Jedro

Dokaz z izvedencem izvaja sodišče in ne pravdni stranki (252. člen ZPP). S tem, ko sodišče izvedencu ni zastavilo prav vseh vprašanj, ki jih je predlagala pritožnica, ni zagrešilo relativno bistvene kršitve določb postopka.

Tudi če je odpravo škode financiral le eden od zakoncev, to dejstvo zaradi režima skupnega premoženja ne izključuje aktivne legitimacije obeh za povračilni zahtevek.

Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče pri presoji, ali so zamudne obresti že dosegle glavnico, moralo upoštevati čas zapadlosti terjatve, torej 1. 1. 2001, in ne trenutek, od katerega jih je, upoštevajoč ugovor zastaranja, prisodilo (23. 3. 2006).

Pritožnica sodišču neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi pri odločanju preseglo trditveno podlago tožnikov. Ti so v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek utemeljili na odškodninski podlagi in zanj podali ustrezne trditve. S tem, ko je sodišče njihov zahtevek presojalo tudi po tretjem odstavku 156. člena ZOR, trditvene podlage ni preseglo. Kdaj škoda preseže normalne meje, sodišče namreč ugotavlja v okviru pravilne uporabe materialnega prava v vsakem posamičnem primeru.

Tretje toženka je ukrepala na podlagi ustreznih dovoljenj pri opravljanju splošno koristne dejavnosti (varstva cestnega telesa), zato njeno ravnanje ni bilo protipravno. Vendar pa je to ne odvezuje odgovornosti za nedopustno in prekomerno škodo na podlagi tretjega odstavka 156. člena ZOR (sedaj tretjega odstavka 133. člena OZ).

Zaradi kompleksnosti zadeve in velikih stroškov, potrebnih za ugotavljanje vzrokov nastanka škode, vrednotenje uspeha strank zgolj po višini tožbenega zahtevka ni primerno. Sodišče je pri odločitvi o uspehu strank v postopku upoštevalo, koliko stroškov je nastalo v zvezi z ugotavljanjem posameznih faz postopka. Čeprav tak pristop pri odmeri stroškov ni običajen, ni v nasprotju z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi prve toženke se delno ugodi in se sodba v IV. točki izreka tako spremeni, da je prva toženka drugemu tožniku in tretji tožnici v 15 dneh dolžna plačati 8.147,39 EUR glavnice in 8.147,39 EUR zakonskih zamudnih obresti od glavnice, v preostalem delu pa se pritožba prve toženke in v celoti pritožba tretje toženke zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov na plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi degradacije in manjvrednosti kmetijskih zemljišč in poškodb na objektih. Glede na prispevek toženih strank k nastali škodi je razsodilo, da: (I.) je prva toženka tožnikom dolžna plačati 10.819,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2022 do plačila (škoda zaradi manjvrednosti kmetijskih zemljišč), (II.) so vse tri toženke solidarno dolžne plačati tožnikom 2.091,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2022 do plačila (škoda zaradi manjvrednosti kmetijskih zemljišč), (III.) sta prva in druga toženka solidarno dolžni plačati tožnikom znesek 2.070,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2022 do plačila (škoda zaradi degradacije kmetijskega zemljišča), (IV.) je prva toženka drugemu tožniku in tretji tožnici dolžna plačati 8.147,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.952.440 SIT od 23. 3. 2006 do 31. 12. 2006 ter od zneska 8.147,39 EUR od 1. 1. 2007 dalje (stroški sanacije objekta). V preostalem delu je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (V.) in odločilo, da je prva toženka tožnikom dolžna plačati 6.050,85 EUR stroškov postopka, druga toženka znesek 1.801,06 EUR stroškov postopka (VI.), tožniki pa so dolžni tretji toženki povrniti 7.538,06 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbi prva in tretja toženka.

3. Prva toženka uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri procesnih kršitvah opozarja na absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni dokazno ocenilo izvedenskega mnenja Geološkega zavoda Slovenije (GeoZS), pri čemer v sodbi ni razlogov glede poglavitnega vprašanja, ali in zakaj je prišlo do poslabšanja zemljišč ter kdo je za to odgovoren. Ker stališče sodišča glede utemeljenosti zahtevka ni jasno, ne gre za pošten sodni postopek in sta kršeni pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva. Sodišče je zagrešilo tudi relativno bistveni kršitvi določb postopka, ker je prekoračilo materialno procesno vodstvo pri pozivanju tožnikov k dopolnitvi navedb, nato pa upoštevalo nove trditve, podane v pripravljalni vlogi z 10. 10. 2014. Kršitev postopka je podana tudi, ker sodišče vseh vprašanj, ki so jih po pozivu zastavile stranke, ni posredovalo izvedencu v odgovor, s čimer je poseglo v pravico pritožnice do izjave. Čeprav je sodišče izvedenca zaslišalo na naroku, je jasno, da se stranka brez ustreznega strokovnega znanja ne more odzvati na prejete odgovore. Možnost izjave je bila zato le navidezna. Ker je bilo zaradi ugovora maksimalne škode treba ugotoviti manjvrednost zemljišč, bi sodišče moralo dopustiti dopolnitev izvedenskega mnenja s cenitvijo na podlagi tržnega pristopa. Dvom v rezultat cenitve je prva toženka vzpostavila s predložitvijo cenitve strokovnega pomočnika, ki je bila bistveno nižja.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede protipravnosti in odgovornosti prve toženke, saj obveznost odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda ne more veljati za nelegalno zgrajene stavbe. V postopku ni bilo sporno, da je bilo naselje A. zgrajeno na črno in so bili objekti šele naknadno legalizirani. Odgovornost za škodo iz omenjenega naslova bi morala biti na strani države, ki bi morala nadzirati in ukrepati ob nezakonitih gradnjah. Obvezna lokalna gospodarska javna služba se financira iz komunalnih prispevkov, ki se plačajo pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja, in z njimi občina nato zagotovi komunalno infrastrukturo. Protipravnosti ni mogoče vzpostaviti za nazaj.

