Jedro

Sodišče prve stopnje bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu, če odloči brez glavne obravnave, izhaja pa iz nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 15/97-12 z dne 28.10.1998 se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 21.11.1996, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za urejanje prostora občine J. z dne 8.12.1994 v delu, s katerim je izpodbijal odločitev prvostopnega organa, da se investitorju P.K. izda lokacijsko dovoljenje za legalizacijo gradnje prizidka k stanovanjski hiši v nivoju kleti za poslovne prostore - frizerski salon in pomožne prostore ter postavitev prostostoječe plinske cisterne na zemljišču parc. št. 263/1 k.o. J. pod pogoji, določenimi v lokacijskem dovoljenju; v delu, ki se je nanašal na odločitev o legalizaciji spremembe v kletni etaži stanovanjske hiše - trgovina s tekstilom, pa je prvostopno odločbo odpravila.

V obrazložitvi sodbe sodišče povzema ugotovitve tožene stranke: območje sporne lokacije je urejeno z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za J. - planska celota J 4, lokacija se nahaja v ureditvenem območju J 4/S 9 e - enodružinska zazidava, kjer so dovoljene dozidave in nadzidave, dopolnilne gradnje ter spremembe namembnosti objektov ali delov objektov za oskrbne ali storitvene dejavnosti. Postavitev prizidka tik do parcelne meje je glede na dano soglasje lastnika sosednjega zemljišča dovoljeno. V postopku, ki ga določa zakon, so bila pridobljena vsa predpisana soglasja. V zvezi z ugovori zoper sanitarno soglasje je tožena stranka pridobila še mnenje Zdravstvenega inšpektorata RS, iz katerega izhaja, da morebitne dimne emisije iz investitorjevega objekta ne emitirajo v smeri tožnikovega objekta in tudi sicer je z vidika varstva okolja in varovanja zdravja ljudi predvidena izvedba ogrevanja najbolj primerna. Investitor je izkazal, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem gradi prizidek. Ta se postavlja k obstoječemu objektu, ki naj bi bil adaptiran, za kar je bilo izdano lokacijsko dovoljenje, zato ni bistveno, da se ta gradnja dejansko in sočasno izvaja. Glede na predložena soglasja tudi ni sporno ogrevanje tega objekta in s tem povezane postavitve cisterne za plin. Ugovore v zvezi z izdelavo lokacijske dokumentacije zavrača, ker meni, da ni nezakonito, da jo je izdelal Sekretariat za urejanje prostora, saj je lokacijska dokumentacija le strokovna podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila materialne predpise, to je Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) ter Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za J. - planska celota J 4 (Ur.l.RS,št. 15/91-PUP). Po mnenju prvostopnega sodišča je zmotno tožnikovo mnenje, da do rešitve zahteve za obnovo postopkov za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja ni pravne podlage za izdajo lokacijske odločbe glede prizidka. Lokacijsko dovoljenje z dne 28.9.1989 je pravnomočno in kot tako učinkuje, saj je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave RS, 12. člen ZUP/86). Vložitev vloge, s katero se takšen postopek sproži, pa še ne pomeni, da odločba ni pravilna in da stranka, ki je z odločbo pridobila določene pravice oz. so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, teh pravic nima oz. je obveznosti prosta. V obravnavani zadevi je nesporno, da o zahtevi za obnovo postopka, ki jo je tožnik vložil leta 1993, še ni odločeno. Tožnikove navedbe, da je investitor gradil v nasprotju z izdanim dovoljenjem, niso predmet presoje v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja. Gradnja brez oz. v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem se obravnava v inšpekcijskem postopku, ki se začne in vodi po uradni dolžnosti. Če se v tem postopku ugotovi, da investitor gradi v nasprotju s pogoji, določenimi v lokacijskem dovoljenju, se morajo izvedbena dela uskladiti s pogoji dovoljenja, če to ni mogoče pa mora investitor zaprositi za spremembo lokacijskega dovoljenja (75. člen ZUN). Iz upravnih spisov izhaja, da je bil v obravnavni zadevi investitor z odločbo urbanističnega inšpektorata napoten, da vloži zahtevo za spremembo lokacijskega dovoljenja, ta pa je predmet obravnavanega postopka. Glede na navedeno po mnenju sodišča ni ovire za odločanje o izdaji lokacijskega dovoljenja glede prizidka k stanovanjski hiši in za postavitev prostostoječe plinske cisterne. Tožnikove ugovore v zvezi s soglasji k lokacijskemu dovoljenju je prvostopno sodišče zavrnilo, ker ni ugotovilo kršitev procesnih določb pri njihovem pridobivanju, ki bi lahko vplivale na pravilnost odločitve v zadevi, za kar je v izpodbijani sodbi navedlo razloge.

