Jedro

Delno zmotno sta materialno pravo uporabili sodišči prve in druge stopnje le v odločbi o obrestih na dosojeno glavnico. Pri tem sta prezrli določilo 2. odstavka 279. člena zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa, da je mogoče zahtevati zamudne obresti od neplačanih obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. To pa je bilo v tem primeru storjeno z vložitvijo tožbe 2.7.1992. Tožnici gre zato obrestni zahtevek šele od navedenega datuma in ne že od 14.4.1992, kot sta to pravno zmotno zaključevali sodišči nižjih stopenj. Sporne obresti so namreč obrestne obresti.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se zaradi tega sodba sodišča druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje le-ta spremeni v odločbi o obrestih tako, da teče obveznost plačila zamudnih obresti od 2.7.1992 dalje (in ne od 14.4.1992).

V preostalem delu se revizija te stranke, revizija stranskega intervenienta pa v celoti zavrneta kot neutemeljeni.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo v celoti tožničenemu tožbenemu zahtevku in je zato naložilo toženki, da ji mora plačati 191.603,90 SIT z zamudnimi obrestmi od 14.4.1992 dalje in stroške postopka. Pobotni ugovor tožene stranke, ki je uveljavljala svojo nasprotno terjatev v višini 185.400,00 SIT, je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta na toženkini strani zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo tožena stranka in stranski intervenient. Tožena stranka je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in predlagala, da se pobijana sodba razveljavi ali spremeni. V reviziji vztraja na stališču, da je tožnici ponudila dve možnosti nakupa. Garantirano ceno vozila ob takojšnjem plačilu kupnine ali pa plačilo vozila ob njegovi dobavi po tedanjih cenah. Drugi način prodaje je razviden iz računalniških podatkov tožnika, ker je imel v računalniku program za tako prodajo, vendar se kupci za ta drugi način niso odločili ampak redoma za prvi način, ker je garantiral ceno v času plačila, kar je bil glede na inflacijo magnet za kupce. Kupci v času sejemske prodaje septembra 1991 pa so morali spoštovati tudi sejemske pogoje prodaje. Kupci pri tem pozabljajo, da so kupovali za inflacijski denar.

Ko se je za garantirano ceno terjalo takojšnje plačilo kupnine, se s tem kupcem ni ničesar vsiljevalo. Šlo je le za možnost, predlog, izbira pa je bila na strani kupcev. Tak način ne vsebuje ničesar nedovoljenega. Avtomobilski trg pa je bil tedaj že razvit, saj je bil možen tudi uvoz in vse to govori za navedene trditve. Kupec je bil že zaščiten, ker mu je prodajalec ob vnaprejšnjem plačilu kupnine garantiral ceno vozila in tako se je ohranjala vrednost kupnine.

Stališče, da vsako plačilo kupnine vnaprej daje kupcu pravico do obresti, ne da bi se upoštevale ugodnosti za kupca, je sholastično in v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja v pravnem prometu. S tem je prezrto načelo ekvivalentnosti na škodo prodajalca. Vsako stališče višjih sodišč, bi moralo biti na nižjih stopnjah preizkuševano, dopolnjevano. V zvezi s tem se opozarja na članek mag. Grilca v PP 14/93. Zakon o blagovnem prometu je bil sprejet v času veljavnosti zvezne zakonodaje in zato je potrebno upoštevati vsaj takratni zakon o trgovini (Uradni list SFRJ, št. 46/90), ki je vprašanje obresti izrecno povezoval s špekulacijo in nedovoljenim izkoriščanjem. Če se upoštevajo obresti v korist kupca, je potrebno upoštevati tudi pobotni ugovor: namreč ob takih odločitvah kot je sporna in ko mora podajalec nuditi kupcu nekaj kar je bilo izrecno izključeno, je prodajalec upravičen do tistega, kar bi mu šlo po rednem teku dogodkov. To pa je prav razlika med dogovorjeno ceno in tisto, ki bi jo kupec plačal, če bi avto plačal na dan dobave. Kupcu končno ne morejo iti obresti po pogojih A banke. Obresti po določilu 279. člena ZOR pa tudi sicer lahko tečejo šele od vložitve tožbe dalje in ne preje, kar sta sodišči nižjih stopenj v tem primeru prezrli.

Stranski intervenient smiselno prav tako uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da naj se sodba sodišča druge stopnje s prvostopno sodbo vred razveljavi. Zavrača zaključevanje, da je toženka pogojevala vnaprejšnje plačilo in da bi bili podani pogoji za uporabo 26. člena zakona o blagovnem prometu. Zaradi zamudne dobave navedeno določilo ne more predstavljati podlage za sporno terjatev. Prodajalec je dolžan zaradi zamude povrniti škodo kupcu. Sicer pa je obrestni izračun nepravilen in če se ne upošteva dogovor o nakupu, je potrebno upoštevati pobotni ugovor toženke. Namreč v takem primeru mora veljati cena vozila, ki je obstajala na dan izročitve vozila kupcu.

Tožeča stranka na reviziji ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o teh ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Delno je utemeljena le revizija tožene stranke.

