Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča iz zgoraj navedenega izhaja odgovor, da se varstvo pravic zasebnosti nanaša le na človeka oz. ljudi in ne na mrtve posameznike ter zasebnost v smislu drugega odstavka 219.a člena ZKP že po naravi stvari lahko pričakuje le živ posameznik - človek, zato preiskava mobilnega telefona pokojnega T.S. ni bila nezakonita in v nasprotju s 35. in 37. členom Ustave RS. Da se pogoj iz 219.a člena ZKP za preiskavo elektronske naprave po vnaprejšnji pisni privolitvi imetnika (uporabnika) elektronske naprave nanaša (le) na živega posameznika, izhaja tudi iz nadaljnjih določb 219.a člena ZKP. Tako je med drugim določeno, da če se preiskava opravi na podlagi odredbe sodišča, se izvod te odredbe pred začetkom preiskave izroči imetniku oz. uporabniku elektronske naprave, ki naj se preišče (torej živemu posamezniku), imetnik oz. uporabnik elektronske naprave pa mora tudi omogočiti dostop do naprave, predložiti šifrirane ključe oz. šifrirana gesla in pojasnila o uporabi naprave, ki so potrebna, da se doseže namen preiskave (šesti odstavek 219.a člena ZKP). Prej navedeno pomeni, da v primeru, ko bi se opravila preiskava mobilnega telefona ali druge elektronske naprave umrlega posameznika na podlagi odredbe sodišča, preiskave ne bi bilo mogoče opraviti, če bi šlo za primere iz šestega odstavka 219.a člena ZKP, saj umrli posameznik ne more omogočiti dostopa do naprave, predložiti šifrirane ključe oz. šifrirana gesla in dajati pojasnila o uporabi naprave, ki bi bila potrebna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v točki I razveljavi, v točki II in točki III pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I iz spisa izločilo listine kot izhaja iz točke I izreka izpodbijanega sklepa. Pod točko II pa je ugodilo ugovoru zoper obtožnico in obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici opr. št. KT 1 z dne 6.5.2014, ni dopustilo ter je kazenski postopek zoper obdolženega T.L. ustavilo. Pod točko III je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

Proti takemu sklepu je vložila pritožbo višja državna tožilka D.B. iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in prvega odstavka 373. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in ugovor zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja ocena sodišča prve stopnje, da je bila preiskava mobilnega telefona pokojnega T.S. opravljana v nasprotju z določili 219.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in da se v spisu zato nahajajo zapisniki oz. dokazila, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določene pravice do zasebnosti iz 35. in 37. člena Ustave RS oz. so bili pridobljenih na podlagi takih nedovoljenih dokazov, na katere se po določbah ZKP sodba ne more opirati. Zato je sodišče prve stopnje, na podlagi četrtega odstavka 276. člena ZKP odločilo kot izhaja iz točke I izreka izpodbijanega sklepa. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je pisno privolitev za pregled mobilnega telefona pokojnega T.S. podal njegov oče, vendar je sodišče prve stopnje ocenilo, da s tem ni mogel nadomestiti volje pokojnega T.S. Pritožnica se s stališčem sodišča prve stopnje ne strinja in v pritožbi izpostavlja, da je pokojni T.S. umrl zaradi predoziranja z morfinom in posledične odpovedi dihanja in srca, da so starši nesporni oškodovanci v širšem smislu in upravičeni do ugotovitev, kdo bi lahko bil odgovoren za smrt sina, torej storilca kaznivega dejanja zoper človekovo zdravje in končno tudi zoper življenje in telo. Po njeni oceni je zato oče upravičeno dal privolitev, saj gre za osebo iz 55. člena ZKP, končno pa je po njeni oceni v obravnavanem primeru potrebno tehtati med zavarovanimi ustavnimi pravicami, kjer ima gotovo prednost pravica do zdravja in življenja pred vsemi ostalimi.

Ali je odločitev sodišča prve stopnje pravilna je predvsem odvisno od vprašanja, na koga se nanašajo človekove pravice in svoboščine, ki jih varuje Ustava, oziroma v obravnavani zadevi, kdo je subjekt pravice do zasebnosti v katero se lahko poseže pod pogoji iz 2. odstavku 219.a člena ZKP.

Pravica do zasebnosti kot tudi druge osebnostne pravice, so praviloma vezane na samo osebnost in s smrtjo nosilca ugasnejo (1).