Odškodnina zaradi manjvrednosti stvari ne more biti višja od vrednosti stvari, zato bi sodišče moralo ugotoviti vrednost obeh zemljišč, kar predstavlja zgornjo mejo odškodnine. Prva toženka je s pomočjo strokovnega pomočnika ocenila, da je vrednost kvadratnega metra zemljišča 0,93 EUR, kar za obe zemljišči skupaj znaša 8.180,28 EUR. Ta znesek dosojena odškodnina presega.

Dogodki, ki so povzročili odtekanje vode, so običajni, zato ne gre za preseganje običajne meje po tretjem odstavku 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Voda iz javne ceste se vedno steka na sosednja zemljišča, temu je namenjen tudi varovalni pas, v katerem je lastninska pravica omejena. Enako velja za vodo iz naselja A., saj je naravno, da se ta steka na najnižja okoliška zemljišča in to predstavlja njihovo običajno omočenost. Sodišče meša pojma protipravnosti in krivde, zato določbe 133. člena OZ ni uporabilo pravilno. Prva toženka meni, da je ob tehtanju lastninske pravice tožnikov in svojega položaja zavzela primerno ravnovesno točko, zadrževanje vode na parcelah tožnikov je naravno stanje ter tožniki do odškodnine niso upravičeni.

B. B. za povračilo škode ni aktivno legitimirana, saj je sanacijo plačal le drugi tožnik. Ne glede na solastništvo nepremičnin se odškodnina v primeru že odpravljene škode izplača osebi, ki so ji stroški nastali.

Pri ugotavljanju dejstva, ali so zamudne obresti dosegle glavnico in nato prenehale teči, bi sodišče moralo upoštevati ves čas, v katerem zakonske zamudne obresti od glavnice tečejo, torej od 1. 1. 2001 dalje. Kdaj so tožniki obresti uveljavljali in ali so katere zastarale, ni pomembno dejstvo. Ker so obresti že presegle glavnico, bi lahko maksimalna odškodnina znašala le 16.294,78 EUR. Ob upoštevanja stališča sodišča bi se lahko tožeča stranka z umikanjem in ponovnim postavljanjem tožbenega zahtevka izognila uporabi zakonske določbe o maksimalni višini obresti ter obšla materialni predpis.

Sodišče je odškodnino za manjvrednost zemljišč po obdobjih ter za degradacijo razmejilo v nasprotju z izvedenskim mnenjem GeoZS o prispevku posamičnih vzrokov k škodi. Dogodka iz prvega obdobja, ki naj bi povzročila manjvrednost, sta zanemarljivo malo vplivala na omočenost zemljišč glede na ostalih pet ravnanj iz drugega obdobja. Način izračuna z uporabo deleža 16,2 % je zato napačen, saj se ta delež nanaša le na povečano omočenost zaradi dodatnega prepusta. Sodišče obrazložitve v zvezi z mnenjem izvedenske organizacije ni podalo, zato se ni mogoče prepričati, če ga je pravilno razumelo.

Sodišče je pri ugotovitvi, ali je zaradi dogodkov iz prvega in drugega obdobja prišlo do povečane omočenosti zemljišč, nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede na mnenje sodnega izvedenca o prispevku gradnje naselja A. in preusmeritvi odtoka je mogoče zaključiti, da je vpliv prvega le 0,15 %, zaradi preusmeritve odtoka pa 7,17 %. Ti vplivi ne predstavljajo okoljske škode. Bistveni vzrok za omočenost je izgradnja dodatnega cevnega prepusta, pri katerem pritožnica ni sodelovala. Ker dejanja iz prvega obdobja niso imela bistvenega vpliva na nastanek škode, prva toženka tudi ne more odgovarjati za dejanja v prihodnosti, ki naj bi bila s tem povezana. Sodišče bi moralo ugoditi zahtevku le glede 16,2 % škode.