Na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na prvi in drugi stopnji, je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), zaradi česar ni bilo mogoče upoštevati revizijskih izvajanj, ki so vsebinsko naperjena zoper dejanske ugotovitve. Ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča vsebuje vse predpostavke za uporabo določbe 26. člena zakona o blagovnem prometu (Uradni list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom zakona o trgovini - Uradni list RS, št. 18/93) ter ocenjuje, da je na prvi in drugi stopnji sprejeta odločba o glavni stvari pravilna ter da je delno zmotna le odločba o obrestih, ki so bile dosojene na glavnično terjatev in o čemer bo govora pozneje. Zakon o blagovnem prometu je bil republiški predpis in njegova uporaba ni bila odvisna od kakšnih predpisov bivše federacije kot npr. zakona o trgovini (Uradni list SFRJ, št. 46/90) kot to poskuša uveljaviti revizija toženke. Po določilu 26. člena zakona o blagovnem prometu je prodajalec, ki kupcu izrecno ali molče postavi za prodajo blaga kot pogoj, da mu vnaprej plača določen del kupnine, dolžan ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Obveznost plačila obresti ni pogojevana s špekulativnim ravnanjem prodajalca kot izvaja toženka. Zato tudi ni namen te določbe sankcionirati špekulativno ravnanje prodajalca, amapak zavarovati kupca v ekonomskem pogledu pred močnejšim prodajalcem, da kupec dejansko ne bi s svojim neprostovoljnim vnaprejšnjim plačilom kupnine ali dela kupnine kreditiral prodajalca brezplačno. Podlaga za uporabo 26. člena zakona o blagovnem prometu je ob ostalih ugotovitvah okolnost, da je prodajalec postavil kupcu kot pogoj za prodajo vnaprejšnje plačilo kupnine. Tako pogojevanje prodaje v konkretnem primeru pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili. Toženka po ugotovitvah nižjih sodišč ni uspela dokazati drugačnih načinov prodaje in revizijsko ponavljanje o še drugem načinu prodaje pomeni v revizijskem postopku nedovoljeno uveljavljanje dejanskih okoliščin. Okolnost, da je šlo v danem primeru za sejemsko prodajo, na drugačno pravno presojo spora ne more vplivati, ker so bile tudi s tako prodajo v celoti realizirane predpostavke za uporabo 26. člena o blagovnem prometu. Tedanje gospodarske razmere, visoka inflacija, možnosti in interesi kupcev in prodajalcev v takih razmerah, so bili zgolj ekonomske danosti, v katerih so se kupoprodajni posli opravljali, za katere pa na splošno velja, da je treba kupnino plačati ob izročitvi, prejemu blaga in ne obratno ter je 26. člen zakona o blagovnem prometu zgolj sankcioniral primere, ko prodajalec blaga ni izročil kupcu v običajnih rokih (2. odstavek 516. člena zakona o obligacijskih razmerjih). Okolnost, da je kupec v tem primeru plačal polno kupnino naročenega avtomobila, ni bila sporna ter so tudi zato v reviziji ponovljena izvajanja o pobotnem ugovoru, s katerim je poskušal prodajalec uveljaviti pravico do zvišane kupnine, veljavne v času izročitve vozila in ne njegovega plačila, neutemeljena. Ob takem stanju revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugodili tožbenemu zahtevku tožnice zaradi plačila obresti od vnaprej plačane kupnine 305.000,00 SIT za čas od plačila 4.10.1991 pa do izročitve vozila 14.4.1992 in sicer v znesku 191.603,90 SIT.

Delno zmotno sta materialno pravo uporabili sodišči prve in druge stopnje le v odločbi o obrestih na dosojeno glavnico. Pri tem sta prezrli določilo 2. odstavka 279. člena zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa, da je mogoče zahtevati zamudne obresti od neplačanih obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. To pa je bilo v tem primeru storjeno z vložitvijo tožbe 2.7.1992. Tožnici gre zato obrestni zahtevek šele od navedenega datuma in ne že od 14.4.1992, kot sta to pravno zmotno zaključevali sodišči nižjih stopenj. Sporne obresti so namreč obrestne obresti. Revizijsko sodišče je zato v skladu z obrazloženim pravnim stanjem na podlagi 1. odstaka 395. člena ZPP reviziji toženke delno ugodilo in odločbo o obrestih na obresti spremenilo tako, da je te priznalo od vložitve tožbe dalje. V tem obsegu je spremenilo pritožbeno odločitev sodišča druge stopnje. Revizijo toženke v preostalem delu pa je zavrnilo, kakor tudi revizijo stranskega intervenienta, ker v tem obsegu nista bili utemeljeni. Zavrnitev tega dela revizije temelji na členu 393. ZPP.

Zahtevo toženke za povrnitev revizijskih stroškov je revizijsko sodišče zavrnilo. Toženka namreč z revizijo zoper odločbo o glavni stvari ni uspela, stroške v revizijskem postopku pa je imela zgolj s tem delom revizije, ne pa z delno spremenjeno odločitvijo o obrestih, ki predstalvjajo stransko terjatev. Stroškovna odločba temelji na 1. odstavku 166. in 154. člena ZPP.