Posmrtno trajanje je mogoče dopustiti le pri tistih osebnostnih pravicah, pri katerih je to določeno v zakonskih določbah (npr. 23. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov - ZVOP-1). Vrhovno sodišče je v sklepu opr. št. II Ips 428/96 med drugim zapisalo, da „osebnostne pravice posameznika prenehajo z njegovo smrtjo, zaščita njegovih osebnih dobrin pa se uresničuje preko ustreznih osebnih dobrin sorodnikov. Zaradi tesne vezi z umrlim so njegove osebne dobrine obenem tudi njihove osebne dobrine. Če kdo prizadene ugled umrlega, obenem prizadene tudi sorodnikove osebne dobrine“.

Kot je sodišče prve stopnje pravilno povzelo določbo drugega odstavka 219.a člena ZKP, se preiskava elektronskih in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (v obravnavani zadevi telefona) opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov elektronske naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost (uporabnik), ali na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča, izdane na predlog državnega tožilca.

Po oceni pritožbenega sodišča iz zgoraj navedenega izhaja odgovor, da se varstvo pravic zasebnosti nanaša le na človeka oz. ljudi in ne na mrtve posameznike ter zasebnost v smislu drugega odstavka 219.a člena ZKP že po naravi stvari lahko pričakuje le živ posameznik - človek, zato preiskava mobilnega telefona pokojnega T.S. ni bila nezakonita in v nasprotju s 35. in 37. členom Ustave RS. Da se pogoj iz 219.a člena ZKP za preiskavo elektronske naprave po vnaprejšnji pisni privolitvi imetnika (uporabnika) elektronske naprave nanaša (le) na živega posameznika, izhaja tudi iz nadaljnjih določb 219.a člena ZKP. Tako je med drugim določeno, da če se preiskava opravi na podlagi odredbe sodišča, se izvod te odredbe pred začetkom preiskave izroči imetniku oz. uporabniku elektronske naprave, ki naj se preišče (torej živemu posamezniku), imetnik oz. uporabnik elektronske naprave pa mora tudi omogočiti dostop do naprave, predložiti šifrirane ključe oz. šifrirana gesla in pojasnila o uporabi naprave, ki so potrebna, da se doseže namen preiskave (šesti odstavek 219.a člena ZKP). Prej navedeno pomeni, da v primeru, ko bi se opravila preiskava mobilnega telefona ali druge elektronske naprave umrlega posameznika na podlagi odredbe sodišča, preiskave ne bi bilo mogoče opraviti, če bi šlo za primere iz šestega odstavka 219.a člena ZKP, saj umrli posameznik ne more omogočiti dostopa do naprave, predložiti šifrirane ključe oz. šifrirana gesla in dajati pojasnila o uporabi naprave, ki bi bila potrebna.

S tem, ko je policija opravila preiskavo mobilnega telefona na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve očeta pokojnega T.S., po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nič narobe, saj je ta v času, ko je privolitev dal, bil imetnik mobilnega telefona in tudi zakoniti dedič drugega dednega reda, kateremu je, tudi ob smiselni uporabi drugega odstavka 23. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov, bila dana pravica do pregleda telefona, njegov pravni interes pa je bil izkazan z okoliščino, da gre za oškodovanca v smislu določb ZKP, na kar pravilno opozarja pritožnica. Iz spisovnih podatkov tudi ne izhaja, da bi obstajali zakoniti dediči prvega dednega reda ali da bi pokojni T.S., ko je bil še živ, pisno prepovedal preiskavo njegove mobilnega telefona (če smiselno uporabimo drugi odstavek 23. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov).

Nenazadnje pritožnica tudi utemeljeno opozarja na vprašanje sorazmernosti ustavno varovanih pravic in pravilno izpostavlja, da je, sledeč obtožbenim očitkom, potrebno večjo težo dati pravici pokojnega T.S. do življenja in zdravja, ki naj bi mu bila (ko je bil še živ) kršena s storitvijo obravnavnega kaznivega dejanja.

Iz zgoraj obrazloženega izhaja, da dokazi pridobljeni na podlagi preiskave mobilnega telefona pokojnega T.S. ni bila nezakonita, zato tudi nadaljnji dokazi ne prestavljajo sadeža zastrupljenega drevesa. Kot pravilno opozarja pritožnica, je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko jih je izločilo iz spisa, zato je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo in ta sklep (točka I izreka) razveljavilo.

V delu, ki se nanaša na odločitev o ugovoru zoper obtožnico, pa je pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep (točka II in III) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj bo moralo pri materialnem preizkusu obtožnice upoštevati tudi listine oz. dokaze, ki jih je nepravilno izločilo iz spisa in ki so bili predmet razveljavljenega sklepa iz točke I izpodbijanega sklepa.

Odločitev pritožbenega sodišča ima podlago v tretjem odstavku 402. člena ZKP.

op. št. 1: Tako tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. I-Up 517/2000 z dne 12.7.2001 in I Ips 132/2010 z dne 22.12.2011.