Jedro

Zgolj odsotnost osebnih dokumentov samo po sebi ne zadostuje za izrek ukrepa omejitve gibanja, ampak je ta razlog za omejitev gibanja podan, če obstaja očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Na naroku za glavno obravnavo tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, temveč je trdil drugače kot v postopku pred toženo stranko, da potnega lista ni nikoli imel, ugotovljenih razlik s svojimi predhodnimi izjavami o tem v postopku pred toženo stranko pa ni prepričljivo pojasnil. Po oceni sodišča opisane okoliščine vzbujajo očiten dvom v tožnikovo istovetnost, saj je tudi sodišče v njegovi izpovedi našlo nedoslednosti oziroma nasprotja z njegovimi predhodnimi navedbami, kar nedvomno utemeljuje dvom o tem, ali je tožnik tista oseba, za katero se predstavlja.

Tožnikovo ravnanje in način, na katerega je zapustil Slovenijo, očitno kaže na to, da ima namen zapustiti Slovenijo in bo tako ravnal tudi v prihodnosti, kar pomeni, da je pri tožniku podana utemeljena nevarnost pobega in da je izpolnjen tudi zakonski pogoj iz 2. točke 1. odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je z izpodbijanim sklepom v izreku pod točko 1 tožniku, ki trdi, da je A. A., roj. .... 1991, državljan Islamske republike Pakistan, omejilo gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti, ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil. Obenem je odločilo, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce od 6. 9. 2020 od 11.00 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 6. 12. 2020 do 11.00 ure, z možnostjo podaljšanja še za en mesec (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnika dne 8. 8. 2020 obravnavala Policijska postaja B. (v nadaljevanju PP) po tem, ko ga je po ilegalnem prečkanju hrvaško - slovenske in nato še slovensko - italijanske državne meje ustavila italijanska policija in ga v neformalnem postopku predala slovenski policiji. Po ugotovitvi tožene stranke je tožnik na ilegalen način po gozdu in čez reko vstopil v Republiko Slovenijo 8. 8. 2020 ob 5.00 uri, nato pa se je s kombijem odpeljal v Italijo, kjer so jih ustavili italijanski policisti in ga nato predali slovenskim policistom. Na PP je tožnik navedel, da je bila njegova ciljna država Italija. Tožnik je bil dne 9. 8. 2020 nastanjen v Centru za tujce, kjer je dne 10. 8. 2020 izrazil namero, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Zato je bil prepeljan v Azilni dom Ljubljana, kjer je 31. 8. 2020 vložil prošnjo na predpisanem obrazcu. Tedaj je povedal, da je izvorno državo zapustil zaradi verskih težav, saj je po veroizpovedi sunit, družil pa se je tudi s šiiti, zato mu je njegov stric uničil frizerski salon, napadla pa ga je tudi skupina vahabitov, zato se počuti ogroženega zaradi veroizpovedi, predvsem s strani svojega strica. Med drugim je tudi izpovedal, da sta bili njegovi ciljni državi Italija in Francija ter da ima v Pakistanu osebno izkaznico, ki jo bo skušal pridobiti do datuma osebnega razgovora. Pri opisu svoje poti je povedal, da je izvorno državo zapustil pred približno enim letom ter preko Irana odšel v Turčijo, od tam pa preko Grčije in Makedonije odšel v Srbijo, kjer je ostal približno leto dni, nato je odšel v Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BIH) od koder se je preko Hrvaške in Slovenije odpravil v Italijo, od koder so ga vrnili v Slovenijo, kjer je nato zaprosil za mednarodno zaščito. Nadalje na podlagi podatkov uradne evidence pristojni organ še ugotavlja, da je tožnik dne 4. 9. 2020 zapustil Azilni dom in je bil isti dan ob 13.00 uri aretiran v Italiji po prečkanju slovensko - italijanske državne meje, italijanska policija pa ga je identificirala s pomočjo izkaznice prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, zato ga je vrnila v Slovenijo, kjer mu je pristojni organ ustno na zapisnik izrekel omejitev gibanja na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

