Jedro

Narava pogodbe o pripoznavi dolga je sicer odvisna od okoliščin konkretnega primera. Po naravi stvari pa ima največkrat prvine novacije in poravnave. V takšnem primeru je dolg po takšni pogodbi nova glavnica, ki je v razmerju do dolga iz primarne obveznosti abstraktna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca obsodilo na plačilo 2.307.662,40 SIT (sedaj 9629,7 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2001 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da sta s tožnikom 20.11.2000 sklenila pogodbo o pripoznavi dolga, na podlagi katere je toženec poravnal le štiri obroke v različnih zneskih, vse ostalo pa je ostal dolžan.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in tako sodbo potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo toženec. Uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče v celoti akceptiralo in izvedlo dokaze tožeče stranke, ni pa izvedlo vseh dokazov, ki jih je sicer predlagala tožena stranka.

Revident se uvodoma osredotoča na sporno pogodbo. Meni, da bi jo moralo sodišče presojati v materialnopravnem vidiku v smislu neveljavnosti pogodbe. Dalje navaja, da je dokazno breme na tožeči stranki in bi morala tako dokazati veljavnost te listine.

Višina prisojenega zneska je po stališču revidenta "nekako v nasprotju z izvedenimi dokazi in tudi ni bila ne ugotovljena, niti ni bila nesporno dokazana. Zneski, ki jih je vtožuje tožeča stranka so namreč v celoti v nasprotju z listinami, ki so predložene spisu." V nadaljevanju revident opozarja na problem obresti. Te bi naj bile oderuške pa tudi presegle naj bi dovoljeno mero. Sklicuje se še na ničnost takšnih določil, opozarja na pravilo prvega odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR) ter na odločbo Ustavnega sodišča o delni razveljavitvi 1060. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 40/2007 ; OZ).

Nazadnje revizija podaja procesne očitke nižjima sodiščema. Opozarja, da je dokazni predlog z izvedencem grafologom podala tudi tožeča stranka in ne le tožena, ki je tak predlog potem umaknila. Že tožeča stranka je torej dvomila v verodostojnost sporne listine in tudi postavila "alternativni zahtevek in alternativni dokazni predlog" za primer, če bi se listina izkazala za nepristno. "vsaka dejstva so seveda po materialni plati bistveno drugače presojana, kot pa je njihova vsebina. V tem delu je seveda zaznati bistveno kršitev postopka in s tem utemeljen razlog vložitve revizije." Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Odločilno nerazumevanje, zaradi katerega revizija napada odločitvi nižjih sodišč, je v tem, kaj je sploh pravna podlaga toženčeve obveznosti v tej pravdi. Pravna podlaga namreč nista posojilni pogodbi, marveč Pogodba o pripoznavi dolga in pristopu k poravnavi dolga, sklenjena 20.11.2000. Pogodba o pripoznavi dolga ne predstavlja samostojno urejenega tipa pogodbe. ZOR tako pripoznavo dolga omenja predvsem v zvezi z zastaranjem. Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg (prvi odstavek 387. člena ZOR). Tako je zato, ker pripoznava dolga ni nujno pogodba, marveč je lahko tudi le materialni pravni akt kot npr. delno plačilo in podobno (prim. drugi odstavek 387. člena ZOR). V številnih primerih (in tako je tudi v tej zadevi) pa je pripoznava dolga izjavnovoljno dejanje obeh strank, ki izpolnjuje vse prvine pogodbe. O tem, kakšna je narava takšne pogodbe, nekaj pove že prej navedeno pravilo o pretrganju zastaranja. Po pretrganju zastaranja namreč začne zastaralni rok teči znova (prvi odstavek 392. člena ZOR). Še več: kadar je bilo zastaranje pretrgano z dolžnikovo pripoznavo dolga, upnik in dolžnik pa sta se sporazumela, da bosta spremenila podlago ali predmet obveznosti, zastara nova terjatev v času, ki je določen za njeno zastaranje (393. člen ZOR).

Narava pogodbe o pripoznavi dolga je sicer odvisna od okoliščin konkretnega primera, a po naravi stvari bo imela največkrat prvine novacije (348. člen ZOR in nasl.) in poravnave (1089. člen ZOR in nasl.). Tako je tudi v obravnavani zadevi. Stranki sta namreč s pogodbo določili novo glavnico, nov način obrestovanja in nov način odplačevanja. Podlaga (kavza) te pogodbe je sporazumna ureditev njunih odprtih pogodbenih vprašanj. Iz pogodbe tudi jasno sledi, da ta ne obstaja poleg prejšnjih, marveč namesto njih. Pravna in dejanska podlaga toženčeve obveznosti je odtlej izključno ta pogodba.

