Jedro

Kriterije, kdaj se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je Sodišče EU med drugim pojasnilo v sodbi C‑742/19. Skladno s sodno prakso gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede le, kadar gre za operacijo, kjer zaradi teže ali izrednosti ni mogoče načrtovati delovnega časa oziroma bi to pomenilo precejšne tveganje za uspeh operacije. Nanaša se predvsem na vojaško posredovanje, bojno delovanje, bitke oziroma delovanja, ki vključujejo takšne elemente. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da je šlo za vnaprej načrtovano in usklajeno dejavnost z organi policije v mirodobnem času, kjer je SV nudila le podporo pri varovanju državne meje in obvladovanju ilegalnih prehodov in ne za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe (I. točka izreka), toženki naložilo, da tožniku plača prikrajšanja pri plači od po višini opredeljenih bruto zneskov, ki so za vsak posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. a) točka izreka); v presežku je zahtevek zavrnilo (II. b) točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 20,5 % stroškov postopka, toženki pa, da tožniku povrne 79,5 % stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS) določa plačilo, ne glede na to, ali gre za pripravljenost znotraj ali zunaj delovnega časa. Sodišče EU je v zadevi C-742/19 poudarilo, da je obdobje razpoložljivosti lahko plačano drugače kot obdobje, v katerem oseba opravlja delo. V nasprotju z direktivo je zato lahko le drugi odstavek 97.e člena ZObr, ne pa tudi pravila o plačilu za delo. Bistvena razlika z zadevo VIII Ips 196/2018 je druga pravna podlaga za plačilo pripravljenosti, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker se je sklicevalo na to odločbo. Napačna je ugotovitev, da niso podane izjeme za dejavnost varovanja državne meje. Toženka je uveljavljala vse štiri izjeme, predvsem da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Sodišče ne more poseči v suvereno pravico države, da vojaško dejavnost opredeli za vojaško operacijo, do česar se sodišče ni opredelilo. Sprejelo je, da so vojaške operacije tudi nebojne, vendar ni razumelo pojma vojaške operacije. Napačno je uporabilo materialno pravo, ker očitno smatra, da mora biti vojaška operacija posledica izrednega dogodka. Vojaške operacije potekajo tudi v mirnodobnem času, lahko gre za podporne dejavnosti, kot to izhaja iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca, vsaka operacija pa je vnaprej načrtovana. Da varovanje državne meje ustreza elementom vojaške operacije, sta potrdila A. A. in B. B. V letu 2019 se je spremenila organizacija dela zaradi neobvladljivega povečanja števila migracij, kot izhaja iz izjave B. B. Varovanje državne meje se je vodilo po vojaško, spoštovala se je linija PINK, vzpostavili so se TOC-i, operacija je imela operativni cilj, iz ukaza izhaja, da je bil sprejet taktični načrt. Že samo ime bi moralo prepričati sodišče, da je šlo za vojaško operacijo. Sodišče je ugotovilo, da je prišlo do spremembe koncepta delovanja Slovenske vojske (SV), vendar tega ni upoštevalo in je zaključilo, da se vsebina dela ni spremenila. Izhajalo je iz zmotnega stališča, da je izjemo od direktive potrebno presojati skozi delo posameznega pripadnika in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Napačno je stališče, da pojav migracij ne predstavlja izrednih okoliščin. Sodišče EU ni navedlo vseh izrednih okoliščin, prav tako daljšo trajanje migracij ne pomeni, da gre za običajen pojav. Sodišče je tudi napačno presojalo primernost rotacij, saj je dejansko presojalo njihovo možnost. Sledilo je le tožniku in njegovim pričam, ki pa niso merili učinkovitosti. Zaradi povečanega obsega migracij je bilo po letu 2019 potrebno zagotoviti več ljudi in stalno prisotnost. Sodišče ne sme in ne more presojati, koliko delovnih mest mora imeti toženka oziroma kakšna naj bo formacija, kar je tudi stališče sodne prakse. Enako velja glede rotacij pri straži. Za stražo ni trdila, da gre za vojaško operacijo, ampak je uveljavljala, da rotacije niso primerne. Bolj smotrno je, da straža poteka preko pripravljenosti, saj je kvaliteta varovanja boljša, kar je potrdil C. C. Vedno obstaja možnost naraščanja sil, zato bi sodišče moralo opraviti oceno, kako bi potekalo naraščanje sil in odziv na dogodek na kakovost varovanja z in brez rotacije. Ni se opredelilo do navedb glede intervencijske skupine (INSK) oziroma jih ni dokazano ocenilo, zato je tožniku napačno prisodilo plačilo za september 2021. Objekt D. se je vedno varoval preko sistema pripravljenosti, zato ni mogoče primerjati obeh načinov varovanja. E. E. je pojasnil težave pri varovanju tega objekta, slaba dostopnost in oddaljenost, zato je bila potrebna stalna pripravljenost. Število pripadnikov ni pomembno, saj je slednje posledica ocene varnostnega tveganja in ne vpliva na izvedbo rotacij. E. E. in C. C. sta potrdila, da rotacij ni bilo mogoče izvajati, sodišče pa temu ni podelilo ustrezne teže. C. C. je strokovnjak na tem področju, zato njegova izpoved ni subjektivno doživljanje. Napačno je povzelo izpoved E. E., da se hrana sedaj dnevno vozi iz F., saj dostava hrane ni cilj, ki ga je treba doseči za vsako ceno. Sodišče tudi ne more presojati, kateri oddelek, iz G. ali F., naj izvaja stražo. Ni se opredelilo do tega, da se morajo vsi prevozi opraviti s službenimi vozili. Vse priče so potrdile, da bi bile rotacije slabe. Glede straže objekta H. pa je bilo pojasnjeno, da se je pripravljenost uvedla zaradi epidemije. Toženka ne bi mogla pošiljati vedno istih pripadnikov, sodišče pa se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo sploh na voljo dovolj pripadnikov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek in priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb in dokazov strank, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Ni ugotavljalo nebistvenih okoliščin, zato je neutemeljen očitek o onemogočeni obrambi. Sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo in ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožnik je v vtoževanem obdobju kot vojak strelec puškomitraljezec opravljal naloge straže, varovanja državne meje in vaje oziroma usposabljanja na terenu, toženka pa mu je v zvezi s temi nalogami odrejala tudi stalno pripravljenost. Čas pripravljenosti se mu skladno s 97.e členom Zakona o obrambi (ZObr) ni všteval v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, zato je za ta čas prejel le dodatek za pripravljenost, ki je v vtoževanem obdobju znašal 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen KPJS). Tožnik je zatrjeval, da bi se čas pripravljenosti, ko se je moral nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu, na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) moral šteti kot delovni čas, zato je upravičen do polnega plačila.