Izvedenec je med ostalimi vzroki za povečano omočenost nepremičnin opredelil tudi zmanjšanje zadrževalnih površin in kot primer navedel ureditev nogometnega igrišča. Tega vzroka sodišče ne bi smelo upoštevati, saj ga tožniki niso navedli, zato bi ga izvedenec moral izločiti iz enačbe, ki prikazuje vpliv omočenosti. Sodna praksa, na katero se je sklicevalo sodišče, ni uporabljiva, saj tožniki niso trdili, da gre za opravljanje dovoljene dejavnosti. Tudi sicer se solidarna odgovornost lahko utemelji le v primeru, da ni mogoče natančno razmejiti deleža posameznih strank in če se nobena ni uspela v celoti razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti. Sodišče bi moralo za vsako od toženk ugotoviti za vsako dejanje delež prispevka k nastanku škode, kar ni bilo storjeno.

Ker je izvedenec GeoZS glede nepremičnine ID parcela 576/2 orisal, da nanjo degradirano območje ne posega, ampak se konča na parcelni meji, medtem ko je izvedenec E. E. v cenitvi upošteval tudi zmanjšano vrednost te nepremičnine, sta izvedenski mnenji v nasprotju. Glede vrednosti nepremičnin je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče se je pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov izrazito nagnilo v korist tožnikov. Ti so uspeli le s 27 % tožbenega zahtevka, zato odločitev, da jim mora prva toženka povrniti del pravdnih stroškov, ni v skladu z vrednostno oceno uspeha. Delitev stroškov po temelju in višini je nezakonito, sodna praksa pa uporabljena napačno. Pogoji nepravičnosti do stranke niso podani, toženka se je imela pravico braniti ne glede na kompleksnost zadeve. Sodišče je spregledalo, da B. B. ne bi smela uspeti v zvezi s sanacijo drenaže in da niso vsi tožniki tožili za vse denarne zahtevke. Izračun sodišča v 106. točki je zato napačen, saj izhaja iz izhodišča, da so tožili vsi tožniki za vse nepremičnine za vse škodne dogodke.

4. Tretje toženka sodbo izpodbija v delu, s katerim ji je bilo naloženo solidarno plačilo zneska 2.091,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2022 dalje (II. točka izreka) in glede stroškov postopka (VII. točka izreka). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek proti njej v celoti zavrne in tožnikom v breme naloži njene stroške postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Opozarja na odsotnost trditev tožnikov, da je škoda nastala pri opravljanju splošno koristne dejavnosti in da presega običajno mero. Sodišče je njihovo manjkajočo trditveno podlago nadomestilo samo, s tem pa bistveno kršilo določila pravdnega postopka. Odločitev o tem, ali neka škoda presega običajno mejo v smislu tretjega odstavka 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), je stvar pravilne uporabe materialnega prava v vsakem posameznem primeru. Sodišče je ugotovilo, da je bilo v obdobju od leta 1980 do 1998 storjenih več dejanj, zaradi katerih je prišlo do stekanja večje količine vode na nepremičnine tožnikov. Kasnejša ravnanja od leta 1999 do 2000 so v primerjavi s predhodnimi povečala pretok vode in omočenost le za 16,2 %. Dodatna omočenost je tako majhna, da škoda iz tega vzroka ne presega normalne meje, in bi sodišče zato zahtevek zoper tretjo toženko moralo v celoti zavrniti.

Dodatni cevni prepust je tretja toženka v letu 2000 vgradila na podlagi naročila Direkcije RS za ceste kot pogodbeni izvajalec in vzdrževalec ceste. Njeno ravnanje torej ni bilo protipravno, prav tako kot tudi ne ravnanje tožnikov pri zamašitvi prepusta. Zato tretja toženka ne more odgovarjati za morebitno škodo, ki je tožnikom s tem ravnanjem nastala.

Z zamašitvijo vgrajenega cevnega prepusta je bila pretrgana vzročna zveza med ravnanjem tretje toženke in morebitno nastalo škodo. Ponovna vzpostavitev prepusta s strani tretje toženke ne more ponovno vzpostaviti pretrgane vzročne zveze.

Sodišče je napačno odločilo o povračilu pravdnih stroškov. Tožniki so od pritožnice zahtevali odstranitev škodne nevarnosti, kar je bilo v celoti zavrnjeno, plačilo škode na objektih, kar je bilo prav tako zavrnjeno, in plačilo za manjvrednost kmetijskega zemljišča, s katerim so uspeli glede povečane omočenosti zemljišč za 16,2 %. Po višini so tožniki zoper tretje toženko glede manjvrednosti zemljišč uspeli z 29,9 %, v povprečju torej z 22,6 %. Uspeh tožnikov glede tega tožbenega zahtevka zato ne more biti 50 %. Če je sodišče že ločeno obravnavalo zahtevke po temelju in višini, bi moralo ugotoviti, da so tožniki uspeli zgolj z enim zahtevkom od treh, pa še s tem ne v celoti. Po pravilnem izračunu je uspeh tožnikov glede prvih dveh zahtevkov 0 %, uspeh s tretjim zahtevkom pa ob upoštevanju temelja in višine skupaj 22,6 %, v povprečju torej 7,53 %. Če se zahtevki ne bi obravnavali ločeno po temelju in višini, bi tožniki zoper tretjo toženko uspeli največ z 2,5 %, oziroma upoštevajoč neuspeh z zahtevkom na odstranitev škodne nevarnosti z 1,25 %. Tako bi bili tožniki ob upoštevanju uspeha po temelju in višini glede na obračunane stroške tretji toženki dolžni povrniti 25.482,55 EUR pravdnih stroškov, ob upoštevanju uspeha zgolj po višini pa 27.607,84 EUR pravdnih stroškov. Drugačen obračun stroškov je arbitraren. Ne glede na kompleksnost zadeve je treba upoštevati, da je bila tožba skoraj v celoti vložena neutemeljeno.

