Jedro

Določitev takse ne pomeni naložitev plačila nove taksne obveznosti ampak znižanje plačila prvotne. Napačno je stališče, da v primeru predloga za oprostitev plačila sodne takse, ki je zaradi umika pritožbe znižana, ne gre za isti postopek kot pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodne takse za vloženo pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse, podredno za njeno obročno plačilo, z dne 30. 8. 2021 (tč. I izreka sklepa), zavrnilo predlog tožeče stranke za vračilo preveč plačane sodne takse (tč. II izreka sklepa) in razveljavilo plačilni nalog I P 332/2016 z dne 19. 7. 2021 (tč. III izreka sklepa).

2. Tožnika sta zoper odločitev pod tč. I in III navedenega sklepa vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da jima je bila s plačilnim nalogom I P 332/2016 z dne 19. 7. 2021 odmerjena taksa zaradi umika pravnega sredstva po tar. št. 1122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 2.107,50 EUR. Sodišču prve stopnje očitata, da nista navedla nobene materialnega podlage za svojo odločitev, zato se je ne da preizkusiti. Razlogi sklepa pa so tudi sicer v nasprotju z veljavnimi materialnimi predpisi. Navajata, da je višje sodišče v sklepih, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, odločalo o dovoljenosti predloga za oprostitev plačila taksne obveznosti za pritožbo, ne pa tudi glede dovoljenosti predloga za oprostitev plačila taksne obveznosti, ki nastane zaradi umika pritožbe. O tem predlogu pravnomočno še ni bilo odločeno. ZST-1 nikjer ne predpisuje, da vložitev predloga za oprostitev plačila sodne takse, odmerjene na podlagi umika pravnega sredstva, ni dovoljena. Iz določil omenjenega zakona izhaja ravno nasprotno, saj v 5. členu določa trenutek zapadlosti ločeno za vsako taksno obveznost. Tako določa, da obveznost plačila sodne takse za umik pritožbe zapade v plačilo ob pravnomočnosti sklepa o umiku (13. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). V skladu z določili ZST-1 se v primeru umika pravnega sredstva zaradi neplačila sodne takse za vloženo pravno sredstvo izda poseben plačilni nalog, ki predstavlja samostojno odločitev o obveznosti taksnega zavezanca. Pri predlogu za oprostitev plačila sodne takse zaradi umika pritožbe tako ne gre za isti postopek, kot pa pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodne takse za vloženo pritožbo. Gre torej za novo taksno obveznost, zaradi česar je predlog tožnikov dovoljen, saj o njem sodišče še ni odločalo, nasproten zaključek prvostopenjskega sodišča, torej, da je o predlogu tožnikov že odločilo, je napačen. Takšnega zaključka ni mogoče napraviti niti na podlagi določila prvega odstavka 13. člena ZST-1, ki ureja zgolj posledice za primer, ko je predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo ugodeno, ne pa tudi za primer, ko je predlog zavrnjen. Napačen je tudi zaključek, da spremenjene okoliščine ne obstojijo. Plačilo sodne takse za pritožbo s plačilnim nalogom z dne 13. 7. 2018 je bilo naloženo prvemu dolžniku in zakoniti zastopnici drugega tožnika. Z nastankom taksne obveznosti za umik pritožbe pa se je položaj taksnih zavezancev zaradi polnoletnosti drugega tožnika spremenil. Gre torej za spremenjeno okoliščino na strani drugega tožnika. Zato je predlog za oprostitev plačila sodne takse dovoljen tudi iz tega razloga.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu povzelo bistvena procesna dejanja tožeče stranke in sodišča v postopku plačila oziroma izterjave sodne takse za pritožbo zoper sodbo I P 332/2016 z dne 20.3.2018. S sklepom I P 332/2016-2 z dne 1.7.2020 je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo iz razloga, ker je bilo o njem že pravnomočno odločeno. Ker je bil ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo v višini 4.215,00 EUR pravnomočno zavrnjen, taksa za pritožbo pa ni bila plačana, je prvostopenjsko sodišče z istim sklepom štelo pritožbo za umaknjeno. Takšna odločitev je postala pravnomočna, saj je bila pritožba zoper njo zavrnjena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1922/2020. 5. Navedena okoliščina, ki ni predmet izpodbijanja, predstavlja bistveno izhodišče pritožbene presoje v tem pritožbenem postopku. Izkazuje, da je bil postopek določitve sodne takse za pritožbo zoper omenjeno sodbo pravnomočno končan. Tožnika sta bila po pravnomočni odločitvi sodišča dolžna plačati sodno takso za pritožbo, ker je nista, se je štela pritožba za umaknjeno. Po določilu 4. odstavka 34. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) mora stranka, katere vloga se šteje za umaknjeno, plačati takso, ki je v tarifnem delu zakona določena za umik vloge. V tarifnem delu ZST-1 (tar. št. 1122) je določeno, da se v primeru končanja postopka z umikom pritožbe, sodna taksa zniža na količnik 1,5, kar pomeni, da mora stranka plačati polovico prvotne sodne takse določene za pritožbo. Pritrditi je zato treba sodišču prve stopnje, da določitev takse po omenjeni tarifni številki, ne pomeni naložitev plačila nove taksne obveznosti ampak znižanje plačila prvotne. Napačno je zato pritožbeno stališče, da v primeru predloga za oprostitev plačila sodne takse, ki je zaradi umika pritožbe znižana, ne gre za isti postopek kot pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodne takse za vloženo pritožbo.

6. Ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse, ki se zaradi umika pritožbe zniža za polovico, bi zato prišel v poštev zgolj, če bi bile podane spremenjene okoliščine, teh pa, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, tožnika v svojem predlogu nista navajala. Njun poskus navajanja teh okoliščin v pritožbenem postopku, ne more biti upošteven, saj gre za dejanske novote, ki so v pritožbenem postopku možne le ob pogoju iz prvega odstavka 337. člena ZPP, torej če stranka izkaže, da teh okoliščin ni mogla brez svoje krivde navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tega pogoja pa tožnika ne zatrjujeta. Tudi če bi ga, pa tožnika ne zatrjujeta upoštevnih okoliščin. Pritožbena trditev, da je spremenjena okoliščina osebna zavezanost drugega tožnika k plačilu sodne takse, ne drži. Takšno obveznost je imel drugi tožnik že v predhodnem postopku za določitev sodne takse za pritožbo, v katerem je bila njegova mati (zgolj) njegova zakonita zastopnica. Pritožba zoper odločitev o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse, podredno za njeno obročno plačilo (izpodbijana tč. I. izreka sklepa) je zato neutemeljena.

7. Tožnika izpodbijata tudi odločitev o razveljavitvi plačilnega naloga I P 332/2016 z dne 19. 7. 2021 (tč. III izreka sklepa). Ta ni bil naslovljen nanju ampak na njuno mater, zato ga je prvostopenjsko sodišče pravilno razveljavilo. Hkrati je tožnikoma izdalo ustrezen nov plačilni nalog za plačilo enake taksne obveznosti. Za izpodbijanje razveljavitvenega sklepa tožnika nista navedla nobenega razloga, zanj pa tudi nimata pravnega interesa. Pritožba je zato neutemeljena tudi zoper to odločitev. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov v celoti zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).