SIT, od zahtevanih 3,500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 2,000.000,00 SIT in od zahtevanih 800.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 500.000,00 SIT. Tako je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici 5,000.000,00 SIT, presežni tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode pa je zavrnilo. Zaradi v teku pravdnega postopka sklenjene izvensodne poravnave je tožnica umaknila svoj odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti zvišalo za 500.000,00 SIT ter spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. V ostalem delu je tožničino pritožbo, v celoti pa pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi sta vložili pravočasni reviziji obe pravdni stranki. Obe uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi tudi za nadaljnjih 2,800.000,00 SIT. V obširnih razlogih podrobno povzema ugotovljeni obseg vseh oblik nepremoženjske škode in poudarja svojo mladost v času škodnega dogodka ter s tem povezano predvideno trajanje bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti ter bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti. Poudarja tudi že začeto popoškodbeno artrozo na obeh kolenih in z njo povezane večje telesne bolečine ter večje omejitve življenjskih aktivnosti. Pri skaženosti omenja tudi šepanje, kadar je noga utrujena, pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa zatrjuje, da je v primerjavi s prejšnjim življenjem sedaj omejena pri vsakem koraku.

Tožena stranka predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se prisojena odškodnina zniža od 5,500.000,00 SIT na 3,700.000,00 SIT. Primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti znaša 1,500.000,00 SIT. Hud strah je tožnica preživljala le dva dni, kasneje pa je prešel v lažjo obliko. Zato ji gre iz tega naslova le 200.000,00 SIT odškodnine. Pri izpodbijanju odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti tožena stranka omenja le brazgotine na kolenu, ki da se vidijo le v krajšem poletnem času. Zato je tožnica upravičena do 200.000,00 SIT odškodnine. Pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti znaša le 1,800.000,00 SIT, saj 25% zmanjšanje življenjskih aktivnosti pomeni, da lahko tožnica opravlja še vse aktivnosti, ki so le omejene za 1/4. Nobena od pravdnih strank ni odgovorila na vročeno revizijo druge stranke. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Reviziji nista utemeljeni.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Sodišči prve in druge stopnje sta v tej pravdni zadevi ugotovili naslednje odločilne dejanske okoliščine. Tožnica je bila v času škodnega dogodka stara 34 let in je opravljala delo čistilke v knjižnici. Diagnoza njenih poškodb, ki jih je dobila v prometni nesreči dne 4.1.1994, je bila: prelom leve pogačice na levem kolenu, raztrganine prečne križne vezi, notranje bočne vezi in meniskusa na desnem kolenu ter kasneje popoškodbena začetna artroza na obeh kolenih. V bolnici so ji operativno oskrbeli poškodbe desnega kolena in ga nato zamavčili za šest tednov, za nadaljnjih šest tednov pa je dobila polovičen mavec na odvzem. Tudi levo koleno je bilo šest tednov zamavčeno. V bolnici je bila devetnajst dni, v bolniškem staležu pa slabih dvanajst mesecev. Bergle je uporabljala deset mesecev. Bila je na številnih fizioterapevtskih vajah (174) v Laškem, Topolščici in Velenju. Bila je na številnih kontrolnih pregledih pri kirurgu in v domači ambulanti. Med zdravljenjem je določen čas potrebovala pomoč druge osebe. Zaradi zadobljenih poškodb je trpela hude trajne bolečine pet dni, hude občasne sedem dni, srednje trajne deset dni, srednje občasne štirinajst dni, lažje stalne en mesec, lažje občasne sedem tednov. Sedanje lažje občasne bolečine zlasti ob obremenitvah prehajajo v občasne srednje močne bolečine.

Ob škodnem dogodku se je hudo prestrašila, hujša zaskrbljenost je trajala pet dni, ko je morala čakati na operacijo, nato je bila zaskrbljena zaradi dolgotrajne nošnje mavca in še dolgotrajnejšega zdravljenja. Tudi sedaj je zaskrbljena zaradi začetne popoškodbene artroze.