5. Tožniki na pritožbi niso odgovorili.

6. Pritožba prve toženke je delno utemeljena, pritožba tretje toženke pa ni utemeljena.

_O ozadju zadeve:_

7. Tožniki so solastniki štirih zemljišč v k. o. ...1, ki ležijo ob regionalni cesti C. V naravi na parcelah 577/1 in 577/2 stojijo objekti, parceli 589 in 576/2 predstavljata kmetijsko zemljišče. Zemljišča ležijo nižje od sosednjih zemljišč, pri čemer je cesta v preteklosti predstavljala bariero, ki je zmanjševala dotekanje meteornih in odpadnih voda iz širšega območja naselja. Tožniki zatrjujejo, da so toženke s posamičnimi ravnanji in opustitvami povzročile zamakanje njihovih zemljišč, kar je privedlo do nastanka škode na objektih in do manjvrednosti ter degradacije kmetijskega zemljišča. V tej pravdi je že bilo pravnomočno razsojeno, da je prva toženka kot lokalna skupnost s celovito rešitvijo problema odvoda meteornih in fekalnih voda dolžna sanirati zemljišči 589 in 576/22. Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo še o tožbenem zahtevku na plačilo denarne odškodnine za povračilo stroškov sanacije objektov in manjvrednost kmetijskih zemljišč.

8. Zaradi ugovorov zastaranja in pasivne legitimacije toženk dokazni postopek ni bil usmerjen le v ugotavljanje vzročne zveze med celoto zatrjevanih škodnih ravnanj in poslabšanim stanjem na zemljiščih, temveč je sodišče ugotavljalo tudi prispevek posameznega od vzrokov, kar je bistveno podaljšalo in podražilo sodni postopek. Po obširno izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugovor zastaranja (razen v obrestnem delu) zavrnilo, česar pritožnici ne izpodbijata. Odgovornost za nastalo škodo je pripisalo prvi toženki v celoti in ji naložilo plačilo 23.128,74 EUR, medtem ko je drugo toženko zavezalo za znesek 4.162,27 EUR3, tretje toženko pa za znesek 2.091,52 EUR4. Ker tožniki in druga toženka pritožb niso vložili, je sodba postala pravnomočna v zavrnilnem delu in glede obveznosti druge toženke, predmet pritožbenega preizkusa pa je odločitev sodišča o obveznosti prve in tretje toženke.

_O pritožbi prve toženke:_

9. Prva toženka v obsežni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP, ki jih obravnava po posameznih sklopih. Temu bo sledilo tudi pritožbeno sodišče pri odgovoru nanje.

_O uveljavljenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka:_

10. Pritožba sodbi neutemeljeno očita absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni navedlo svojih razlogov o izvedenskem mnenju GeoZS. Sodišče je celoten postopek vodilo transparentno in zaradi zahtevnosti zadeve o vzrokih za nastalo škodo za izvedenca geološke stroke postavilo strokovno organizacijo. Izvedensko mnenje je bilo predmet številnih dopolnitev, izvedenec pa je na zaslišanju večkrat dodatno pojasnjeval svoj izvid, metodo dela in odgovarjal na vprašanja strank. Iz sodbe izhaja, da se je sodišče na mnenje v celoti oprlo ter se nanj sklicevalo pri posameznih sklopih vprašanj, ponekod z oznako listovne številke spisa, na katerih je posamezna ugotovitev zapisana5. Zavajajoča je pritožbena navedba, da v sodbi ni besedice o tem, zakaj je prišlo do poslabšanja zemljišč in kdo je za to odgovoren, saj se je sodišče o tem izjasnilo v več delih obrazložitve, sklicujoč se na izvedensko mnenje6. Zgolj dejstvo, da v sodbi ni zapisalo, da mnenje v celoti sprejema kot logično in strokovno in ga ni podrobneje povzelo, ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali da je ni mogoče preizkusiti. Pritožnici ni bila kršena pravica do sodnega varstva, saj je aktivno sodelovala v obširnem dokaznem postopku. Vsebina pritožbe nadalje potrjuje, da je stališče sodišča razumela, zato se tudi neutemeljeno sklicuje na kršitev pravice do pravnega sredstva in vsebinsko neobrazloženost sodne odločbe. Ob tem je nekorektno namigovanje, da je sodišče sojenje prepustilo izvedencu. Izvedensko mnenje je namreč predstavljalo le strokovno podlago za sprejem odločitve v zvezi z vzroki za nastalo škodo, o tem, kdo je zanjo odgovoren in v kakšnem obsegu, pa je z uporabo pravnih pravil odločilo sodišče. 11. Striktna razlaga pravila o mejah pritožbenega postopka sodišču nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne7. Pri relativno bistvenih kršitvah določb postopka to pomeni, da mora pritožnica natančno opisati procesno dejstvo, na katerega navezuje svojo tezo o obstoju procesne kršitve. Pritožnica v pritožbi ne pojasni, katere so tiste nove trditve, ki naj bi jih tožniki navedli v pripravljalni vlogi z 10. 10. 2014, in kako je njihova dopustitev vplivala na odločitev. Ker pritožbeno sodišče pri relativno bistvenih kršitvah določb postopka nima dolžnosti uradnega preizkusa, temveč ima zgolj kontrolno funkcijo v okviru strankinih navedb, na podlagi pavšalnih trditev o nespoštovanju prekluzije kršitve ni moglo niti smelo ugotoviti. Enako velja za pritožbeni očitek prekoračitve materialno procesnega vodstva. Poziv sodišča stranki, naj konkretizira elemente škodnega delikta za vsak zatrjevani dogodek, takšne prekoračitve ne predstavlja, drugih oblik kršitve 285. člena ZPP pa prva toženka ni konkretizirala.

