Jedro

Kolizijskega skrbnika postavi socialno skrbstvo mladoletniku pod roditeljsko pravico, kadar pridejo njegovi interesi v navzkrižje z interesi staršev, zlasti če sklepajo med seboj pravni posel ali pa če se pravdajo (1. odst. 213. čl. ZZZDR), v takem primeru roditelj ne more varovati svojih koristi in obenem zastopati koristi otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

Prvotožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pokojni G.M., sin I.M., rojen 07.03.1951, oče ml. tožnika P.M., katerega je 02.05.2006 v Š. izven zakona rodila T.K., hči I.K., rojena 26.08.1966. Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožniku pravdne stroške v višini 1.430,00 EUR.

Prvi toženec se po pooblaščencu pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), iz pritožbenih navedb pa izhaja, da se ne strinja predvsem s stroškovno odločitvijo v izpodbijani sodbi. Predlaga, da se jo spremeni tako, da se tožniku naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Navaja, da pritožbo vlaga tudi v korist nujne sospornice na toženi stranki, D.M. Navaja, da toženi stranki nista dali povoda za tožbo, niti nista bili materialnopravno v stanju pripoznati tožbeni zahtevek, zato posredno razlogovanje, da sta povzročili pravdne stroške pomeni izostanek razlogov za odločitev in nepravilno uporabo materialnega prava. Priznanje očetovstva bi izven pravde lahko dal le oče otroka sam, njegovi nasledniki nimajo te moči, pa tudi sodišče take pravice tožencema ne pripisuje v razlogih sodbe. Glede na določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) o varovanju otrokovih koristi, bi sodišče tudi zgolj z zaslišanjem matere otroka ne moglo odločiti brez dokaza z analizo DNK v konkretnem primeru, v katerem je pokojni G.M. nesporno vedel za nosečnost T.K., pa ni z ničemer dal vedeti, da je oče tožnika. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da dobljeni rezultat analize DNK omogoča tak izrek, vendar ne nujno, saj bi tak rezultat lahko bil podan tudi, če bi bil oče kateri od bližnjih sorodnikov pokojnika, česar pa tožena stranka zavestno ni ugovarjala. Sodišče je tudi spregledalo, da tudi ob uporabi prostega preudarka mora odločitev obrazložiti v obliki kreiranega abstraktnega pravila in nato obrazložiti njegovo uporabo. Sodba tako nima razlogov, da bi jo bilo moč preizkusiti. Spregledano je bilo tudi nepravilno zastopanje tožnika zaradi kolizije interesov, kljub temu, da je bilo na to izrecno opozorjeno, pa bi na to okoliščino moralo paziti po uradni dolžnosti. Tudi dobljeni rezultat (šele na zadnji glavni obravnavi) ne sanira nepravilnega zastopanja tožnika. Sodišče je spregledalo, da premoženjski položaj pravdnih strank ni enak in da je tožnik z družinsko pokojnino in zaposleno (in dobro situirano) materjo, ki ga je še dolžna preživljati, bistveno na boljšem pred M.D., ki brez statusa študenta zaključuje šolanje in pred T.M., ki je invalidski upokojenec s skromno pokojnino in nesposoben za delo. Zato je odločitev sodišča očitno nepravična, ne le napačna in nezakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno podlago za vloženo tožbo na ugotovitev očetovstva predstavlja v obravnavanem primeru 92. čl. ZZZDR. Na ugotovitev očetovstva lahko toži samo otrok, dokler je mladoleten toži po zastopniku, po materi, če izvršuje roditeljsko pravico. Pritožba neutemeljeno očita nepravilno zastopanje mladoletnega tožnika, ker da bi moral biti zastopan po posebnem skrbniku. Kolizijskega skrbnika postavi socialno skrbstvo mladoletniku pod roditeljsko pravico, kadar pridejo njegovi interesi v navzkrižje z interesi staršev, zlasti če sklepajo med seboj pravni posel ali pa če se pravdajo (1. odst. 213. čl. ZZZDR), v takem primeru roditelj ne more varovati svojih koristi in obenem zastopati koristi otroka. Taka situacija pa v obravnavani pravdi ni podana, nedvomno je tudi v interesu tožnikove matere, da se ugotovi očetovstvo slednjega, eventuelna bodoča pravda, na katero se sklicuje pritožba, pa na to ne more imeti vpliva. Drži, da toženi stranki neposredno sami nista dali povoda za tožbo, v očetovskih pravdah tudi ni možna pripoznava tožbenega zahtevka, vendar pa, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, sta vse do zadnjega naroka za glavno obravnavo toženi stranki zahtevku nasprotovali, potrebno je bilo tudi dokazovanje z izvedencem (s čimer je nastal pretežni del stroškov), kar pa bi lahko tudi odpadlo. V postopku zaradi ugotovitve očetovstva se namreč dokazuje (listinski dokazi, zaslišanje tožnikove matere, priče), da je imel toženi (v konkretnem primeru pokojni oče tožencev) v kritičnem času, to je v času, ki ga je šteti za verjetni čas spočetja otroka, spolni odnos s tožnikovo materjo, in da je bil v tem razmerju spočet otrok, verjetni čas spočetja pa se določa po trajanju nosečnosti. Pritožbene navedbe, da se očetovstvo lahko dokazuje izključno le z izvedencem, zato ne držijo. Ob vsem povedanem je prvostopenjsko sodišče določbo ZPP o kriteriju uspeha v pravdi pri stroškovni odločitvi pravilno uporabilo, premoženjsko stanje toženih strank, na katero se sklicuje pritožba, bi lahko bilo upoštevno pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka, da bi toženi stranki tak predlog podali, iz podatkov spisa ne izhaja. Pritožba tako ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu (po 2. odst. 350. čl. ZPP) kršitev ni zasledilo, je le-to zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP). Ker prvi toženec s pritožbo ni uspel, nosi sam s pritožbo nastale mu pritožbene stroške (154.,165. čl. ZPP).