Jedro

Dejstvo, da je tožnik v času trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila zakonito sklenjena na podlagi delovnega dovoljenja za določen čas, pridobil osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas, ne vpliva na zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas niti na nastanek obveznosti tožene stranke, da s tožnikom sklene novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi: „1. Tožeči stranki S.P., stan. na naslovu ... delovno razmerje, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2008 pri toženi stranki P.V.K. d.o.o., na naslovu … ni prenehalo in še traja.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja za nedoločen čas, pozvati tožnika nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto ključavničar II., mu urediti priznanje delovne dobe za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, ter po predhodnem odvodu predpisanih davkov in prispevkov Davčni upravi Republike Slovenije, tožniku izplačati pripadajočo plačo za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti vsake posamezne mesečne plače do plačila, prav tako pa je tožena stranka dolžna po predhodnem odvodu predpisanih davkov Davčni upravi Republike Slovenije tožeči stranki izplačati regrese za letni dopust, ki zapadejo v plačilo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, do ponovnega nastopa dela, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku osem dni brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“, s e z a v r n e .“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da tožniku delovno razmerje, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2008 pri toženi stranki ni prenehalo in še traja (1. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja za nedoločen čas, ga pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto ključavničar II., mu urediti priznanje delovne dobe za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, ter po predhodnem odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati pripadajočo plačo za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti vsake posamezne mesečne plače do plačila, prav tako mu je dolžna po predhodnem odvodu predpisanih davkov Davčni upravi Republike Slovenije izplačati regrese za letni dopust, ki zapadejo v plačilo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, do ponovnega nastopa dela, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe (2. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 823,68 EUR na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju, v roku osmih dni brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med strankama ni sporno, da je tožnik tujec, prav tako ni sporno, da je tožena stranka zanj ves čas zaposlitve pridobivala delovno dovoljenje za določen čas. Torej je pri toženi stranki nesporno obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas glede na to, da je tožnik tujec, ki v času zaposlitve pri toženi stranki ni imel osebnega delovnega dovoljenja. Sodišče prve stopnje narobe zaključuje, da niso resnične navedbe tožene stranke, da je s tožnikom sklepala pogodbe za določen čas, ker je bil tujec, ker to v zadnjih dveh pogodbah ni navedeno. Navedba zakonskega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi po 29. členu ZDR in njegov izostanek ne pomeni avtomatično nezakonitosti takšne pogodbe in posledično transformacije v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Bistveno je, da je bil razlog za sklenitev pogodbe za določen čas ob sklenitvi pogodbe podan. Tožena stranka je tožnika vsakič lahko zaposlila le za čas veljavnosti posameznega dovoljenja za zaposlitev. Dejstvo je, da je bilo tožniku ves čas znano in jasno, iz katerega razloga se sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas, ne glede na to, kaj je bilo v njej navedeno. V obrazložitvi je sodišče izhajalo iz stališča, kot da bi bilo med strankama nesporno, da je tožnik pridobil osebno delovno dovoljenje. Temu pa ni tako. Tožnik osebnega delovnega dovoljenja v postopku ni pravočasno predložil, zato je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo 18. 1. 2010 podala ugovor prekluzije, saj tožnik ni pojasnil, zakaj tega dokaza ni predložil že prej, čeprav bi ga lahko. Sodišče je v dokaznem sklepu navedlo, da je dokazno ocenilo v spisu zbrane listine, kar pomeni, da je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi prepozno predloženo osebno delovno dovoljenje. Takšno postopanje predstavlja bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na odločitev sodišča, saj se na pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za čas od 1. 7. 2009 do 30. 6. 2009 sodišče v obrazložitvi tudi sklicuje in zaključuje, da glede na njegovo pridobitev tožena stranka ni imela razloga za prekinitev delovnega razmerja s tožnikom in da bi lahko uspešno ugotovila prenehanje delovnega razmerja tožnika le ob dejstvu, da tožnik ne bi razpolagal z osebnim delovnim dovoljenjem tudi za čas po 30. 6. 2009 ter da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni moglo prenehati niti na podlagi 2. odstavka 119. člena ZDR, saj ima veljavno dovoljenje za delo tudi od 1. 7. 2009 dalje. Sodišče se v obrazložitvi tudi sklicuje in zaključuje, da glede na njegovo pridobitev tožena stranka ni imela razloga za prekinitev delovnega razmerja. Tožnik osebnega delovnega dovoljenja ni pravočasno predlagal kot dokaz, zato sodišče ne bi smelo šteti njegove navedbe za dokazane. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku, da je res seznanil toženo stranko z obstojem osebnega delovnega dovoljenja, medtem ko je prokuristka M.K. izpovedala, da ne ve, da ga je pridobil. Sodišče se do njene izpovedbe ni opredelilo, zato je sodba v tem delu neobrazložena ter je ni mogoče preizkusiti. Napačen je tudi zaključek sodišča, da tožniku ni moglo prenehati delovno razmerje niti na podlagi 2. odstavka 119. člena ZDR. V konkretnem primeru je pogodba o zaposlitvi z dne 20. 6. 2008 prenehati veljati z iztekom veljavnosti dovoljenja za novo zaposlitev do 30. 6. 2009, takrat tožnik nesporno še ni imel osebnega delovnega dovoljenja. Ponovno opozarja na določila Zakona o zaposlovanju tujcev, ki se kot primarni vir uporabi takrat, ko tujec sklepa delovno razmerje ali ko se ugotavlja, ali so dani pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Zgolj iz previdnosti še navaja, da je sodišče napačno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, čeprav je bilo med strankama nesporno, da je tožnik prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti oziroma nadomestila iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1732/2004, da je potrebno prejemke iz drugih naslovov, konkretno tudi prejeta nadomestila za primer brezposelnosti upoštevati pri reparacijskemu zahtevku. Sodišče je tudi neutemeljeno ugodilo zahtevku za izplačilo regresa za letni dopust v celoti, čeprav je glede na izpovedbo tožnika in priče M.K. nesporno, da je polovico regresa za letni dopust tožnik že prejel. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, da je pravilo in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v 54. členu (posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas), določa, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, ali kolektivno pogodbo ali če je ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Gre za t.i. transformacijo delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Po določilih 4. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če gre za zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas, razen v primeru osebnega delovnega dovoljenja. Po določbi 2. odstavka 53. člena ZDR delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon ter v primerih iz 2., 4., 5. in 12. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR. Po določbi 1. odstavka 237. člena ZDR (postopno uveljavljanje časovne omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas) se dveletna časovna omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas po določbi 2. odstavka 53. člena ZDR začne uporabljati 1. 1. 2007 oziroma za manjše delodajalce 1. 1. 2010, po določilu 2. odstavka 237. člena ZDR pa v prehodnem obdobju od uveljavitve tega zakona do roka iz prejšnjega odstavka delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot tri leta, razen v primerih, ki jih določa zakona ter v primerih iz 4., 5. in 12. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR.

