Jedro

Duševne bolečine zaradi skaženosti so oblika nepremoženjske škode, ki je pravno priznana le, če sta podana njen objektivni in subjektivni element. Ker v tej zadevi ni podan niti objektivni element skaženosti, niti subjektivni element duševnih bolečin, saj tožnica zaradi madeža na hrbtišču desnega stopala po ugotovitvah sodišča prve stopnje ne trpi duševnih bolečin, sta bili odločitvi obeh nižjih sodišč o neobstoju te oblike nepremoženjske škode materialnopravno pravilni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnica si je dne 13.7.1992 v delovni nesreči poškodovala obe stopali, ker jo je viličar stisnil ob steno. Sodišče prve stopnje je ob nespornem temelju odškodninskega zahtevka tožnici prisodilo od zahtevanih 2,000.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti 1,300.000,00 SIT odškodnine, od zahtevanih 5,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 3,000.000,00 SIT, za strah ji je prisodilo vseh zahtevanih 600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je zavrnilo vseh zahtevanih 800.000,00 SIT odškodnine. Tako je toženi stranki naložilo, da plača tožnici 4,900.000,00 SIT odškodnine in povrne pravdne stroške, presežno zahtevanih 3,500.000,00 SIT pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji z razveljavitvijo sodb obeh nižjih sodišč v celotnem zavrnilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih se revizija ukvarja predvsem z razlogi obeh nižjih sodišč za zavrnitev odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Poudarja, da ne gre le za zatrdlino v desnem stegnu, ampak za vidne poškodbe obeh gležnjev, zaradi katerih tožnica ne more več nositi čevljev z visokimi petami, ne more dolgo stati in veliko hoditi, kar je opazno tudi pri njeni hoji. Na desni nogi so vidne brazgotine, ki jih mora tožnica skrivati s temnimi oblačili. V času nesreče je bila stara le 25 let. Če toliko stara ženska ne more obuti čevljev z visokimi petami, ji je potrebno priznati odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti, saj ne more pred nikomer napraviti vtisa ženske osebe, če nosi moško obuvalo. Tožnica s takim obuvalom vzbuja pozornost in odpor okolice, zaradi česar duševno trpi, je zagrenjena in se izogiba družbi in zabavi. Ne gre le za kozmetični defekt, ampak za skaženost, ki je vsaj enaka skaženosti pri amputaciji enega členka prsta na roki ali nogi. Če je že sodišče tožnico prikrajšalo pri tej obliki škode, bi navedene okoliščine moralo upoštevati vsaj z višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, česar pa ni storilo in je zato kršilo materialno pravo.

Revizija je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Pravno podlago za prisojo pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljajo določbe prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), po katerih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Zato je potrebno pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa tudi specifične okolnosti pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Odškodnina je tako posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče zaradi izrečne določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano, izhaja, da je v času delovne nesreče 25 let stara tožnica utrpela naslednje poškodbe: stisnjenje obeh stopal, razpočne rane obeh stopal z odmrtjem kože na hrbtišču leve noge, zlom prvega členka drugega in petega prsta desne noge, zlom vrha zunanjega gležnja leve noge brez premaknitve, zlom prve in druge stopalnice leve noge, udarnine trebuha, prsnega koša, prsnice in desnega stegna. Zaradi takih poškodb je trpela hude, srednje in manjše bolečine v strnjenem obdobju 8 mesecev, občasne manjše bolečine pa še nadaljnjih 6 mesecev, v bolnici je bila 5 dni, kirurško so ji oskrbeli rane, dva dokolenska mavca je nosila 6 tednov in si pri hoji pomagala z berglami, bila je v zdravilišču, prišlo je do popoškodbene komplikacije Sudeckove distrofije desnega stopala, zaradi česar je hodila tudi na akupunkturo, organiziran hematom na desni nogi pa se je spremenil v brazgotino.

Izpodbijanja zavrnitve presežnega odškodninskega zahtevka za to obliko nepremoženjske škode tožnica v reviziji ni posebej obrazložila. V okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče ugotavlja, da so bile prej navedene zakonske določbe pri prisoji 1,300.000,00 SIT odškodnine za tako ugotovljen obseg telesnih tolečin in nevšečnosti pravilno uporabljene.

V sami nesreči je tožnica utrpela zelo hud primarni strah, ki je prešel v paniko in je trajal ves čas reševanja, zaskrbljenost za izid zdravljenja pa je trajala 6 mesecev. Sodišče prve stopnje je tožnici za to obliko nepremoženjske škode prisodilo vseh zahtevanih 600.000,00 SIT odškodnine.

Duševne bolečine zaradi skaženosti tožnica po navedbah v tožbi trpi zaradi zatrjevane zadebeljenosti levega gležnja, otekline desnega stegna in v brazgotino spremenjenega hematoma, brazgotin obeh gležnjev in funkcionalnih posledic omejene gibljivosti, kar je na zunaj zaznavno in kar tožnica posebej čuti pri kontaktiranju z okolico. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to obliko škode na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je zatrdlina v desnem stegnu vidna le kot manjša oteklina, ki predstavlja neznatno estetsko motnjo.