12. Dokaz z izvedencem izvaja sodišče in ne pravdni stranki (252. člen ZPP). S tem, ko sodišče izvedencu ni zastavilo prav vseh vprašanj, ki jih je predlagala pritožnica, ni zagrešilo relativno bistvene kršitve določb postopka. Prav tako pritožnici ni bila kršena pravica do izjave, ker se je izvedenec do njenih pripomb opredeljeval ustno na naroku in ne v pisni dopolnitvi mnenja. Kot izhaja iz pritožbe, je za prvo toženko sporna predvsem dopolnitev mnenja s strani sodnega cenilca glede vrednosti kmetijskih zemljišč, kar ne predstavlja tako zahtevne teme, da se kot občina in s tem nosilka zakonskih pooblastil na tem področju ter s pomočjo strokovnega pomočnika, ki ga omenja, nanjo ne bi mogla pripraviti. Očitku navideznosti pravice do izjave zato ni mogoče pritrditi.

13. Sodišče predlog stranke, ali je potrebna dopolnitev izvedenskega mnenja, presoja skladno z 8. členom ZPP, torej tehta po svojem prepričanju, ali je določeno dejstvo z izvedenskim mnenjem dokazano v zadostni meri. Ker je sodišče prve stopnje po dodatnih pojasnilih izvedenca izbrano metodo cenitve štelo za ustrezno, je predlog pritožnice (in tožnikov) za dopolnitev izvedenskega mnenja s cenitvijo po drugi metodi utemeljeno zavrnilo.

_O zmotni uporabi materialnega prava:_

14. Sodišče prve stopnje je pri presoji odškodninskih zahtevkov tožnikov ugotavljalo vse elemente civilnega delikta, hkrati pa poudarilo, da zadevo presoja po tretjem odstavku 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta predstavlja podlago za prisojo odškodnine za škodo, ki presega normalne meje, pri opravljanju splošno koristne dejavnosti z dovoljenjem pristojnega organa8. 15. Prva toženka v pritožbi prvič izpostavlja dejstvo, da za škodo zaradi omočenosti zemljišč kot posledice izgradnje naselja A. ne more odgovarjati, ker gre za nelegalno (črno) gradnjo. V dosedanjem postopku trditev o nelegalni gradnji ni bila podana (gre za nedopustno pritožbeno novoto), prav tako nanjo niso kazali izvedeni dokazi. Nasprotno, priča D. D. je kot načelnik oddelka za okolje in prostor pri pritožnici na naroku 9. 12. 2003 izpovedal, da je bila gradnja izvedena na podlagi ustreznih gradbenih dovoljenj. To je zatrjevala tudi druga toženka v vlogi s 7. 4. 2009. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da prva toženka odgovarja za dodatno omočenost zemljišč tožnikov, ki izvira iz naselja A., zaradi neustreznega odvodnjavanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda v okviru obvezne lokalne javne službe na podlagi vsakokrat veljavnih določb Zakona o varstvu okolja (ZVO)9. S pritožbenimi navedbami o razmejitvi pristojnosti med prvo toženko in državo na področju gradnje in o financiranju infrastrukture s pomočjo komunalnega prispevka skuša pritožnica odvrniti pozornost od neizpolnjevanja lastnih obveznosti, s čimer ne more uspeti.

16. Izhodišču pritožnice, da škoda zaradi manjvrednosti stvari načeloma ne more presegati njene vrednosti, pritožbeno sodišče pritrjuje. V obravnavani zadevi je sodišče to izhodišče upoštevalo. Izvedenec kmetijske stroke je v 1.2 točki izvedeniškega mnenja ocenil vrednost parcel 576/2 in 589, v primeru, da do omočenosti ne bi prihajalo, skupno na 24.101,04 EUR, njuno sedanjo vrednost pa na 11. 190,44 EUR. Manjvrednost obeh parcel tako znaša 12.910,60 EUR, kar ne dosega njune vrednosti. Izvedenec je tudi ustrezno obrazložil uporabljeno metodologijo cenitve in navedel razloge, zaradi katerih ni uporabil tržnih cen, ki na tem območju močno variirajo. Ker pritožnica svoj zaključek o preseganju maksimalne odškodnine utemeljuje z lastno oceno vrednosti zemljišč, v pritožbi ne more biti uspešna.