3. Po oceni tožene stranke so tako izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja tožniku na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, saj ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in vse do izdaje sklepa o omejitvi gibanja ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko v izvirniku, tako da bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost skladno z določili 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), naknadno predložena fotografija osebne izkaznice pa je nečitljiva. Četudi je bil tožnik ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito seznanjen s pravili hišnega reda v Azilnem domu, ki zapoveduje, da se mora v Azilni dom vrniti do 22.00 ure istega dne, ko ga zapusti. Tožnik pa je Azilni dom že 4. 9. 2020 zapustil skupaj s prijatelji in odšel v Novo Gorico ter bil prijet s strani italijanske policije po tem, ko je prečkal slovensko - italijansko državno mejo, ne da bi si sploh kupil povratno vozovnico, na podlagi česar tožena stranka zaključuje, da so podani razlogi za omejitev gibanja tudi na podlagi 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je tožnik ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito 31. 8. 2020 izjavil, da bo počakal do odločitve pristojnega organa in da države pred odločitvijo pristojnega organa ne bo zapustil, po tem, ko je bil opozorjen na posledice zapustitve Republike Slovenije pred zaključkom postopka in tudi, da kartica prosilca za mednarodno zaščito ni namenjena potovanju, ampak izključno izkazovanju statusa prosilca za mednarodno zaščito na ozemlju Republike Slovenije. Tožnikovim navedbam na zapisnik o seznanitvi z omejitvijo gibanja, da ni imel namena oditi iz Slovenije ter da se je po naključju znašel v Italiji tožena stranka ne more slediti, še zlasti zato, ker si je kupil zgolj enosmerno vozovnico do Nove Gorice, prav tako zaradi jasno razvidnih talnih oznak na državni meji le-te ni mogoče enostavno spregledati, še zlasti pa je po tožnikovih navedbah že vseskozi tožnikova ciljna država Italija oziroma Francija. Glede na to, da je tožnik ob podaji prošnje omenjal, da se v izvorni državi počuti ogroženega na podlagi svoje veroizpovedi, predvsem s strani svojega strica, mora tožena stranka na osebnem razgovoru, razpisanem 28. 9. 2020, dodobra razdelati, kako točno je bil neposredno izpostavljen zatrjevanim grožnjam in kaj konkretno je to zanj pomenilo ter nadalje ugotavljati, ali gre v konkretnem primeru za dejansko utemeljen strah pred preganjanjem, ki je lahko podlaga za priznanje mednarodne zaščite na podlagi določil ZMZ-1, pri čemer je ugotovitev izvorne države tožnika ključno dejstvo, kar vse bo tožena stranka v nadaljevanju postopka ugotavljala in preverjala na osebnem razgovoru s tožnikom. Glede na to, da je tožnik ozemlje Republike Slovenije enkrat že samovoljno zapustil, čeprav je ob podaji prošnje izrecno dejal, da tega ne bo storil, to po presoji tožene stranke nedvomno nakazuje na njegovo begosumnost. Prav tako je po stališču tožene stranke s tem izkazan utemeljen sum, da obstaja nevarnost, da bi tožnik ozemlje Republike Slovenije ponovno poskusil zapustiti preden bi bil z njim izveden osebni razgovor in ugotovljena dejstva, ki so pomembna za odločitev. V obrazložitvi se sklicuje na stališča Sodišča EU v sodbi v primerljivi zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom, zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev.

4. Nadalje še pojasnjuje, zakaj v tem primeru ni možen milejši ukrep omejitve gibanja, ker v Azilnem domu omejitev gibanja ne more biti učinkovita, saj zgolj dva varnostnika na celotnem območju Azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, Azilni dom pa lahko zapusti tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, saj mu zgolj dva varnostnika Azilnega doma tega ne moreta preprečiti. Zato je prepričana, da če bi tožniku ne bilo omejeno gibanje na Center za tujce, bi zelo verjetno zapustil Azilni dom in Slovenijo ter odšel v Italijo, ki je njegova ciljna država, s čimer bi onemogočil odločanje o njegovi prošnji.

