Jedro

Edini ugovor, ki je utemeljen na pravici do posesti in dopusten v posestni pravdi, je povezan s pravilom petitorium absorbet possessorium. Pravdna zadeva P 543/2002, v kateri je toženec pridobil pravico do posesti, je bila pravnomočno končana pred zaključkom posestne pravde, zato je toženec lahko ugovarjal, da je pridobil pravico do posesti, zaradi česar je moralo sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti. Toženec je med postopkom prodal stanovanje s pogodbo in je v zemljiški knjigi že vknjižena lastninska pravica na kupca. Ker je bilo stanovanje, ki je tudi predmet spora, med pravdo prodano, vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. Sklep o vrnitvi odtujene stvari (stanovanja) proti tožencu bi bil neizvršljiv, prav tako ne bi bil izvršljiv proti domnevno dobroverni tretji osebi (kupcu), zato je tudi v tem delu sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek: - da je toženec motil izključno posest tožnika na kmetijskih zemljiščih na parcelah št. 5806, 5805, 5804, 5646 in 5646/1 k. o. S. s tem, da je tam obiral sadje in po njih vozil in hodil ter uporabljal kmetijske stroje in naprave in vdrl v kontejner, ki stoji na parceli št. 5804 k.o. S. ter motil izključno posest tožnika na dvosobnem stanovanju št. 3 v pritličju na naslovu O. 128, s tem, da je med 1.9. in 2.9. vdrl v stanovanje in na vhodnih vratih zamenjal ključavnico; - da je toženec dolžan na vhodna vrata stanovanja, navedenega v predhodni točki, namestiti nazaj prejšnjo ključavnico in ključe teh vrat izročiti tožniku; - da je toženec dolžan na vhodna vrata kontejnerja, ki stoji na parceli št. 5804 k.o. S., namestiti nazaj prejšnjo ključavnico in ključe teh vrat izročiti tožniku; - da se je toženec v bodoče dolžan vzdržati vsakega dejanja, ki bi tožnika motilo v posesti in uporabi premičnin in nepremičnin, navedenih v prvi točki izreka sklepa, predvsem pa vsakršne hoje, vožnje, obiranja sadja ali uporabe kmetijskih orodij in naprav na navedenih zemljiščih; - da je toženec dolžan plačati tožniku stroške postopka z zamudnimi obrestmi (prva točka izreka sklepa) ter tožniku naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 160.050,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje (druga točka izreka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožnik prejel od toženca v posest kmetijska zemljišča, na katerih se nahajajo sadovnjaki, objekti in kmetijski stroji, tožnik pa je nastopil tudi posest toženčevega dvosobnega stanovanja. Toženec je izvršil motilna dejanja, ki mu jih očita tožba, ker pa tožnik na podlagi sodne odločbe, izdane med motenjsko pravdo, in zaradi prodaje stanovanja med postopkom ni več upravičen do posestnega varstva, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Zoper sklep se pritožuje tožnik in v pritožbi navaja, da je bil v celotni zadevi pravno zaveden tako s strani odvetnika kot s strani pristojnega sodišča. Dejstvo je, da je toženec s prevaro prišel do denarja, ki mu ga je izročil. Temelj njegove prevare je bila pogodba s Skladom kmetijskih zemljišč, kjer je M. nastopil kot najemodajalec in odstavek, ki se glasi, "da v kolikor najemojemalec predčasno prekine pogodbo, pripada vse, kar se nahaja na zemljiščih skupaj z objekti, najemodajalcu". Pri notarki, ki take pogodbe ni mogla overiti, je toženec izjavil, da tega odstavka v pogodbi ni prebral. Seveda ga je notarka takrat opozorila, da je kot stranka dolžan prebrati pogodbo pred podpisom in tudi, da je s tem, ko je s tožnikom sklenil kupoprodajno pogodbo in celo sprejel del denarja, storil kaznivo dejanje goljufije, saj je vendar prodajal sadovnjake in opremo, ki bi po prekinitvi najemne pogodbe prešli v last Sklada kmetijskih zemljišč. Tožnik v pritožbi glede stanovanja navaja, da ga je toženec izpraznil odnosno vlomil v stanovanje med 15. in 19.8.2002, torej pred zahtevkom o izpraznitvi. Iz stanovanja