Jedro

Pritožba priznava, da je tožnik v križišče zapeljal po levi kolesarski stezi, v nasprotni smeri od dovoljene za kolesarje, a meni, da to ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pritožbeno sodišče meni ravno nasprotno, da je tožnikova vožnja v nasprotno smer od dovoljene še kako pomembna za nastanek škodnega dogodka. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zaradi take tožnikove vožnje lahko pazljivost voznice manjša, saj ni mogla pričakovati, da bo z leve pripeljal kolesar, ter da bi se moral kolesar zavedati, da vozi po napačni strani cestišča in biti zato še bolj pazljiv.

V obravnavani zadevi je bil ugotovljen 50 % soprispevek tožnika. V tem je upoštevano na eni strani dejstvo, da je zavarovanka tožene stranke imetnica nevarne stvari, ki je kršila vsaj 45. člen ZPrCP in ni ravnala s skrajno skrbnostjo, da dogodek ni bil povsem nepričakovan, saj bi se voznica morala zavedati, da lahko čez prehod za pešce z vsake strani lahko pride vsaj pešec, če ne (glede na naravo kolesarskega prometa v Ljubljani) tudi kolesar, in bi zato morala v takšni situaciji še zmanjšati hitrost. Na drugi strani je bilo upoštevano, da je tožnik v križišče zapeljal skozi rdečo luč na semaforju in to z nasprotne smeri od dovoljene ter da očitno ni opazil vozila zavarovanke tožene stranke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

II.Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je po temelju tožbeni zahtevek utemeljen in da je soprispevek tožnika 50 %.

2.Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP), predlaga spremembo sodbe, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek utemeljen v celoti, podrejeno, da se ustrezno zniža soprispevek tožnika ali pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovni postopek.

Navaja, da je soprispevek, kot ga je ugotovilo sodišče, v nasprotju s sodno prakso. Ta 50 % soprispevek kolesarju pripisuje v primerih, kjer je ugotovljenih več težjih kršitev kolesarja, skrajno nepredvidljivo ravnanje, na drugi strani pa skrajna previdnost in defenzivna vožnja voznika osebnega vozila. V obravnavanem primeru pa dejansko stanje ni bilo takšno. 50 % soprispevek je sodišče ugotovilo na podlagi naslednjih dejstev: nenošnja čelade; večja verjetnost, da je prevozil rdečo on, kot pa voznica osebnega vozila; dejstvo, da pred trkom ni opazil zavarovanke tožene stranke, in dejstvo, da je v križišče zapeljal v nasprotni smeri od dovoljene za kolesarje.

Glede neuporabe čelade sodba nima razlogov. Tožnik je priznal, da ni nosil čelade, a ni priznal, da bi to prispevalo k nastanku škodnega dogodka. Pritožba meni, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi bila škoda delno tudi posledica opustitve uporabe čelade. Pritožba opozarja, da bi to lahko tožena stranka dokazala npr. z izvedencem medicinske stroke, a ni predlagala ustreznega dokaza.2 Končno niti predpisi o cestnem prometu tožniku v času prometne nesreče niso nalagali obvezne uporabe čelade.

Po prepričanju tožnika je zmotno ugotovljeno, da je večja verjetnost, da je rdečo luč prevozil on, kot pa zavarovanka tožene stranke. Zaključek je sodišče oprlo na izpovedbo voznice in mnenje izvedenca prometne stroke, ki pa v pretežni meri temelji na izpovedbi voznice in delno na skici prometne nesreče. Pritožba meni, da je sodišče preveliko vero podelilo izpovedbi voznice in posledično napačno dokazno ocenilo izvedensko mnenje. Tožnik je bil ob nesreči tako poškodovan (bil je v nezavesti), da se je ne spominja in o njej ni vedel nič izpovedati. Tako tožnik ni mogel drugega, kot izpovedati, da običajno spoštuje luč na semaforju, in zato verjame, da je peljal skozi zeleno. Izvedenec je pojasnil, da ni objektivno zanesljivega podatka, da je voznica osebnega avtomobila prevozila semafor pri zeleni luči. Njegove mnenje tako temelji na izpovedbi zavarovanke tožene stranke, ki pa je zainteresirana za izid postopka, saj ji grozita kazenski postopek in regresni zahtevek. V oči bode, da je o tem, kako je izstopila iz vozila, na kraju samem, ko je dala izjavo policistom, in kasneje na glavni obravnavi, izpovedovala različno. Izpovedba se razlikuje v toliko dejstvih, da tega ni mogoče pripisati zgolj šoku ob nesreči, pač pa tožnik meni, da gre to pripisati potrebam pravde.