17. Tožniki so izkazali, da se je narava njihovih zemljišč od sredine osemdesetih let postopoma spreminjala, tako da del kmetijskih zemljišč sploh ni več primeren za uporabo ter so v celoti degradirana, del pa je slabše donosen. Sodišče je s pomočjo izvedencev ugotovilo, da spremembe niso nastopile le zaradi lege zemljišč, temveč zaradi ravnanj in opustitev toženk. Odločilni razlog za povečanje vode je bilo načrtno usmerjanje v kanal na kmetijskih zemljiščih, ob pričakovanju, da vodi proti ponoru, ki bo odvečno vodo ustrezno odvedel. V postopku je bilo ugotovljeno, da luknja pri lovskem domu ne predstavlja požiralnika, zato je prišlo do omočenosti parcel, ki presega normalno mejo. Trditve prve toženke, da gre za običajno stekanje vode iz javne ceste in naselja A., ter naravno stanje, so v nasprotju z ugotovitvijo o načrtnem usmerjanju vode prav na zemljišča tožnikov in kažejo na njeno nepripravljenost sprejeti odgovornost za strokovno ustrezno odvajanje meteornih in odpadnih vod. To nedvomno ne more biti takšno, da se odplake usmerijo na najnižje ležeče zemljišče, ki jih ne more absorbirati. Očitek o napačnem tehtanju interesov lastninske pravice tožnikov in vloge prve toženke je glede na navedeno neutemeljen in je sodišče določbo 156. člena ZOR (sedaj 133. člena OZ) uporabilo pravilno.

18. Ker vse do ugovora prve toženke v vlogi s 25. 2. 2021, torej 20 let od vložitve tožbe, aktivna legitimacija B. B. kot solastnice zemljišča za zahtevek na plačilo odškodnine zaradi sanacije škode na objektih ni bila sporna, so pravočasne trditve tožnikov, da gre za zakonsko partnerico drugega tožnika. Tudi če je odpravo škode financiral le eden od zakoncev, to dejstvo zaradi režima skupnega premoženja ne izključuje aktivne legitimacije obeh za povračilni zahtevek.

19. Sodišče je zaradi ugovorov zastaranja in pasivne legitimacije z dopolnjevanjem izvedeniškega mnenja poskušalo razmejiti vpliv posameznih ravnanj na poslabšanje stanja parcel tožnikov. Ker gre za pretekla ravnanja, ko meritve niso bile izvedene, je izvedena organizacija oceno lahko podala le na podlagi modelnega prikaza in izračunov. Čeprav ob tem ni razmejila vseh vzrokov povečanja vodnatosti in dotoka na zemljišče tožnikov, pritožbeno sodišče ocenjuje, da v razmerju do prve toženke ne gre za bistveno vprašanje. Sodišče je namreč glede glavnice ugovor zastaranja v celoti zavrnilo, saj je škoda nastajala kontinuirano. Ker je ugotovljeno, da je prva toženka zaradi nespoštovanja zakonske obveznosti ustreznega čiščenja in odvajanja komunalnih in padavinskih voda odgovorna za vso nastalo škodo (v delu solidarno z drugima dvema toženkama), se pritožbeno sodišče ne bo podrobneje opredeljevalo do pritožbenih trditev o napačnem izračunu vpliva omočenosti na manjvrednost zemljišč po posameznem obdobju. Glede na izrecen ugovor prve toženke glede deleža 16,2 % zgolj dodaja, da se ta nanaša na povečan dotok vode zaradi dodatno vgrajenega prepusta premera 80 cm glede na celotno količino vode, ki je odtekla na zemljišča tožnikov pred tem. Zato ni mogoče pritrditi prvi toženki, da prvotni prepust in preusmeritev vode proti luknji pri lovskem domu nista povzročila bistvenih sprememb na zemljišču, kljub temu, da izgradnja naselja A. kot del urbanizacije ni pomenila odločilnega vzroka povečanja vodnatosti.

20. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče pri presoji, ali so zamudne obresti že dosegle glavnico, moralo upoštevati čas zapadlosti terjatve, torej 1. 1. 2001, in ne trenutek, od katerega jih je, upoštevajoč ugovor zastaranja, prisodilo (23. 3. 2006). Ker so obresti od 1. 1. 2001 pa do uveljavitve OZ-A 22. 5. 2007 že dosegle glavnico in so prenehale teči, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da njena obveznost iz naslova obresti za škodo na objektih (IV. točka izreka sodbe) znaša največ 8.147,39 EUR (višina glavnice).