7. Kriterije, kdaj se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je Sodišče EU med drugim pojasnilo v sodbi C‑742/19. Posamezna vojaška dejavnost se izključi iz uporabe Direktive 2003/88/ES: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče je ugotavljalo, ali se dejavnosti varovanja državne meje in straže glede na navedene izjeme lahko izključita s področja uporabe Direktive 2003/88/ES. Sklicevalo se je sicer na delo tožnika, vendar iz sodbe jasno izhaja, da je presojalo, kako sta potekali dejavnosti varovanja državne meje in straže, kateri je opravljal tudi tožnik, in ni presojalo le konkretnega dela tožnika, zato je neutemeljen očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže in varovanja državne meje ni podana nobena od navedenih izjem,1 zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, da tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.2

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati na sodbo VIII Ips 196/2018, ki prav tako ureja vprašanje plačila za čas pripravljenosti vojaške osebe. V obeh primerih gre za enako pravno podlago, čeprav je v času sprejema odločitve v zadevi VIII Ips 196/2018 znašal dodatek za stalno pripravljenost po takrat veljavni KPJS 20 %, sedaj pa 50 %. Višina dodatka ni bistvena, bistvena je ureditev pripravljenosti v ZObr, ki določa, da se ta čas ne šteje v delovni čas.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dejavnost varovanja državne meje potekala na način, da je tožnik iz vojaškega objekta, kjer je bil nastanjen, odhajal na določene točke na južni meji, kjer je skupaj s policistom opravljal patruljo oziroma izvajal opazovanje na opazovalnicah. To nalogo je opravljal 12 ur, nato pa je bil v 12 urni pripravljenosti. Glede na opisano vsebino dela pripadnikov SV v okviru varovanja državne meje se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.