Tožnik je bil po pogodbi o zaposlitvi zaposlen pri toženi stranki od 12. 3. 2003 do 30. 6. 2009. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je bil v pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 12. 3. 2003 do 11. 7. 2003 in v pogodbi od 12. 7. 2003 do 11. 9. 2003 naveden kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas sezonsko delo – tujec. V naslednjih pogodbah je bil kot razlog naveden začasno povečan obseg dela sezonsko delo in tujec, v pogodbah o zaposlitvi z dne 7. 9. 2007 in zadnji pogodbi z dne 20. 6. 2008 pa je bil razlog naveden povečan obseg proizvodnje. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so navedbe tožene stranke, da je s tožnikom sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga, ker je bil tožnik tujec, neresnične. Poleg tega je tožnik dne 2. 6. 2009 pridobil osebno delovno dovoljenje za čas od 1. 7. 2009 do 30. 6. 2012, zato tožena stranka ni imela razloga za prekinitev delovnega razmerja s tožnikom. Zato je zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen.

Takšno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje je zmotno. Po določbi 5. odstavka 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT – Ur. l. RS, št. 66/2000 in naslednji) je pogodba o zaposlitvi ali pogodba o delu sklenjena s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, nična. Podobno izhaja tudi iz 21. člena ZDR. Po 1. odstavku citiranega člena tujec ali oseba brez državljanstva lahko sklene pogodbo o zaposlitvi, če izpolnjuje pogoje, določene s tem zakonom in pogoje določene s posebnim zakonom, ki ureja zaposlovanje s tujcem. Pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju s prejšnjim odstavkom je nična. Tožnik je ves čas sklepal s toženo stranko pogodbe o zaposlitvi za določen čas na podlagi dovoljenja za zaposlitev. Iz 8. člena ZZDT izhaja, da se takšno dovoljenje praviloma izda za dobo enega leta, enako je tudi v tem primeru. To dovoljenje predstavlja obliko delovnega dovoljenja, ki je vezano na stalne zaposlitvene potrebe delodajalcev in se izda le na vlogo delodajalca, če so za to izpolnjeni še dodatni pogoji (11. člen ZZDT).

Tožnik je sklenil s toženo stranko zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas dne 20. 6. 2008 za čas od 1. 7. 2008 do 30. 6. 2009. Razlog za sklenitev te pogodbe je bil začasno povečan obseg proizvodnje. Tožnik je imel za to obdobje tudi dovoljenje za novo zaposlitev za določen čas, ki je veljalo od 1. 7. 2008 do 30. 6. 2009. V času tega delovnega dovoljenja je tožnik z odločbo z dne 2. 6. 2009 sicer pridobil osebno delovno dovoljenje za določen čas, in sicer od 1. 7. 2009 do 30. 6. 2012, vendar to ne vpliva na veljavnost zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ta je bila sklenjena na podlagi in za čas veljavnosti zadnjega dovoljenja za zaposlitev, torej zakonito. Iz pogodbe izrecno izhaja, da delovno razmerje traja do 30. 6. 2009. Ni torej podan pravni položaj, ko bi bilo mogoče na podlagi 54. člena ZDR šteti, da je bilo s tožnikom sklenjeno delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, zaradi česar bi se štelo, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Na drugačno odločitev pa tudi ne vpliva dejstvo, da je tožnik pridobil osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas, saj tožena stranka po poteku delovnega razmerja za določen čas, ni bila dolžna s tožnikom skleniti delovnega razmerja za nedoločen čas. S tem v zvezi tudi niso bistveni razlogi, zakaj se tožena stranka ni odločila za nadaljnje sklepanje delovnega razmerja s tožnikom, oziroma ali je bila takšna odločitev posledica zdravstvenih težav tožnika. Glede na navedeno ni podan zakonski razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku po 54. členu ZDR. Po poteku delovnega razmerja za določen čas, se je tožena stranka lahko svobodno odločila, da s tožnikom ne bo sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in se ne opredeljuje do navedb pritožbe v zvezi z ugovorom prekluzije.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.