Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da za odločitev o utemeljenosti zahtevka ni pomembno, ali je bilo delo opravljeno ali ne. S trditvami, da je v skladu z dogovorom z etažnimi lastniki plačala njihov dolg in da je zato upravičena od njih zahtevati povrnitev tega, kar je plačala tretjemu, je tožnica uveljavljala, da je terjatev upnika etažnih lastnikov prešla nanjo (drugi odstavek 274. člena OZ). Eno od odločilnih dejstev za utemeljenost takega zahtevka je dejstvo, da je oseba, ki ji je bila naročena izdelava izvedenskega mnenja, svoje delo opravila. V nasprotnem primeru namreč njena terjatev za plačilo naročenega dela še ni nastala (tretji odstavek 642. člena OZ) in tako tudi ni prešla na tožnico.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugodilo zahtevku za plačilo 111,53 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), (2) zavrnilo zahtevek za plačilo 104,93 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in (3) odločilo o stroških postopka (III. in IV. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi zoper prvo alinejo II. točke izreka, tj. glede zavrnitve zahtevka za plačilo 80,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2018, uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da navedenemu delu zahtevka ugodi. Podrejeno predlaga, naj izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče se je zmotno ukvarjalo z vprašanjem, ali je dokazano, da je bila storitev opravljena, prezrlo pa, da je pomembno le, ali je toženka plačala svoj delež stroškov, ki jih je bila kot etažna lastnica dolžna plačati. Tožnica je izkazala, da so etažni lastniki z ustrezno (več kot 75 %) večino odločili, da ti stroški lahko nastanejo in da jih bodo pokrili glede na višino solastninskih deležev. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnica dobavitelju nakazala 427 EUR in tako založila svoja sredstva za plačilo stroškov, o katerih nastanku so se odločili etažni lastniki. Tega dejstva sodišče zmotno ni upoštevalo. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb postopka.

3. Toženka v pritožbi zoper sodbo izpodbija odločitev o plačilu 85,49 EUR (osemkrat po 9,30 EUR in enkrat 11,09 EUR). Zavarovanje skupnih delov je bilo pravilno zaračunano do razdelilnika z dne 16. 5.2018, kar sega tudi v obdobje, ko je stopila v veljavo nova zavarovalna polica za obdobje od 1. 5. 2016 do 30. 4. 2026. Streha je skupni del stanovanjske hiše, ne pa tudi streha, ki pripada posameznemu delu št. 8, za katerega je sama sklenila posebno premoženjsko zavarovanje. Tožnica je stroške zavarovanja skupnih delov napačna porazdelila med lastnike, za kar pa je odgovorna sama.

Nasprotuje tudi strošku za premontažo vrat v višini 15,06 EUR po razdelilniku z dne 16. 1. 2019. Ni sporno, da je bila premontaža izvedena na podlagi sklepa etažnih lastnikov, sporen pa je račun izvajalca, ker iz njega ni razvidno, koliko so znašali materialni stroški in koliko stroški opravljenega dela. Račun tudi ne vsebuje potrebnih prilog.

4. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagata njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Ker gre za spor majhne vrednosti, je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

_O pritožbi tožeče stranke_

7. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 80,76 EUR, temelji na ugotovitvah, da so etažni lastniki zadolžili upravnika, naj naroči izvedensko mnenje o obstoju potrebnih dovoljenj za objekt v toženkini lasti, zgrajen na strehi večstanovanjske stavbe, da so se dogovorili za plačilo v sorazmerju s solastninskimi deleži, da je skupen strošek po tožbenih trditvah znašal 427 EUR, da tožnica ni dokazala, da bi bilo delo opravljeno (etažni lastniki so se z isto osebo dogovorili za več opravil, datum računa po razdelilniku je kasnejši od datuma plačila, tožnica ni predložila niti izvedenskega mnenja niti računa).

8. Zmotno je pritožbeno stališče, da za odločitev o utemeljenosti zahtevka ni pomembno, ali je bilo delo opravljeno ali ne. S trditvami, da je v skladu z dogovorom z etažnimi lastniki plačala njihov dolg in da je zato upravičena od njih zahtevati povrnitev tega, kar je plačala tretjemu, je tožnica uveljavljala, da je terjatev upnika etažnih lastnikov prešla nanjo (drugi odstavek 274. člena OZ). Eno od odločilnih dejstev za utemeljenost takega zahtevka je dejstvo, da je oseba, ki ji je bila naročena izdelava izvedenskega mnenja, svoje delo opravila. V nasprotnem primeru namreč njena terjatev za plačilo naročenega dela še ni nastala (tretji odstavek 642. člena OZ1) in tako tudi ni prešla na tožnico.

9. Za obstoj tožničine terjatve do etažnih lastnikov torej ni dovolj, da je tožnica izvedla plačilo, ampak mora biti še ugotovljeno, da je obveznost plačila obstajala. Kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijani sodbi, pa tožnica niti ni dokazala, da bi se plačilo 427 EUR sploh nanašalo na zatrjevani dolg etažnih lastnikov. Nasprotna pritožbena navedba pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

_O pritožbi tožene stranke_

10. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bila sklenjena pogodba za zavarovanje skupnih delov, da mednje spada tudi streha, da je pri izračunu toženkinega deleža pravilno upoštevana bruto površina stanovanjske stavbe, in zato toženkin ugovor, da ne bi smelo biti upoštevanih 78,60 m2 streh, ker ne gre za uporabno površino, ni utemeljen, in da toženkin delež znaša 17,71 %.

11. S trditvijo, da je bil izračun njene obveznosti po razdelilnikih, izdanih do 16. 5. 2018, pravilen, drugačen kasnejši izračun pa ne, pritožnica izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen pritožbeni razlog. Trditve, da del strehe ni skupni del in je zanj sama sklenila zavarovanje, pritožnica ni navedla pred sodiščem prve stopnje, v sporih majhne vrednosti pa navajanje novih dejstev v pritožbi ni dovoljeno (453. člen ZPP).

12. Z očitki v zvezi s stroškom za premontažo vrat toženka nasprotuje ugotovitvi, da je strošek nastal. S tem izpodbija pravilnost dejanske ugotovitve, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. O utemeljenosti tega očitka se zato sodišče ne izreka.

13. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke in tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, njuna odgovora pa glede na vsebino pritožb nista bila potrebna stroška, nista upravičeni do povrnitve priglašenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Določba se glasi: Naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če je drugače dogovorjeno.