Zaradi poškodb je tožnici ostala omejena gibljivost desnega kolenskega sklepa, lažja nestabilnost tega sklepa, bolečnost premika pogačice v obeh kolenih, prišlo pa je še do popoškodbene artroze na obeh kolenih. Zaradi teh posledic ne zmore več tekati, skakati, dalj časa stati, zaradi česar je opustila rekreativni tek in hojo v hribe. Ne more pa opravljati niti težjih fizičnih del kleče ali čepe, ne prenašati ali dvigovati težjih bremen, ne dalj časa stati ali hoditi po neravnem terenu. Zato občasno ne opravlja del čistilke, pač pa sedeče delo knjižne manipulantke. Tožnica je torej omejena pri delu v službi, pri gospodinjskih opravilih doma in tudi pri svojih aktivnostih v prostem času. Po oceni izvedenca znaša zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti 25%. Zaradi tega trpi in bo trpela duševne bolečine.

Tožnica je prestajala, prestaja in bo prestajala duševne bolečine zaradi skaženosti, saj so ji v okolici desnega kolena ostale tri postoperativne brazgotine, dve sta dolgi 10 cm, ena pa 4 cm. Desno koleno je tudi zadebeljeno, vidna je še artrofija desnih stegenskih mišic. Tožnica mora zaradi nestabilnosti desnega kolena nositi kolensko opornico, kar je tudi vidno.

S podrobnejšim opisom odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč revizijsko sodišče odgovarja na revizijske trditve obeh pravdnih strank. Tožena stranka pri utemeljevanju zahtevanega znižanja odškodnine nepopolno povzema obdobje in intenzivnost telesnih bolečin, ne omenja bodočih bolečin, izpušča pretežno večino nevšečnosti in še zatrjuje, da je tožnica dejansko trpela manjše bolečine, saj iz zdravstvene dokumentacije v spisu izhaja, da je prejemala protibolečinska zdravila. Pri tem tožena stranka prezre, da je izvedenec to dokumentacijo pregledal in je tudi na njeni podlagi podal svoje mnenje. Pri duševnih bolečinah zaradi skaženosti tožena stranka omenja le brazgotine pri desnem kolenu, ki naj bi bile vidne le v poletnih mesecih. Pri tem prezre opis položaja teh brazgotin, izpusti pa tudi zadebelitev desnega kolena, artrofijo desnih stegenskih mišic ter nošnjo kolenske opornice. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti potrditvah tožene stranke izhaja iz občasnih obremenilnih bolečin pri daljši hoji, stoji in ostalih obremenitvah kolena, pri čemer pa tožena stranka prezre izkazano omejeno gibljivost tega kolena. Na drugi strani pa tožnica pri obširnem utemeljevanju zahtevanega zvišanja odškodnine nekatere od svojih trditev podvaja, trditev o občasnem šepanju pri utemeljevanju odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti pa nima opore v dejanskih ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje.

Materialnopravno podlago za razsojo o tej pravdni zadevi predstavljajo določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89), ki poleg ostalega vsebujejo tudi merila za prisojo pravične denarne odškodnine.

Sodišče mora pri odločanju o podlagi škode in o višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri tem pa hkrati paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnine. Zato je treba pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in zanje določenimi odškodninami, hkrati pa upoštevati tudi posebne okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti itd..

Zato je odškodnina posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je glede na prej povzete dejanske ugotovitve sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi pravilno uporabilo vsa merila za prisojo pravične odškodnine. Tožničina škoda je individualizirana, saj je upoštevana njena starost v času škodnega dogodka, obseg prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti, dolgotrajno zdravljenje, stopnja in intenzivnost strahu in tudi utemeljena zaskrbljenost za bodoče življenjske aktivnosti zaradi že začete popoškodbene artroze, številne omejitve v njenem vsakodnevnem življenju v delovnem in prostem času, potreba po občasnem opravljanju lažjih del, ko večkrat namesto dela čistilke opravlja sedeče delo knjižnega manipulanta, poleg prestanih pa so upoštevane tudi bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Prisojeni zneski s sodbama obeh stopenj za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti ter zvišani znesek za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti na pritožbeni stopnji tudi po presoji revizijskega sodišča ustrezajo razponu, v okviru katerega se giblje prisoja odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožničinim obsegom škode, ustrezajo pa tudi razmerju pri prisojah odškodnin za lažje, srednje in hude škodne primere.

Po vsem obrazloženem v obeh revizijah uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 obe reviziji zavrnilo, z njima pa tudi priglašene revizijske stroške obeh pravdnih strank.