Iz navedenega razloga so irelevantne vse tiste navedbe, ki govorijo o oderuških obrestih, saj se ta pogodba sklicuje na zakonske zamudne obresti (te pa ne morejo biti oderuške v zakonskem smislu), obveznost iz same pogodbe pa je sporazumno dogovorjena glavnica. Irelevantno je prav tako vse, kar se nanaša na stanje dolga pred sklenitvijo te pogodbe oz. na neskladnost prisojenih zneskov z zneski, ki se navajajo v listinah Špoleg tega, da takšne revizijske navedbe predstavljajo tudi nedovoljeno - pa še to pavšalno - odpiranje dejanskih vprašanja na revizijski stopnji - tretji odstavek 370. člena Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP)Ć.

Obveznost iz veljavne pogodbe je treba izpolniti (17. člen ZOR). Revident sicer nakazuje, da naj bi bila ta pogodba neveljavna, pri čemer se opira na tisto, kar je neuspešno uveljavljal že pred nižjima sodiščema - tj., da naj bi bil njegov podpis na pogodbi ponarejen. Gre za dejansko vprašanje, ki sta ga nižji sodišči pravilno rešili s pomočjo pravila o dokaznem bremenu. Toženec je namreč ponudil zgolj trditev, dokaz z izvedencem grafološke stroke pa je umaknil. Sedaj se v reviziji sicer sklicuje na to, da naj bi tudi tožeča stranka predlagala tak dokaz ter da bi ga moralo sodišče zato izvesti, vendar s tem ne more uspeti. Tožena stranka je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve (v konkretnem primeru za trditev, da je njen podpis ponarejen). Tožeča stranka, nasprotno, ni trdila, da je podpis tožene stranke ponarejen (to bi bilo seveda absurdno in navsezadnje v nasprotju z njenim tožbenim izhodiščem). Njen dokazni predlog z izvedencem bi tako dokazoval kvečjemu to, da je pogodba pristna. Vendar pa ji tega ni treba posebej dokazovati, tožena stranka je namreč tista, na kateri je bilo, da spodbije verodostojnost pogodbe. Ker tožeči stranki ni treba posebej dokazovati, da ne gre za ponaredek, sodišče tudi ni bilo dolžno v njeno korist izvajati dokaza z izvedencem. Za dokazovanje nepristnosti pogodbe pa je bil dokazni predlog s strani tožene stranke umaknjen.

Neutemeljen je tudi pavšaliziran procesni očitek, da sodišče ni izvedlo v celoti vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka. Sodišče prve stopnje ni dolžno izvesti vseh dokazov. O tem, zakaj posameznih dokazov, predlaganih s strani tožene stranke, ni izvedlo, pa je navedlo razloge na dnu tretje strani obrazložitve.

Tožnik načenja tudi problem teka obresti v luči odločbe ustavnega sodišča U-I-300/2004, s katero je bila delno razveljavljena določba 1060. člena OZ. Odločitev nižjih sodišč ne nasprotuje pravilu ne ultra alterum tantum. Pravna podlaga obveznosti je namreč, kot je bilo že obrazloženo, Pogodba o pripoznavi dolga. Nova glavnica v tej pogodbi je v razmerju do dolga iz posojilnih pogodb abstraktna (ne gre za kapitalizirano glavnico, marveč za novo, samostojno glavnico, ki sta jo stranki določili z medsebojnim dogovorom - prim. določbo prvega odstavka 1089. člena ZOR). Od nje pa tečejo zakonske zamudne obresti, kakor sta jih prisodili nižji sodišči. Sestavni del pojma zakonske obresti je bilo do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS št. 40/2007; OZ-A) tudi pravilo ne ultra alterum tantum (376. člen OZ)(1). Zakonske zamudne obresti, ki so bile prisojene s sodbama nižjih sodišč, tako nehajo teči že po samem zakonu, če in ko so za to izpolnjeni pogoji.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbo US, opr.št. Up-1379/07 z dne 24.5.2007.