Jedro

V okviru pravilne uporabe materialnega prava sodišče tudi pri izdaji zamudne sodbe odškodnino za nepremoženjsko škodo odmeri v skladu z zakonskimi napotki in sodno prakso.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se zamudna sodba in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža za 1.200,00 EUR (na 6.940,00 EUR) s pripadki in se tožbeni zahtevek zavrne tudi v tem delu.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi zamudna sodba in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo in sodbo pod I. točko izreka naložilo toženi stranki v plačilo odškodnino v višini 8.140,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2008 dalje do plačila, medtem ko je pod II. točko izreka višji tožbeni zahtevek, to je za glavnico v višin 5.740,00 EUR s pripadki, kot neutemeljenega zavrnilo.

Zoper zamudno sodbo in sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožbeni zahtevek ni sklepčen, ker v tožbi navedena dejstva niso takšna, na podlagi katerih bi bilo mogoče izdati zamudno sodbo. Iz listin v spisu namreč ne izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki povzročila takšne poškodbe, ki opravičujejo dosojeno odškodnino. V postopku bi moral biti postavljen izvedenec medicinske stroke, ki bi se opredelil o domnevnih poškodbah tožeče stranke in šele na podlagi njegovega mnenja bi bilo mogoče presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka. Tudi sicer je prisojena odškodnina previsoka in ni odraz satisfakcije za poškodbe, ki naj bi jih utrpel tožnik.

Pritožba je delno utemeljena.

Kot je določeno v 3. in 4. točki 1. odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je pri izdaji zamudne sodbe tožbeni zahtevek sklepčen in utemeljen, če izhaja njegova utemeljenost iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in če ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Torej pritožba zmotno zatrjuje, da bi morale v tožbi zatrjevane poškodbe tožnika izhajati tudi iz listin, ki jih je predložil tožnik, kar enako velja za trditev, da bi se moral o zatrjevanih poškodbah opredeliti izvedenec medicinske stroke. Bistveno je, da tožbene trditve niso v nasprotju z listinskimi dokazi, za kar sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane odločbe pravilno ugotovi, da niso in tega ne zatrjuje niti pritožba.

Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v kolikor je prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini nad 1.000,00 EUR, torej za 1.200,00 EUR previsoko. Pri odškodnini iz tega naslova je namreč neutemeljeno upoštevalo tudi trajen strah tožnika pred ponovitvijo dogodka, ker je to okoliščina, ki se upošteva pri odmeri odškodnine za strah. Glede na preostala v tožbi zatrjevana dejstva za odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je primerna in 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ) skladna odškodnina v višini 1.000,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi, v kolikor je ta utemeljena, ugodilo in temu ustrezno spremenilo odločbo sodišča prve stopnje (5. točka 358. člena ZPP), medtem ko je v preostalem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožena stranka, čeprav je s pritožbo delno uspela, povračila teh stroškov opredeljeno ni zahtevala.