11. Skladno s sodno prakso gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede le, kadar gre za operacijo, kjer zaradi teže ali izrednosti ni mogoče načrtovati delovnega časa oziroma bi to pomenilo precejšne tveganje za uspeh operacije. Nanaša se predvsem na vojaško posredovanje, bojno delovanje, bitke oziroma delovanja, ki vključujejo takšne elemente.3 Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da je šlo za vnaprej načrtovano in usklajeno dejavnost z organi policije v mirodobnem času, kjer je SV nudila le podporo pri varovanju državne meje in obvladovanju ilegalnih prehodov in ne za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Takšno je tudi sicer stališče sodne prakse v istovrstnih sporih (prim. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024). Organizacijske posebnosti od leta 2019 zaradi povečanja migracij (namenske enote, linija poveljevanja PINK, organizacija TOC, preimenovanje operacije v Odboj itd.) ne spremenijo vsebine nalog SV in s tem narave te dejavnosti. Vsebina dela pripadnikov (skupne patrulje in opazovanje) se ves čas ni bistveno spremenila, kar je potrdil tudi B. B. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do navedb toženke, da so migracije predstavljale izreden dogodek, vendar je to storilo zato, ker je toženka uveljavljala obstoj vseh izjem, in ni štelo, da gre lahko za vojaško operacijo v pravem pomenu zgolj v primeru napada na državo.

12. Na to, ali je posamezna dejavnost vojaška operacija v pravem pomenu besede, ne vpliva mnenje prič, zato se toženka neutemeljeno sklicuje na definicijo A. A. in B. B, poimenovanje operacije in vsebino Direktive št. 13-11. Gre za pravno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče, zato so neutemeljene navedbe, da je sodišče prve stopnje s sprejeto razlago poseglo v suvereno pravico države, da opredeli določeno dejavnost kot vojaško operacijo. Do tovrstnih neutemeljenih navedb se sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno neposredno opredeliti.

13. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da sodelovanje SV pri varovanju državne meje s policijo vse od leta 2015 ne predstavlja izredne naloge. Za izredno nalogo v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19 gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšnih izrednih okoliščin toženka ni dokazala ne glede na večjo intenzivnost migracij v letu 2019, pri čemer sodišče prve stopnje ni štelo, da so lahko izredne le okoliščine, ki jih je navedlo Sodišče EU v 59. točki sodbe C-742/19, kot to neutemeljeno uveljavlja toženka.

14. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so rotacije pri varovanju državne meje in straže možne, ampak njihovo primernost. Pravilno je zaključilo, da so rotacije pri varovanju državne meje primerne glede na to, da so se izvajale več kot štiri leta, vsebina nalog pa se ni spremenila. Ker so bile rotacije primerne na začetku sodelovanja, očitno ne gre za takšno posebno dejavnost, kjer bi lahko prišlo do težav v primeru rotacij zaradi zahteve po posebni usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti naloge. Pri tem je nerelevatno, kateri sistem je bolj učinkovit. Toženka tudi pri izvajanju straže ni dokazala, da gre za tako specifično dejavnost, kjer bi zaradi potrebe po visoko usposobljenemu kadru ali zaradi izjemne občutljivosti naloge lahko le s težavo nadomestila posameznega pripadnika. Nasprotno. Zatrjevala je, da pri opravljanju straže vsak pripadnik, ki je bil predhodno usposobljen, opravlja enake naloge, zato ni pomembno, iz katere enote prihaja in na katero formacijsko dolžnost je razporejen.