Po mnenju tožnika je sodišče napačno ugotovilo tudi dejstvo, da tožnik ni opazil zavarovanke tožene stranke. Izpovedbo tožnika, da ni videl avta zavarovanke tožene stranke, je sodišče izvzelo iz konteksta. Izpovedal je namreč, da se spomni dogajanja do takrat, ko se je začel peljati s kolesom. Iz tega izhaja, da se tožnik zaradi posledic prometne nesreče ni spomnil ničesar v zvezi z njo, tudi ne, kako se je pripetila in ali je videl vozilo zavarovanke tožene stranke. Tudi izvedenec ni potrdil, da tožnik ni opazil voznice, pa bi jo lahko. Ugotovil je, da je kraj škodnega dogodka dobro osvetljen in da je imel kolesar glede dobro preglednost in vidnost v smeri, od koder je prihajal avtomobil. Oba udeleženca prometne nesreče sta tako imela dobre možnosti opaziti drug drugega. Skrajno neživljenjsko je, da bi tožnik zapeljal na prehod za kolesarje, če bi bil prepričan, da mu grozi trk z osebnim vozilom. Tožnik je vozilo morda videl, pa je zapeljal na prehod, ker je glede na vse okoliščine ocenil, da lahko to varno stori. Ob tem pritožba opozarja, da je zavarovanka tožene stranke upravljala z nevarnim sredstvom (zato je imela tudi višji standard skrbnosti), ki dosega večjo hitrost, končno pa ima tudi boljše žaromete in ima voznik zato večji pregled nad okolico. Voznica je prihajala pravokotno, njen pogled je bil usmerjen naprej, kolesar pa je moral pogledati izrazito desno, da je lahko zaznal vozilo.

Pritožba kot nesporno priznava, da je tožnik zapeljal po levi kolesarski stezi, v nasprotni smeri od dovoljene za kolesarje, vendar meni, da to ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Voznica bi namreč ob minimalni skrbnosti lahko opazila tožnika, saj je bil ta že na prehodu za kolesarje in prečkal vozišče, ko je pripeljala z njegove desne. Iz zaslišanja voznice ni mogoče razbrati, da bi bila pozorna le na svojo desno stran, kar dokazuje, da je bila neskrbna in ni preverjala ali lahko varno prečka prehod za kolesarje, in ni gledala ali kdo prihaja z leve ali desne. Da ni bila pozorna kaže tudi dejstvo, da jo je trk presenetil in da prej ni zavirala. Tožnik meni, da sodišče nerazumno opravičuje ravnanje voznice, ko tožniku očita, da je v križišče zapeljal po levi kolesarski stezi v nasprotni smeri od dovoljene, češ, da je bila zato lahko pazljivost zavarovanke tožene stranke manjša, saj ni mogla pričakovati, da bi z leve strani pripeljal kolesar. Tak zaključek nasprotuje sodni praksi3 in načelu defenzivne vožnje, ki korigira načelo zaupanja v prometu. Voznica bi morala narediti vse, da bi preprečila nevarnost, če ugotovi, da drugi udeleženec ne ravna v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Tožnikovo ravnanje ni bilo nepričakovano, saj se je nesreča zgodila v mestnem središču, križišču, kjer je treba pričakovati kolesarje, četudi z napačne strani na smer njihove vožnje.

3.Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je obravnavani spor odškodninski, pravna podlaga pa je v 131. členu Obligacijskega zakonika4 (v nadaljevanju: OZ). Za odločitev v obravnavani zadevi sta pomembna tudi 149. člen OZ, ki določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok, in 153. člen OZ (prvi in drugi odstavek), ki določa, da je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, ali če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Imetnik nevarne stvari je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena ZIZ).

6.Glede uporabe čelade ima pritožba prav. Razen ugotovitve, da tožnik med prometno nesrečo ni uporabljal čelade, sodba sodišča prve stopnje v zvezi s tem nima drugih ugotovitev. Sicer pa je to strokovno vprašanje, na katerega bi lahko odgovoril izvedenec medicinske stroke, ki ga tožena stranka ni predlagala.5 Poleg tega Zakon o pravilih cestnega prometa6 (v nadaljevanju: ZPrCP), ki v 34. členu govori o uporabi zaščitne čelade, tožniku ni nalagal obvezne uporabe čelade. Vendar pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, to ne vpliva na pravilnost odločitve o 50 % tožnikovem soprispevku.

7.Glede vprašanja, kateri od udeležencev je prevozil rdečo luč na semaforju, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje presoji sodišča prve stopnje. Res je, da je sicer izvedenec pojasnil, da objektivno zanesljivega dokaza, da je zavarovanka tožene stranka prevozila semafor pri zeleni luči, nima, a je ne glede na to izvedensko mnenje jasno in prepričljivo. Izvedenec je namreč preveril trditve voznice in opravil izračune,7 ki so njene trditve oz. izpovedbo potrdili. Tako pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve, da je rdečo luč pred trkom prevozil tožnik.

