Jedro

Oviro za vrnitev v naravi utemeljuje že obseg parkirišča in zelenice, saj gre za objekte tako po določbi Zakona o graditvi objektov, kot po Zakonu o stavbnih zemljiščih/97.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne 11. 6. 2008 odpravi ter se zadeva vrne drugostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z dopolnilno odločbo v točki 1. 1 vrnil A.A. v last in posest parc. št. 428/27 travnik 2 k.o. A. v deležu 439/1548-tin; v točki 1. 2 ugotovil vrednost vrnjenega premoženja; v točki 1. 3 zavezal za vrnitev A.A.A.; v točki 2. 1 upravičencu A.A. določil odškodnino v obveznicah SOD v višini 495,75 DEM za podržavljeno kmetijsko zemljišče parc. št. 484/2 travnik 4 v izmeri 402 m2; v točki 2. 3, določil skrbnika za poseben primer B.B.; v točki 3. da je Geodetska uprava dolžna po pravnomočnosti odločbe izdati odločbo o ugotovitvi in vpisu sprememb v zemljiški kataster na podlagi predloga z dne 5. 12. 2007; v točki 4. da je odločba podlaga za vpis lastninske pravice. V obrazložitvi je navedel, da je predmet postopka denacionalizacije bivša parcela 484/2 (del) ki je del parcele 428/6 in za katero je bilo ugotovljeno, da predstavlja v delu parkirišče znotraj ograje, urejeno zelenico med poslovno zgradbo in parkiriščem, površina, ki pa je izven ograje pa je neurejena površina v zaraščanju. V soglasju s strankami se je opravila odmera parc. št. 428/6 tako, da se je odmerilo zemljišče znotraj ograje, ki predstavlja parkirišče in del ob parceli 492/46, ki predstavlja funkcionalno zemljišče k objektu ter se v elaboratu določi potek vseh vodov. Nastali sta dve novi parceli in sicer parcela 428/28 travnik (dejansko parkirišče) v izmeri 402 m2 ter 428/27 travnik v izmeri 1548 m2. Iz identifikacijskega potrdila je razvidno, da je delež podržavljene parcele 484/2 v parceli 428/6 v izmeri 1121 m2 podržavljene parcele (cela predstavlja 1950 m2). Glede na delež ¾ do katerega je upravičena vlagateljica, se vrača delež, ki predstavlja ¾ po identifikaciji ugotovljeni zgoraj navedenega deleža in sicer parc. št. 428/6, 841/1950-tin. Delež 841 m2 pa se po izvedeni parcelaciji deli na celotno parcelo 428/28 v izmeri 402 m2 in razliko v površini, ki predstavlja 439 m2. Upravičencu tako pripada v naravi delež 439/1548-tin parcele 428/27 k.o. A.. Del parcele 484/2, za katerega so ugotovljene ovire za vrnitev v naravi, pa je prvostopni organ določil odškodnino v višini 495,75 m2 kot odškodnino v višini za kmetijsko zemljišče. Drugostopni organ je v 1. točki izreka pritožbo tožnika zavrnil; v 2. točki pa dopolnilno odločbo prvostopnega organa odpravil v delu besedila 1. točke izreka, ki se glasi „delež 459/1548“ tako da se glasi: „delež 712/1548“. V obrazložitvi je navedel, da je pritožba neutemeljena, prvostopno odločbo pa je odpravil v delu iz drugih razlogov. Soglaša z ugotovljenimi ovirami za vrnitev v naravi dela parcele (novo nastale parcele 428/28 v izmeri 402 m2, saj je ta del zazidano stavbno zemljišče in je zato podana ovira za vrnitev v naravi po 2. odstavku 32. člena ZDen). Glede na pritožbene navedbe pojasnjuje, da upravno dovoljenje za postavitev ograje ne bi spremenilo odločitve, saj je ovira za vrnitev podana že zaradi samega parkirišča in bi bilo zato brezpredmetno ugotavljanje, ali je ograja zgrajena z ali brez upravnega dovoljenja. Iz vrisa nekdanje parcele 484/2 v sedanjo mapno kopijo, in iz elaborata parcelacije je razvidno, da je celotna novonastala parcela 428/28 v izmeri 402 m2 del podržavljene parcele in je v celoti predmet vrnitve v obliki odškodnine in sicer obveznic SOD. Glede na to, da je bila parc. št. 428/6 del nekdanje parcele 484/2 v izmeri 1.121 m2 in da je del v izmeri 402 m2 novonastala parcela 428/28, ki je v celoti predmet vračila v obliki odškodnine, ostane za vrnitev v naravi 712 m2 (1.121 – 402 m2) novonastale parcele 484/27. Navedeno pomeni, da je možno vrniti v naravi upravičencu A.A. 712 m2 novonastale parcele 484/27. Prvostopni organ je nepravilno določil delež le za del, ki ga je vložila vlagateljica C.C., zato je prvostopni organ v tem delu prvostopno odločbo odpravil in jo nadomestil z drugim deležem tako, da se vrača v naravi parcela v deležu 712/1.548-tin. Zavrača pa tudi pritožbene ugovore glede vrednotenja obsega 402 m2. Zemljišče je bilo podržavljeno kot kmetijsko zemljišče z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo mestnih četrti Okrožja mesta B. z dne 25. 2. 1946 v zvezi z dopolnilno odločbo iste komisije z dne 18. 7. 1946, kar pomeni, da je potrebno ugotavljati, ali je bila namenjena za gradnjo po planskih aktih, sprejetih na podlagi gradbenega zakona iz leta 1931. V tem smislu je upravni organ druge stopnje dopolnil postopek. Med spisnimi listinami je karta B. z označbo gradbenega okoliša iz leta 1936 z ožjim in širšim gradbenim okolišem, pritožbeni organ pa je vložil v spis še karto z mejami regulačnega načrta iz leta 1939/40, ki tudi prikazuje območje gradbenega okoliša. Navedeno je upravni organ poslal geodetski upravi, da ugotovi ali je parcela št. 484/2 ležala v letu 1946 v območju gradbenega okoliša. Območna geodetska uprava A. je dne 19. 5. 2008 poslala pisni odgovor, v katerem je navedla, da ni mogoče ugotoviti, da je nekdanja parcela 484/2 k.o. A. v času podržavljena ležala v območju širšega ali ožjega gradbenega okoliša. Glede na navedeno je pravilna cenitev kot kmetijsko zemljišče. Tožnik v tožbi navaja, da je drugostopni organ pri odštetju 402 m2 od 1.121 napravil napako, saj 1.121 – 402 m2 predstavlja 719 in ne 712 m2, zato bi bila pravilna odločitev tožene stranke, da se vrača v naravi delež 719/1.548 m2. Vendar pa tožeča stranka vztraja, da ji gre vrnitev deleža 1121/1.590 (pravilno 1950) parcele 428/6, to je 1.121 m2 in ne le 712 m2, kot je odločila tožena stranka. Zahteva torej celotni del tistega dela parcele 428/6, ki je bil nekoč del parcele 484/2. Že v pripombah na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 11. 12. 2007, je tožnik navedel, da je njegova mama vložila 4. 3. 1997 zahtevo za obnovo postopka, katere predmet je tudi parc. št. 428/6. A.A.A. se zato ne more sklicevati na vlaganje v infrastrukturo potem, ko je bila obveščena o tem, da je parcela 428/6 predmet denacionalizacijskega postopka. Dne 5. 9. 2007 je pooblaščenec tožnika predlagal, da zavezanec predloži dokaz, da je postavljena žična ograja z dovoljenjem ter navedel, da je glede na to, da je del parcele 428/6 pokrit z makadamom, da ga iz tega razloga ni mogoče smatrati kot zazidano stavbno zemljišče. Glede komunalnih vodov pa meni, da A.A.A. ni bila pri njihovi postavitvi v dobri veri, saj je vedela, da je parcela predmet denacionalizacijskega postopka. Na te navedbe pa prvostopni organ ni odgovoril. Prav tako drugostopni organ ne odgovarja na pritožbene navedbe v takšni meri, da bi bilo njeno stališče šteti za obrazloženo. Navaja le, da upravno dovoljenje ne bi spremenilo odločitve z čemer pa se tožnik ne more strinjati. Nadalje ni bilo odgovorjeno, da je A.A.A. Slovenije vedela za denacionalizacijski postopek in zahtevo za obnovo postopka in kljub temu uredila parkirišče. Primarno zahteva vrnitev 1.121 m2 zemljišča v naravi ter predlaga, da sodišče odpravi obe izpodbijani odločbi oziroma podrejeno, da sodišče odpravi drugostopno odločbo ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranki z interesom SOD in A.A.A. Slovenije na tožbo nista odgovorili.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni spora, da je predmet odločanja 1121 m2 bivše podržavljene parcele 484/2 k.o. A., sporen pa je delež, ki bivšemu lastniku še pripada v naravi, ter ugotovljene ovire.