15. Tožnik je stražo opravljal na objektu D., v skladišču I. in objektu H., bil pa je tudi del intervencijske skupine - INSK. Delo je potekalo na način, da je 7 dni zaporedoma izmenično izvajal stražo in pripravljenost na stražo. Nahajati se je moral v objektu, ki ga ni smel zapuščati. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni dokazno ovrednotilo navedb toženke o delu INSK oziroma da sodba nima razlogov glede tega, so neutemeljene, saj je ugotovilo, da je tudi delo INSK potekalo od petka do petka, v času pripravljenosti pa se ni smelo zapuščati objekta, kjer so bili pripadniki nastanjeni. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je straža v okviru INSK po vsebini potekala na enak način kot v ostalih primerih, zato je nepomembno, da je INSK predstavljala dodatno varovanje v primeru napada.

16. Toženka stražo na posameznih vojaških objektih opravlja ali v sistemu rotacij ali stalne pripravljenosti, kot to izhaja iz izjave C. C., kar tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazuje, da so rotacije primerne. Kateri način je bolj kvaliteten oziroma smotrn, za presojo obstoja izjeme po Direktivi 2003/88/ES ni pomembno, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno oceniti kakovost varovanja različnih sistemov izvajanja straže v primeru naraščanja sil. Prav tako na primernost rotacij ne morejo vplivati kadrovske in druge organizacijske težave zaradi oddaljenosti objekta, število pripadnikov, težja dostopnost, trajanje primopredaje, kot tudi ne mnenje prič, da so zaradi teh težav rotacije slabe oziroma neustrezne. Gre za organizacijske težave toženke, ne pa posebno naravo vojaške dejavnosti, ki edina pogojuje obstoj izjeme. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo potrebno opredeljevati do navedb, da se zaradi slabe kakovosti dostopne poti od pripadnikov ne more zahtevati, da uporabljajo svoja osebna vozila. Toženka tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče napačno povzelo izpoved E. E., da se hrana dnevno vozi iz F., zaradi česar je podan dvom o slabi prevoznosti cest, saj je slednji potrdil, da se med tednom hrana vozi dnevno, tudi sicer pa slednje ni relevantno.

17. Razglašena epidemija v delu vtoževanega obdobja ni vplivala na primernost rotacij pri varovanju objekta H., saj povod za pripravljenost ni bila razglašena epidemija. Kadrovske težave zaradi zagotavljanja rotacij in izpolnjevanja posebnih pogojev s strani zaposlenih, ki so veljali v obdobju razglašene epidemije, ne spremenijo narave varovanja objektov, prav tako ta dejavnost zaradi tega ni postala posebno občutljiva. Sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo ugovor toženke o neprimernosti rotacij zaradi dela v mehurčkih, ni prekoračilo trditvene podlage in se ni bilo dolžno ukvarjati s tem, ali je imela toženka dovolj pripadnikov, da bi zagotovila 12-urne rotacije.

18. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi se sodišče opredelilo do vprašanja sistemizacije delovnih mest oziroma formacije oziroma ni zahtevalo, da toženka slednji prilagodi. Pravilno je pojasnilo, da se zaradi kadrovskih težav, ki jih ima toženka z zagotavljanjem rotacij, ne more šteti, da rotacije niso primerne, in s tem ni presojalo sistemizacije in formacije. Glede izvajanja straže na objektu D. je zgolj odgovorilo na navedbe toženke, da traja vožnja iz G. predlogo, da bi lahko na to delo razporedila bližnje enote, npr. iz F., s čimer ni poseglo v pravico toženke, da sama organizira delo, ampak je le zavrnilo njen neutemeljen ugovor, da kadar je varovanje dodeljeno eni enoti, varovanja ne more opraviti druga enota.

19. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo toženke kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbe, prav tako pa krije svoje stroške tožnik, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Toženka neutemeljeno uveljavlja, da glede straže ni zatrjevala, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede (npr. 12. stran prve pripravljalne vloge toženke). 2 Prim. VIII Ips 196/2018, VIII Ips 11/2024. 3 Prim. C-742/19, VIII Ips 11/2024.