_O zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja:_

21. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je prva toženka odgovorna za vso tožnikom nastalo škodo, ki je kontinuirano nastajala vsaj od začetka 90. let dalje. Ta se je odrazila že pred letom 1999, ki ga je sodišče štelo kot pričetek drugega obdobja posegov, saj so tožniki škodo na objektih z drenažo in novo ureditvijo dvorišča sanirali že v letu 1998 in jo takrat stabilizirali. Tudi iz listinske dokumentacije s kronologijo dogajanj, ki jo je predložila pritožnica, izhaja, da je do zamakanja zemljišč prihajalo že v 90. letih in ne šele s povečanjem cevnega prepusta v letu 2000. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti pritožnici, da dejanja iz prvega obdobja, predvsem z vkopanim cestnim prepustom v letu 1990, na omočenost parcel niso vplivala in da je sodišče v tem delu dejansko stanje zmotno ugotovilo. Sama razmejitev vzrokov pa v razmerju do prve toženke ni odločilna.

22. Izgradnjo nogometnega igrišča je sodišče ustrezno vključilo v pojem urbanizacije K., zaradi katerega so zmanjšane zadrževalne površine, kar pritožnici narekuje dodatno odvodnjavanje. Ker je to storila nestrokovno, saj se je vedno več vode usmerjalo na parcele tožnikov, na katerih ponora ni bilo, je tožnikom dolžna povrniti nedopustno povečan obseg škode.

23. Pritožnica v pritožbi prvič opozarja na neskladja med izvedenskimi mnenji glede obsega manjvrednega zemljišča, saj v tej smeri pripomb na mnenje izvedenca E. E. ni podala. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo površini degradiranega in omočenega zemljišča, kot jo je ugotovil sodni izvedenec, ki mu je bila ta naloga zaupana. Naloga izvedene organizacija GeoZS je bila v ugotavljanju vzrokov za nastalo škodo in ne v ugotavljanju njenega obsega, zato o neskladju med izvedenskimi mnenji ni mogoče govoriti.

24. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je izvedenec E. E. ocenil vrednost parcel 576/2 in 589. Zgolj uporaba druge metode, kot jo sprejema pritožnica, ne pomeni zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

_O pritožbi tretje toženke:_

25. Pritožnica sodišču neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi pri odločanju preseglo trditveno podlago tožnikov. Ti so v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek utemeljili na odškodninski podlagi in zanj podali ustrezne trditve. S tem, ko je sodišče njihov zahtevek presojalo tudi po tretjem odstavku 156. člena ZOR, trditvene podlage ni preseglo. Kdaj škoda preseže normalne meje, sodišče namreč ugotavlja v okviru pravilne uporabe materialnega prava v vsakem posamičnem primeru. Tožniki so trditve o obstoju škode podali in jo tudi izkazali, pri čemer ugotovljena degradacija zemljišč in poškodovanje objektov nedvomno presega običajno in tolerantno škodo zaradi odvajanja vode s cestnega telesa, saj gre za škodo, ki je porušila naravno ravnotežje in na delu parcel celo spremenila naravni habitat iz travniškega v močvirski.

26. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožnico, da je povečanje dotoka vode za 16,6 % zaradi vgradnje dodatnega prepusta pod cesto v letu 2000 zanemarljivo in da zato njena odškodninska odgovornost za nastalo škodo ni podana. Izvedenec je potrdil, da je večji dotok vode skozi daljše obdobje povzročil širjenje okrnjenosti in degradacije zemljišč, kar je sodišče ustrezno ovrednotilo pri višini odškodnine, upoštevajoč 216. člen ZPP.

27. Tretje toženka je ukrepala na podlagi ustreznih dovoljenj pri opravljanju splošno koristne dejavnosti (varstva cestnega telesa), zato njeno ravnanje ni bilo protipravno. Vendar pa je to ne odvezuje odgovornosti za nedopustno in prekomerno škodo na podlagi tretjega odstavka 156. člena ZOR (sedaj tretjega odstavka 133. člena OZ).

28. Pritožnica v pritožbi prvič izpostavlja ugovor prekinjene vzročne zveze med izgradnjo dodatnega prepusta v letu 2000 in nastalo škodo zaradi njegove kasnejše zamašitve s strani tožnikov. Ker je bila zamašitev kratkotrajna in je tretje toženka nemudoma vzpostavila prejšnje stanje povečanega pretoka, tak ugovor ni utemeljen. Škoda zaradi manjvrednosti zemljišča namreč ne nastane hipno, temveč nastaja postopoma z zapoznelim učinkom, k čemur je prispevalo daljše časovno obdobje povečanega prepusta vode. Kratkotrajna zamašitev prepusta tako ni vplivala na vzročno zvezo med prvotnim vzrokom in nastalo posledico.

_O stroških postopka:_

29. Obe stranki pritožbo vlagata tudi zoper stroškovno odločitev, ki jo je sodišče ob tehtanju vseh okoliščin primera sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da zaradi kompleksnosti zadeve in velikih stroškov, potrebnih za ugotavljanje vzrokov nastanka škode, vrednotenje uspeha strank zgolj po višini tožbenega zahtevka ni primerno.