je odkupil gospodinjske aparate ter drugo opremo v vrednosti 1.000.000,00 SIT. Seveda je nato pohitel s prodajo stanovanja, da bi se izognil vrnitvi v njegovo posest. Tožnik meni, da bi sodišče moralo ponovno pregledati pogodbo med Skladom kmetijskih zemljišč in tožencem ter ugotoviti, da je vir problema goljufivi namen toženca, ker ga je z dogovori in pogodbo zavedel in ogoljufal ter nato vse skupaj želel prikriti z razveljavitvijo pogodbe. Tožnik na obravnavi ni bil prisoten in se je pravočasno opravičil, vendar je sodišče obravnavalo brez njegove prisotnosti zato prosi, da pritožbeno sodišče vrne zadevo v ponovno presojo in mu omogoči, da bo predstavil vse dokaze.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v obsegu, ki ga določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik smiselno uveljavlja kršitev 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ko navaja, da na obravnavi ni bil prisoten, se je pa pravočasno opravičil. Pregled zadeve pokaže, da je bila po razveljavitvi motenjskega sklepa z dne 4.11.2002 (odločba Višjega sodišča v Kopru z dne 15.6.2004) ponovno razpisana glavna obravnava za 18.2.2005. Tožnik je prosil za preložitev obravnave in sodišče prve stopnje je ravno iz razloga, ker se je tožnik opravičil, obravnavo preložilo na 15.4.2005 (zapisnik o glavni obravnavi na list. št. 65 in 66 spisa). Tožnik je vabilo prejel 23.2.2005, na obravnavo ni pristopil in izostanka tudi ni opravičil, zato je sodišče prve stopnje opravilo obravnavo v odsotnosti tožnika in zadevo zaključilo ter izdalo izpodbijani sklep, pri tem pa ni storilo nobene kršitve postopka. Glede na navedeno ni podana očitana kršitev postopka in tudi ne uradoma upoštevne kršitve, naštete v 2. odst. 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je, da med strankama zadnje stanje posesti in motilna dejanja toženca niso bila sporna, kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, materialnopravno pravilna. Toženec je med postopkom predložil zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 543/2002 z dne 12.2.2003, ki je postala pravnomočna 11.3.2003 (priloga B11), s katero je sodišče ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena 5.8.2002 med F. M. in B. F., z dnem 5.9.2002 razdrta, B. F. pa je dolžan vrniti F. M. v posest sadovnjake, ki so predmet kupoprodajne pogodbe in vso opremo, ki izhaja iz te pogodbe. Toženec je torej uveljavljal ugovor, da je v drugi pravdi pridobil pravico do posesti. Edini ugovor, ki je utemeljen na pravici do posesti in dopusten v posestni pravdi, je povezan s pravilom petitorium absorbet possessorium. Pravdna zadeva P 543/2002, v kateri je toženec pridobil pravico do posesti, je bila pravnomočno končana pred zaključkom posestne pravde, zato je toženec lahko ugovarjal, da je pridobil pravico do posesti, zaradi česar je moralo sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti. Tožnikov tožbeni zahtevek v posestnem sporu na vzpostavitev prejšnjega stanja glede kmetijskih zemljišč, objektov na njih in opreme ni več utemeljen, prav tako pa tudi ne zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja glede stanovanja. Toženec je med postopkom prodal stanovanje s pogodbo z dne 31.12.2002 (priloga B12) in je v zemljiški knjigi že vknjižena lastninska pravica na kupca A. B.. Ker je bilo stanovanje, ki je tudi predmet spora, med pravdo prodano, vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. Sklep o vrnitvi odtujene stvari (stanovanja) proti tožencu bi bil neizvršljiv, prav tako ne bi bil izvršljiv proti domnevno dobroverni tretji osebi (kupcu), zato je tudi v tem delu sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja. Glede na navedeno tudi ni več utemeljen prepovedni zahtevek. Ostali razlogi, ki jih navaja toženec v pritožbi, pri odločanju o posestnem sporu niso relevantni in se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).