Tožnik je vložil pritožbo zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov, ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo odpravi. Trdi, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo postopek v upravnem sporu, ker je izdalo sodbo brez glavne obravnave. Razumljivo je, da zahteve za glavno obravnavo v tožbi ni postavil, saj je bila vložena na vrhovno sodišče še v času, ko so veljali drugačni predpisi, ki načeloma niso dovoljevali neposrednega odločanja na glavni obravnavi. Prav ta odvzeta pravica pa je vplivala na pravilnost oz. zakonitost odločanja. Prvostopno sodišče je napačno zavzelo stališče, da do rešitve zahteve za obnovo postopka za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja iz leta 1988 ni ovire za izdajo lokacijske odločbe glede prizidka k zgradbi. Prvostopno sodišče ni ugotavljalo, ali je šlo resnično za prizidek in ali je lahko upravni organ obravnaval zahtevek stranke za gradnjo prizidka povsem samostojno in neodvisno od inšpekcijske odločbe. Upravni organ bi moral obligatorno razpisati ustno obravnavo in sam ugotavljati sporna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi. Ker tega ni storil, je odločitev nezakonita. Pritožnik pa ves čas v pritožbenih in tožbenih razlogih zatrjuje, da v upravnem postopku na prvi stopnji ni bil seznanjen niti z inšpekcijsko odločbo niti s soglasjem, kar pomeni, da ni imel možnosti zaščititi svojih pravnih interesov, pa tudi ne pojasniti drugačnega pravnega in dejanskega stanja. Sporni objekt se je namreč gradil istočasno z osnovno gradnjo, zato je nevzdržna trditev sodišča, da v konkretnem primeru gre za prizidek k že prej obstoječi gradnji, četudi je bilo izdano lokacijsko dovoljenje za takoimenovani prizidek, katerega pa v naravi nikdar ni bilo. Po tožnikovem mnenju je prvostopno sodišče napačno zavrnilo njegove tožbene navedbe glede postavitve spornega objekta ob parcelni meji in tožbene trditve, da lokacijske dokumentacije ne bi smel izdelati isti organ, ki je odločal o stvari.

Na pritožbo nista odgovorili niti tožena stranka niti prizadeta stranka (investitor).

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz ugotovitev tožene stranke, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Toda po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni ugovor, da je izdana inšpekcijska odločba v tem postopku pomembna. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bil investitor z odločbo republiškega inšpektorata v skladu z 2. odstavkom 75. člena ZUN napoten na spremembo lokacijskega dovoljenja, ker je poseg izvajal v nasprotju s pogoji, določenimi v izdanem lokacijskem dovoljenju, vendar pa nato s tega vidika zadeve ni presojalo. Ni namreč pomembno, da je prvo lokacijsko dovoljenje pravnomočno in da o predlogu za obnovo tega postopka še ni odločeno. Sodišče prve stopnje bi moralo sporno lokacijsko dovoljenje presojati z vidika celotne gradnje in ne samo z vidika prizidave. Ugotoviti bi moralo, ali je sprememba, ki jo je investitor izvedel s posegom, ki je bil v nasprotju s pogoji lokacijskega dovoljenja, dopustna glede na pogoje, ki jih določata ZUN in PUP. Ni sicer pomembno poimenovanje te dejanske spremembe, pomembno pa je ali z vidika celotne gradnje dejanska sprememba pomeni nadomestno gradnjo oziroma novogradnjo ali res le prizidek.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje odločilo o zakonitosti odločbe tožene stranke na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku in s tem svojo odločitev napačno oprlo na 1. odstavek 59. člena ZUS. Ker je na tej podlagi odločilo brez glavne obravnave, je kršilo pravila postopka v upravnem sporu, ki bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 50. člena v zvezi z 2. odstavkom 72. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS).

Že zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 74. in 76. člena ZUS tožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo, ter zadevo vrnilo v novo sojenje, ne da bi presojalo še ostalih pritožbenih ugovorov.