30. Sodišče je pri odločitvi o uspehu strank v postopku upoštevalo, koliko stroškov je nastalo v zvezi z ugotavljanjem posameznih faz postopka. Tako je ocenilo, da je 80 % pravdnih stroškov nastalo v zvezi z ugotavljanjem temelja, od tega 30 % v zvezi z obravnavanjem ukrepov za odstranitev vira nevarnosti, 50% pa v zvezi z ugotavljanjem temelja odškodninske terjatve. Stroški, povezani z višino tožbenega zahtevka, so znašali 20 %. Čeprav tak pristop pri odmeri stroškov ni običajen, ni v nasprotju z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP. Ker pritožnici tega razmerja niti ne grajata, mu pritožbeno sodišče sledi. Ob tem dodaja, da je pretežni del stroškov v zvezi s temeljem nastal zaradi razmejitve vzrokov za nastalo škodo po posameznih obdobjih, kar je bilo pomembno v zvezi z ugovorom zastaranja, ki se je kasneje izkazal za neutemeljenega. Ne gre prezreti tudi dejstva, da so tožniki zahtevali povrnitev škode za degradacijo okolja od finančno bistveno močnejših toženk. Zato bi bilo zgolj upoštevanje uspeha po višini le navidezno vrednotno uravnoteženo, dejansko pa bi fizičnim osebam zaradi stroškovnega bremena odvzelo realno možnost dostopa do sodišča. 31. Tožniki so zoper prvo toženko po podlagi uspeli tako z denarnim zahtevkom kot z zahtevkom za izvedbo ustreznih ukrepov za odstranitev vira nevarnosti. Glede na razmejitev nastalih stroškov po posameznih segmentih, katere prva toženka vsebinsko ne graja, pritožbeno sodišče sledi zaključku sodišča prve stopnje, da njihov uspeh v postopku znaša 85 %. Na odmero stroškov v razmerju do prve toženke notranje razmerje delitve stroškov med tožniki ne vpliva in tega pritožnica tudi ne zatrjuje, zato ni bistveno, da vsi niso udeleženi pri vseh zahtevkih. Višine odmerjenih stroškov prva toženka ne izpodbija, zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnikom dolžna povrniti 6.050,85 EUR pravdnih stroškov, kar glede na skupne stroške tožnikov predstavlja le manjši del vseh priznanih stroškov.

32. Tretje toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi sodišče moralo uspeh po temelju pri denarnem zahtevku vrednotiti ločeno glede vsakega škodnega ravnanja in s tem v zvezi podaja modelne izračune. Sodišče je namreč izhajalo iz metode razporeditve stroškovnega bremena, upoštevajoč višino stroškov, nastalih z dokazovanjem posameznih elementov odškodninskega zahtevka, ki jo je enotno upoštevalo pri vrednotenju uspeha vseh strank v postopku. Ker drugi odstavek 154. člena ZPP dopušča sodišču, da pri odločitvi upošteva različne okoliščine primera, ki so bile že izpostavljene v 30. točki obrazložitve te sodbe, pritožbeno sodišče pristop sodišča ocenjuje kot ustrezen, ne glede na majhen uspeh tožnikov z višino tožbenega zahtevka. Pri tem ni pomembno, da so tudi toženci založili predujem za sodne izvedence, saj so ti stroški zajeti v njihovih priglašenih stroških. Odločitev sodišča, da so tožniki tretje toženki dolžni povrniti 7.538,06 EUR pravdnih stroškov, ni nepravična in tudi ne vrednotno neuravnotežena, sploh ob upoštevanju dejstva, da je sodišče skupne stroške tožnikov odmerilo na 40.764,96 EUR, stroške tretje toženke pa na 28.664,14 EUR.

_Sklepno:_

33. Pritožbeno sodišče je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje glede teka obresti od prisojene odškodnine za škodo na objektih (IV. točka sodbe) pritožbi prve toženke delno ugodilo in sodbo v tem delu na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je obresti omejilo do višine glavnice (na znesek 8.147,39 EUR). V preostalem delu je pritožbo prve toženke in v celoti pritožbo tretje toženke zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

34. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Tretje toženka je s pritožbo v celoti propadla, prva toženka pa je uspela le z majhnim delom pritožbe v zvezi s stransko terjatvijo dela glavnice, zato obe pritožnici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Ker vse parcele ležijo v isti katastrski občini, sodišče v nadaljevanju zaradi preglednosti te več ne navaja. 2 Zahtevek zoper drugo in tretje toženko je bil zavrnjen (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 203/2009 -III z 21. 5. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3321/2009 z 20. 1. 2010 in sodbo VS RS II Ips 167/2011 z 22. 5. 2014). 3 Solidarno s prvo in tretje toženko za znesek 2.091,52 EUR, solidarno s prvo toženko pa za znesek 2.070,74 EUR. 4 Solidarno s prvo in drugo toženko. 5 Primerjaj npr. 41. in 57. točko obrazložitve. 6 Primerjaj 41., 43., 44., 57. točko sodbe. 7 Sodba VS RS II Ips 25/2020. 8 Sedaj 133. člen OZ govori o škodi, ki presega običajne meje. 9 26. člen ZVO, 149. člen ZVO-1, 233. člen ZVO-2.