5. Tožnik, ki meni, da izpodbijani sklep ni pravilen in zakonit, vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ali nepopolno ugotovitve dejanskega stanja. Glede nepredložitve osebnih dokumentov tožnik meni, da to ni okoliščina, ki bi sama po sebi upravičevala zaključek, da je zaradi tega vprašljiva resničnost osebnih podatkov tožnika. Odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi ne upravičuje izreka ukrepa omejitve gibanja, niti še ne utemeljuje suma o lažni identiteti prosilca, o čemer se je izreklo tudi že naslovno sodišče v sodbi št. I U 2767/2005. V tej zvezi poudarja, da je tožnik predložil tudi fotografijo osebnega dokumenta, ki naj bi, četudi nečitljiva, izkazovala trud tožnika, da izkaže svojo istovetnost. Toženi stranki očita, da tudi sicer ni podan noben razlog za utemeljitev nesodelovanja v postopku, niti niso podani razlogi o očitnosti dvoma, da prihaja tožnik iz Pakistana. Nadalje meni, da je verjetna zgodba tožnika, da je do prestopa mejne črte na bivšem mejnem prehodu prišlo nehote in tega ni mogoče razumeti kot zavestno in hoteno zapustitev Slovenije in obstoj begosumnosti z namenom bega v Italijo. Iz najave izhaja, da je šlo za skupino štirih oseb, prosilcev, kar prav tako kaže na to, da niso želeli zapustiti Slovenije neopaženo ali skrivoma. Ravnanja in okoliščine tožnika po njegovem mnenju niso takšna, da bi utemeljevala sum, da bo samovoljno zapustil Slovenijo in preprečil nadaljevanje postopkov. Prav tako po njegovem mnenju niso podane nobene posebne okoliščine, ki bi utemeljevale izrečeno omejitev gibanja in tudi ni podana sorazmernost ukrepa omejitve gibanja, prav tako tudi ni ustrezne obrazložitve v izpodbijani odločbi, zato naj bi šlo za nepotreben in prekomeren poseg v tožnikovo svobodo. Nastanitev v Centru za tujce že po svoji naravi pomeni poseg v pravico do osebne svobode, saj gre za zavod zaprtega tipa pod nadzorom policije, ki je ograjen in tudi pod video nadzorom, obiski so omejeni, spoštovati je potrebno hišni red. Glede na število pridržanih oseb tožnik meni, da bi šlo lahko tudi za kršitev 3. člena EKČP. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

6. Hkrati s tožbo vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja, ker po njegovem mnenju niso podani razlogi za odvzem prostosti. Izrečeni ukrep omejitve gibanja mu bo pustil resne posledice na zdravju, počuti se ujetega in doživlja tesnobo. Izgubljene osebne svobode mu ne bo mogel nihče nikoli več nadomestiti. Z izpodbijanim sklepom so kršene tožnikove človekove pravice, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Sodišču predlaga, da zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o tožbi in toženi stranki naloži, da mora takoj po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

7. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v danem roku predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, posebnega odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe pa ni vložila. Tožena stranka meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen iz razlogov, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, v katerem se je jasno in zadostno opredelila do vseh okoliščin konkretnega primera in obrazloženo pojasnila svoje razloge, zakaj se v konkretnem primeru poraja očiten dvom v osebne podatke tožnika, za sprejeto odločitev pa je imela zadostno podlago v citiranih določilih ZMZ-1 in ustaljeni sodni praksi tako Vrhovnega, kot tudi Upravnega sodišča, kot izhaja iz sodbe št. I U 1233/2020 z dne 1. 9. 2020, ki jo tudi citira. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep.

K točki 1:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce Postojna (v nadaljevanju CT) na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 10. Po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka).

11. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v Slovenijo prišel brez dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje toženka, je dvom v istovetnost prosilca za mednarodno zaščito izključen v primeru, ko predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi in preveritvi njegove identitete je zato po presoji sodišča nedvomno izkazana, saj tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa in niti na glavni obravnavi ni predložil nobene od teh listin v izvirniku ali v čitljivi fotokopiji ali fotografiji.

12. Sicer se sodišče strinja s tožnikom, da zgolj to, da nima osebnega dokumenta po ustaljeni upravno sodni praksi (še) ne zadostuje samo po sebi za izrek ukrepa omejitve gibanja, ampak je ta razlog za omejitev gibanja podan, če obstaja očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Tožena pa dvom v istovetnost tožnika utemeljuje z razlogi, ki jih je sodišče dodatno preverilo z zaslišanjem tožnika na naroku za glavno obravnavo, na kateri tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko in trdil drugače kot v postopku pred toženo stranko, da potnega lista ni nikoli imel, ugotovljenih razlik s svojimi predhodnimi izjavami o tem v postopku pred toženo stranko pa ni prepričljivo pojasnil. Po oceni sodišča opisane okoliščine vzbujajo očiten dvom v tožnikovo istovetnost, kar pravilno ugotavlja tožena stranka v izpodbijanem sklepu, saj je tudi sodišče v njegovi izpovedi našlo nedoslednosti oziroma nasprotja z njegovimi predhodnimi navedbami, kar nedvomno utemeljuje dvom o tem, ali je tožnik tista oseba, za katero se predstavlja v smislu 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. 13. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila tudi določbo 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri se navedeni ukrep izreče, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Za izrek ukrepa omejitve gibanja po navedeni določbi ZMZ-1 morata biti torej izpolnjena dva pogoja, tj. potrebnost ukrepa za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito ter utemeljena nevarnost pobega.