8.Postopanje zavarovanke tožene stranke takoj po nesreči je sodišče pojasnilo v 32. do 36. točki obrazložitve. Gre za različne izjave o tem, na kateri strani je izstopila iz avtomobila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča spreminjanje izjave glede tega dejstva ne pomeni neverodostojnosti izpovedbe. Sodišče prve stopnje je to povsem ustrezno pripisalo življenjsko sprejemljivemu dejstvu, da je bila voznica takoj po nesreči prestrašena (če že ne v šoku), ko je trčila v tožnika in ga zatem videla zelo poškodovanega ležati na tleh.

9.Kot rečeno, pritožba kot nesporno priznava, da je tožnik v križišče zapeljal po levi kolesarski stezi, v nasprotni smeri od dovoljene za kolesarje, a meni, da to ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pritožbeno sodišče meni ravno nasprotno, da je tožnikova vožnja v nasprotno smer od dovoljene še kako pomembna za nastanek škodnega dogodka. Glede tega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zaradi take tožnikove vožnje lahko pazljivost voznice manjša, saj ni mogla pričakovati, da bo z leve pripeljal kolesar, ter da bi se moral kolesar zavedati, da vozi po napačni strani cestišča in biti zato še bolj pazljiv.

10.Pritožba se sklicuje na odločbo VSRS v zadevi II Ips 133/2019, ki pa ni povsem ustrezna za primerjavo z obravnavano zadevo. V zadevi, ki jo je obravnavalo VSRS, je namreč tožena zavarovalnica zaradi ravnanja kolesarke uveljavljala popolno oprostitev njene zavarovanke (kot imetnice nevarne stvari8 ). Ugotovljeno je bilo, da ne glede na način vožnje kolesarke, ki je zapustila kolesarsko stezo, ne da bi nakazala smer in prečkala vozišče povprek, kjer kolesarjem ni dovoljeno, preko prehoda za pešce, ne da bi se prepričala ali bo prehod lahko varno prečkala, pri tem pa prezrla vozilo zavarovanke tožene stranke, ki je pripeljalo iz njene smeri vožnje in trčila v vozilo zavarovanke, temu ravnanju ni mogoče pripisati pomena izključnega vzroka za nesrečo. Ni bilo namreč zaznano, da bi zavarovanka tožene stranke ravnala s skrajno skrbnostjo, s katero bi lahko preprečila trk. Je pa bilo ravnanje kolesarke upoštevano kot 80 % soprispevek za nastalo škodo.

11.V obravnavani zadevi je bil ugotovljen 50 % soprispevek tožnika. V tem je upoštevano na eni strani dejstvo, da je zavarovanka tožene stranke imetnica nevarne stvari, ki je kršila vsaj 45. člen ZprCP in ni ravnala s skrajno skrbnostjo, da dogodek ni bil povsem nepričakovan, saj bi se voznica morala zavedati, da lahko čez prehod za pešce z vsake strani lahko pride vsaj pešec, če ne (glede na naravo kolesarskega prometa v Ljubljani) tudi kolesar, in bi zato morala v takšni situaciji še zmanjšati hitrost. Na drugi strani je bilo upoštevano, da je tožnik v križišče zapeljal skozi rdečo luč na semaforju in to z nasprotne smeri od dovoljene ter da očitno ni opazil vozila zavarovanke tožene stranke.9 Upoštevaje pomen teh ugotovitev je po presoji pritožbenega sodišča (kljub temu, da tožniku ni mogoče očitati neuporabe varnostne čelade) pravilno ugotovljen njegov 50 % soprispevek, ki je bistveno nižji od soprispevka v zadevi VSRS, na katero se sklicuje pritožba.

12.Pritožba uvodoma navaja, da sodna praksa 50 % soprispevek kolesarju pripisuje v primerih, kjer je ugotovljenih več težjih kršitev kolesarja, skrajno nepredvidljivo ravnanje, na drugi strani pa skrajna previdnost in defenzivna vožnja voznika osebnega vozila. Kot je razvidno iz zgoraj navedene odločbe VSRS, bi bil v primeru, ko bi bile ugotovljene okoliščine, kot jih navaja pritožba, soprispevek kolesarja še bistveno višji (v zadevi VSRS je bil ta 80%), ali pa bi šlo celo za situacijo, ko bi bil voznik osebnega avtomobila (imetnik nevarne stvari) po določbi drugega odstavka 153. člena OZ zaradi ravnanja kolesarja prost odgovornosti.

13.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14.Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2VSL I Cp 509/2020, VSL II Cp 3162/2015.

3VSRS sklep in sodba II Ips 133/2019.

4Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.

5Tako npr. VSL II Cp 3162/2015 in VSL I Cp 509/2020.

6Uradni list RS, št. 109/2010, s spremembami.

7Te sodišče prve stopnje povzema v 30. točki obrazložitve.

8Prim. 153. člen OZ.

9Pri čemer je pravilen zaključek, da bi se moral zavedati, da vozi v nasprotju s prometnimi predpisi (v napačni smeri), in biti temu primerno še bolj pazljiv.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 149, 153 Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 45

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.