Jedro

Če je pri kaznivem dejanju udeleženih dvoje ali več obdolžencev, je praviloma podana kolizija njihovih interesov obramb, saj je lahko nekaj, kar je v korist enega obdolženca, v škodo drugega. Gre tako za neovrženo zakonsko domnevno, da je kolizija interesov obrambe pri soobdolžencih v isti kazenski zadevi vselej podana, zato ni dopustno dokazovati, da v konkretnem primeru ni takšne kolizije.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 68. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da se odvetniku I. ne dovoli zagovarjanje obtoženega S. R. v predmetnem kazenskem postopku.

2. Zoper sklep se pritožuje odvetnik I. kot zagovornik obtoženca, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da se pritožnik neutemeljeno zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa. V utemeljitev navedenega pritožbenega predloga ne navaja namreč nobenega utemeljenega razloga za sprejemljivost njegovega naziranja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

5. Pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki jo vidi pritožnik v tem, da sodišče prve stopnje ne pojasni, v čem naj bi bila kolizija interesov obrambe, ni podana. Po določbi prvega odstavka 68. člena ZKP v isti kazenski zadevi zagovornik ne more zagovarjati dveh ali več obdolžencev. To pomeni, da zagovornik, ki je zagovarjal v isti kazenski zadevi enega obdolženca, kasneje v istem postopku ne more zagovarjati drugega obdolženca. Če je pri kaznivem dejanju udeleženih dvoje ali več obdolžencev, je praviloma podana kolizija njihovih interesov obrambe, saj je lahko nekaj, kar je v korist enega obdolženca v škodo drugega. Gre tako za neovržno zakonsko domnevo, da je kolizija interesov obrambe pri soobdolžencih v isti kazenski zadevi vselej podana, zato ni dopustno dokazovati, da v konkretnem primeru ni takšne kolizije.

6. Pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki jo pritožnik vidi v tem, da sodišče prve stopnje ne pojasni, katere zaupne informacije je zagovornik pridobil od obdolženke, ki naj bi bile v škodo obdolžencu oziroma, da bi jih uporabil v njegovo škodo, že zaradi same narave zaupnosti informacij, ne more biti podana. Prepoved iz prvega odstavka 68. člena ZKP temelji namreč na domnevi, da bi isti zagovornik večih obdolžencev lahko zaupne informacije (po Kodeksu odvetniške etike sta zaupanje in zvestoba osnovni vodili med zagovornikom in obdolžencem), uporabil v korist enega in v škodo drugega. Smiselno enake določbe o izogibanju kolizije interesov med več obdolženci oziroma drugimi udeleženci v kazenskem postopku so tudi v drugem odstavku 5. člena Zakona o odvetništvu in v Kodeksu odvetniške etike, po katerih je odvetnik pri sprejemanju (ali zavrnitvi) pravne pomoči v kazenskem postopku vezan še na strožja pravila odvetniške etike, kot sicer veljajo na splošno.

7. Nobenih pomislekov ni, da je odločitev sodišča prve stopnje, da odvetnik I. v obravnavani zadevi ne more zastopati obtoženega S. R., pravilna. Ta odvetnik je namreč sprejel pooblastilo v isti zadevi obdolžene M. R. H. s pooblastilom z dne 1. 3. 2013 in jo zagovarjal v predkazenskem postopku. S sklepom senata Okrožnega sodišča v Celju I K 1974/2013 z dne 13. 6. 2013 je bila sicer zahteva za uvedbo preiskave zoper njo zavrnjena kot neutemeljena. Sklep je postal pravnomočen dne 25. 6. 2013. Po vložitvi obtožnice zoper obtoženega S. R. dne 16. 12. 2013, je odvetnik I. dne 23. 1. 2014 sodišče obvestil, da je tega dne sprejel pooblastilo S. R. za zagovor tega obtoženca v predmetni zadevi. Res je, da M. R. H., to je obtoženčeva žena, ni več obdolžena v predmetni kazenski zadevi na podlagi že citirane odločitve senata Okrožnega sodišča v Celju in da se tako v pravnomočni obtožnici sedaj za razliko od zahteve za preiskavo očita kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 le obtoženemu S. R. Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje pravnomočno zavrnjena zahteva za preiskavo zaradi ugotovitve, da ni podan utemeljen sum, da naj bi M. R. H. s sodelovanjem pri izvršitvi s sedaj obtoženim S. R. storila v zahtevi za preiskavo očitano ji kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, glede na določbo 409. člena ZKP, istočasno še ne more pomeni tudi, da se kazenski postopek za to kaznivo dejanje zoper njo ne bi mogel znova uvesti. V takem primeru, ki ga vnaprej ni mogoče izključiti, pa bi bila kolizija interesov obrambe še toliko bolj izrazito podana.

8. Drugačne odločitve pritožnik ne more doseči z opisovanjem truda obtoženčeve žene za dokazovanje moževe nedolžnosti in tudi s tem, da je zaupne informacije, ki jih naj bi zagovornik izvedel od žene obtoženca istočasno izvedel tudi sam obtoženec, saj so pogovori z obema potekali vedno skupno v istem prostoru in za isto mizo, kar lahko v dvomu potrdi tudi obtoženčeva žena. Glede na že prej obrazloženo te navedbe nimajo nobene teže. V spisu ni podatka, da bi M. R. H. odvetniku I. preklicala dne 1. 3. 2013 dano pooblastilo v predmetni zadevi. Ker gre za splošno pooblastilo in ne za pooblastilo, ki bi bilo omejeno le na zagovor pred preiskovalno sodnico, pritožbeno problematiziranim razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje s tem v zvezi navedlo, ni moč odreči pravilnosti. V zvezi s ponovljenim sklicevanjem pritožnika na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 253/2008 z dne 8. 9. 2008, pa je odgovor pritožniku dalo že sodišče prve stopnje. Jasnim razlogom, ki jih je navedlo, pa glede na posplošenost pritožbenih navedb, ni kaj dodati.

9. Iz teh razlogov in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo odvetnika I. kot zagovornika obtoženega S. R. zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.