14. Okoliščina, da bo mogoče dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, pridobiti le z osebnim razgovorom s tožnikom, med strankama ni sporna, saj se tožena stranka nanjo sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tožnik pa tega v ničemer konkretno ne izpodbija.

15. Sodišče je po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je vpogledalo v listine v upravnem spisu, na katere se sklicujeta stranki, ter z izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika presodilo, da je zaključek tožene stranke, da je tožnik 4. 9. 2020 nameraval zapustiti Slovenijo, pravilen. Med strankama namreč ni sporno, da je tožnika 4. 9. 2020 prijela italijanska policija in ga predala slovenskim varnostnim organom. Tožnik je torej že četrti dan po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito Slovenijo dejansko zapustil, saj je bil prijet v Italiji. Njegovim trditvam, da je šel zgolj na izlet v obmejno mesto Novo Gorico in je slovensko - italijansko državno mejo prestopil nenamerno, sodišče ne verjame, saj niso logične niti verjetne, še zlasti glede na okoliščino, da je bila Italija vseskozi tožnikova ciljna država po navedbah samega tožnika, niti ni verjetno, da bi tožnik, ki je bil kot prosilec za mednarodno zaščito nastanjen v Azilnem domu v Ljubljani, kjer mu je zagotovljeno brezplačno prenočišče in hrana, šel skupaj s prijatelji v kraj, ki meji z Italijo, to je v Novo Gorico, zgolj na izlet in to zgolj z enosmerno vozovnico, še zlasti ker je bil pred tem že tožnikov odhod iz BIH v Italijo načrtovan in organiziran v skupini oseb z organizatorjem, ki je organiziral pot zato, da bi skupino oseb, v kateri je bil tožnik, pripeljal v Italijo in ne v Slovenijo. Pri tem se je tožnik po prvem prihodu v Slovenijo po lastnih izpovedih zadrževal v gozdu, ko je čakal na kombi za prevoz na poti v Italijo, kar je vse tudi po presoji sodišča nemogoče šteti za splet okoliščin, ampak gre za prizadevanje tožnika, da vendarle pride v Italijo.

16. Glede na navedeno je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil njegov namen zapustiti Slovenijo. Iz povedanega torej izhaja, da je tožnik potem, ko je v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil nastanjen v Azilnem domu, Slovenijo zapustil, ne da bi počakal na zaključek postopka. Po presoji sodišča je pravilna presoja toženke, da takšno tožnikovo ravnanje in način, na katerega je to storil, očitno kaže na to, da ima namen zapustiti Slovenijo in bo tako ravnal tudi v prihodnosti, kar pomeni, da je pri tožniku podana utemeljena nevarnost pobega, kar obenem pomeni, da je izpolnjen tudi zakonski pogoj iz 2. točke 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek izpodbijanega ukrepa.

17. Vendar pa vse to glede na določbe 84. člena ZMZ-1 še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se tožena stranka po presoji sodišča v tem pogledu ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma na tožnika v obravnavani zadevi.

18. To pa je po presoji sodišča tožena stranka tudi storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega oziroma na njegovo ravnanje, ki dosega standard "nevarnosti pobega", poleg tega pa brez dvoma kaže na tožnikovo mobilnost oziroma sposobnost in pripravljenost na odhod iz Azilnega doma. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti.

19. Tako je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, zakaj je mogoče tožniku le z namestitvijo v Centru za tujce omejiti gibanje na učinkovit način. Na ta način je tožena stranka obrazložila sorazmernost in nujnost odrejenega ukrepa, hkrati pa tudi uporabo prej navedene določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Stanje v Azilnem domu, kot je dovolj podrobno in neprerekano opisano v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika, ki mu je tožena stranka omejila gibanje prav zaradi nevarnosti pobega, v ta dom, kar bi bil v obravnavani zadevi edini ukrep, ki bi ga bilo mogoče šteti za milejšega, ne bi bila učinkovita.

20. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore CT, pravilna in zakonita iz obeh razlogov, ki sta navedena v izpodbijanem sklepu.

21. Po presoji sodišča je glede na povedano izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2:

22. Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

23. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo, kot izhaja iz 1. točke izreka, že pravnomočno odločeno o tožbi, niso (več) izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo tožnika moralo zavreči.