Brazgotina na hrbtišču desne noge pa je opazna pri razgaljenem stopalu, sicer pa je pokrita z obuvalom. Sodišče prve stopnje je povzelo tudi izpoved tožnice kot stranke, da se madež (sprememba na koži) ne opazi, če nosi temnejše nogavice. V poletnih mesecih, ko je brez nogavic ali nosi svetle nogavice, pa se madež opazi, kar ni najbolj prijeten občutek. Po lastni izjavi tožnica normalno hodi in ne pošepava. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre pri spremembah kože le za manjšo estetsko motnjo, ki ne dosega stopnje skaženosti in da glede na tožničino izpoved tudi ni mogoče šteti, da bi zato duševno trpela. Ob zavrnitvi tožničine pritožbe, v kateri je tožnica opozarjala na enake okoliščine kot v reviziji, torej da naj bi skaženost predstavljalo dejstvo, da ne more nositi ženskih čevljev z visoko peto, je pritožbeno sodišče opozorilo tudi na določbo 219. člena ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu pravdnih strank. Iz prej povzetih tožbenih trditev pri tej obliki škode izhaja, da tožnica dejansko v reviziji poudarjene okoliščine o nemožnosti nošnje čevljev z visoko peto ni uveljavljala pri duševnih bolečinah zaradi skaženosti, pač pa jo je (pravilno) uveljavljala pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Poleg tega razloga pa narekuje zavrnitev revizije v tem delu tudi dejanska ugotovitev obeh nižjih sodišč o obsegu in stopnji brazgotin na hrbtišču desne noge, torej takšnem obsegu, ki ga tožnica v svoji izpovedi opredeljuje le kot madež in ki je narekoval na njeni izpovedi in ugotovitvah izvedenca temelječ zaključek sodišča prve stopnje o takšnih spremembah, ki predstavljajo le manjšo estetsko motnjo. Duševne bolečine zaradi skaženosti so oblika nepremoženjske škode, ki je pravno priznana le, če sta podana njen objektivni in subjektivni element. Ker v tej zadevi ni podan niti objektivni element skaženosti, niti subjektivni element duševnih bolečin, saj tožnica zaradi madeža na hrbtišču desnega stopala po ugotovitvah sodišča prve stopnje ne trpi duševnih bolečin, sta bili odločitvi obeh nižjih sodišč o neobstoju te oblike nepremoženjske škode materialnopravno pravilni.

Zaradi v delovni nesreči zadobljenih poškodb je tožnici ostala zmanjšana gibljivost desnega skočnega sklepa oziroma stopala, omejena gibljivost levega stopala, zaradi česar mora pri delu vlagati več naporov za dosego norme, težko dalj časa stoji, ovirana pa je pri hoji po stopnicah in po neravnem terenu. Teči ne more, po 1 km hoje mora počivati. Ne more plesati, ne more hoditi v ozkem obuvalu in visokih čevljih. Pri obremenjujočih gospodinjskih opravilih je manj učinkovita in mora za njihovo izvršitev vlagati več naporov. Večkrat mora počivati z vzdignjenim vznožjem, ker ji nogi otekata. Je delovni invalid III. kategorije, dela lahko le na takem delovnem mestu, kjer ima možnost, da se občasno vsede. Kot pripomoček pri ugotavljanju obsega zmanjšanih življenjskih aktivnosti je izvedenec upošteval zavarovalniško tabelo invalidnosti, po kateri je pri tožnici ugotovljena invalidnost v višini 25%. Iz tožničine izpovedi izhaja, da zaradi vseh navedenih omejitev trpi duševne bolečine.

Iz povzetih ugotovitev izhaja, da je sodišče prve stopnje pri tej obliki nepremoženjske škode upoštevalo tudi, da tožnica ne more več hoditi v ozkem obuvalu z visokimi petami, da ne more več plesati, poudarilo pa je tudi tožničino starost v času škodnega dogodka ter ji na podlagi vseh navedenih okoliščin prisodilo 3,000.000,00 SIT odškodnine. Tožničino revizijsko stališče, da prikrajšanj, povezanih z nemožnostjo nošnje ženskih čevljev z visokimi petami, sodišči nista upoštevali, je torej zmotno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bila ob taki odmeri odškodnine pravilno uporabljena načela in kriteriji iz 200. člena ZOR o konkretizaciji in individualizaciji škode ter da je izpodbijana odškodnina tudi ustrezna odškodninam, prisojenim za tožničinemu primerljive škodne primere.

Po vsem obrazloženem sta sodišči druge in prve stopnje z izpodbijanima odločitvama pravilno uporabili materialno pravo. V postopku pred njima ni prišlo do po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizija v uvodu sicer uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih potem ne konkretizira. Takih neopredeljenih trditev revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Zato je na podlagi 393. člena ZPP tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.