Tožbeni ugovor, da bivšemu lastniku pripada delež 1121/1950 parcele 428/6 ni utemeljen. V ugotovitvenem postopku se je izkazalo, da del parcele 428/6 obsega parkirišče, zelenico in pot, kar pomeni podanost iz dejstev, ki utemeljujejo oviro po 2. odstavku 32. člena ZDen. Po tej določbi se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Da bivši lastnik ni zgradil navedenih objektov, med strankami ni sporno. Glede na navedene ugotovitve in ker je na drugi strani organ ugotovil, da na preostalem delu ovir za vrnitev ni, je pravilno parcelo 428/6 razdelil na parcelo 428/28 v izmeri 402 m2 (na del z ugotovljenimi ovirami) in 428/27 v izmeri 1548 m2. V zvezi z ugovorom, ki ga tožnik v tem okviru uveljavlja, torej da naj bi ovire za vrnitev v naravi nastale po vložitvi predloga za obnovo postopka (vložen naj bi bil 4. 3. 1997), kar naj bi pomenilo, da so ugotovljene ovire neupoštevne, sodišče pripominja, da je za pravilno uporabo določbe 2. odstavka 32. člena ZDen potrebno ugotavljati podanost ovire ob odločanju. Da pa parkirišče in zelenica na novi parceli 428/28 obstajata, pa med strankami ni sporno. Drugostopni organ pa je tožniku že tudi pojasnil, da sama ograja za podanost ovire ni bistvena, ker utemeljuje oviro že obseg parkirišča in zelenice, saj gre za objekte tako po določbi Zakona o graditvi objektov, kot po Zakonu o stavbnih zemljiščih/97. Ne nazadnje pa tožnik ni za ohranitev stanja, kakršno naj bi bilo ob vložitvi predloga za obnovo, vložil predloga za izdajo začasne odredbe, zato se ugotovitvi stanja, ki utemeljuje ovire za vrnitev v naravi v času izdaje prvostopne odločbe, ne more uspešno upirati. Pravilno pa je organ, ker je ugotovil, da nova parcela 428/28 zavzema v celoti del podržavljene parcele, z odštevanjem ugotovil delež, ki še pripada upravičencu. Pri določitvi deleža sodišče pritrjuje drugostopnemu organu, da je prvostopenjski organ nepravilno uporabil materialno pravo, ko je računal delež upravičenca zgolj v odnosu na vlagateljico zahteve za denacionalizacijo. Organ druge stopnje je torej pravilno ugotovil, da bivšemu lastniku pripada v celoti še 1121 m2 bivše parcele, oz. ker so na 402 m2 ugotovljene ovire in za ta del določena odškodnina, le ugotovljena razlika. Pri odštevanju pa je storil napako in ima tožnik zato prav, da mu pripada še 719 m2 (1121 – 402 je 719). V ponovnem postopku reševanja pritožbe naj zato drugostopni organ ponovno pravilno odloči, pri čemer pa je dolžan upoštevati stališča, ki jih je sodišče navedlo v sodbi.

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku nepravilno ugotovljeno ter je bilo zato posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo je odločba drugostopnega organa nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 6. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR-ov (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07). Stroške mu je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.